/ 

Tri pesmi iz »Lakote«

Jure Jakob: Lakota, LUD Literatura, zbirka Prišleki, 2018

Čestitamo Juretu Jakobu ob prejemu nagrade Prešernovega sklada za pesniško zbirko Lakota. Pred Prešernovim dnevom, slovenskim kulturnim praznikom, iz zbirke objavljamo tri pesmi.

   

Igor Divjak o izboru pesmi iz Jakobove Lakote

V prvih dveh pesmih me je pritegnila vloga narave, na katero se zbirka močno navezuje. V pesmi Njive so tihe se podoba ovc nikakor noče podrediti vlogi simbola ali alegorije, izpodrinejo jih ptiči, nazadnje pa oboji postanejo nekaj čisto tretjega. Tudi črvi, čeprav koristni, seveda ne predstavljajo kakšnega prijaznega, domačnega simbola. Ko jih otrok poje, se še stopnjuje podoba gnusa, zarisana v znani Baudelairovi pesmi Mrhovina. Pesem Zahvala, ki zbirko zaključuje, pa izpričuje pesnikovo slepo vero v lepoto, kljub temu da resnica in vloga skrivnostne ženske v sosednji stavbi ostajata nejasni.

   

***

   

Njive so tihe

V spomin na Tomaža Pengova

   

Poslušam pesem ovc.
Veter piha
in skoz šumenje listja prihaja pesem ovc.
Iz ene smeri prihaja.
V vetru stojijo in se ne premaknejo.
Zemlja se vrti, dan se bliža koncu
in pesem ovc zagrinja tema.

Na pesem ovc posije luna,
na blejanje posije luna.
Potem ničesar ne slišim,
ležim v postelji, napol zaspim,
nič se ne zgane.

Nenadoma spet veter.
Kakšno poletje!
Zapiha skoz odprto okno in me zdrami.
Par ovc je prineslo do okna,
gledajo me in blejajo,
pomislim, da bi se moral bati,
a ne trenem.

Zemlja se vrti, noč se bliža koncu,
ne bom več spal.
Čakam, da se ovce pomirijo.
Potem pa nenadoma ptiči.
Cele jate letajo čez njive,
jate ptičev, prave zavese.
Kakšno poletje!

Dežuje.
Zdaj sem opazil,
mogoče je že prej.
Ovce so stisnjene v trop,
trop ovčjih gobcev vidim skozi okno,
kot da čivkajo,
nič se ne zgane.

Slišim pesem.
To niso ovce, niso ptiči.
Ni človek, ni njiva.
Ne neha.

   

***

   

Črvi

  

Njihov sloves ni nekaj,
čemur pogosto namenjam pozornost.
Kadar se kak znajde v skledi med solato,
je to prej vzpodbuda za vajo iz dobrohotne ironije
kot kaj drugega,
čeprav potem, ko ga spretno zavijem v list in zmečkam,
dobrohotnost v hipu izgine.
Črvi v zemlji so blagoslov.
Zbito, gosto snov rahljajo z zrakom,
mehki delavci, vlažni od milosti,
da so doma na dnu,
tam, kje se življenje poslavlja od stare oblike
in prejema novo.
Njihov sloves jim dela krivico.
To, kako se zažirajo v meso, živo ali mrtvo,
je brez vsakega dvoma
prav in pošteno,
v skladu z njihovo naravo.
Ampak danes me obhaja groza.
Spominjam se, kako smo jih nekoč, ko sem bil otrok,
našli v prekajeni gnjati.
Iz domačega zelharja,
skrbno dimljenega z brinovim lesom.
Spominjam se nemega razočaranja,
da se kaj takega lahko zgodi,
in gnusa zavračanja,
pod katerim so črvi kar zamrgoleli.
Koliko sem jih takrat nevede pojedel?
Kaj delajo?
Nisem mogoče premalo pozoren?

  

***

  

Zahvala

   

Skoz okno stanovanja vidim čez dvorišče
skoz okno sosednje stavbe.
Oblačen dan je, rahlo škropi dež.

V sobi za sosednjim oknom je luč.
V kotu sobe brli velik zaslon računalnika,
pred katerim sedi ženska.
Vidin jo v hrbet.
Vidim njene bogate, valovite, težke plave lase.
Če bi se obrnila v mojo smer,
ne bi mogel razbrati potez njenega obraza,
oblike nosa, loka in debeline ustnic,
še manj barve oči
in barve njenega pogleda.
Če bi vstala in se obrnila v mojo smer,
bi le megleno zaslutil
obrise njene postave,
širino pasu, težo bokov in dojk,
zaobljenost ramen, dolžino vratu.
A vseeno vidim lepotico.
Vse je tiho, še najbolj rahel dež.
Kdo mi daje pravico,
da si obetam lepoto?
Kdo, da je v tem nekaj dobrega?
Sem nor,
kadar zjutraj vstanem z občutkom,
da je tako prav?

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Jure Jakob
O avtorju
(fotografija Tihomir Pinter) Jure Jakob se je rodil l. 1977 v Celju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral iz primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in treh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd, Tri vrane s platane). Za svoja dela je prejel naslednje nagrede: zlato ptico (2004), nagrado za obetavne mlade slovenske umetnike; kritiško sito (2016), nagrado za najboljšo knjigo preteklega leta; Rožančevo nagrado (2016), nagrado za najboljšo esejistično delo preteklega leta; in nagrado Prešernovega sklada (2019) za zbirko Lakota. Živi in ustvarja v Savljah pri Ljubljani.