/ 

Javno odprto pismo članom DSP

Jure Jakob – protikoronski ukrepi –  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi,

Vlada RS je pred nekaj tedni z odlokom o izpolnjevanju pogoja PCT na vseh področjih javnega življenja (razen pri živilski oskrbi) znova brezsramno uvedla nezakonito (v obstoječih zakonih ni pooblastil, ki bi omogočala takšen odlok) in neustavno (odlok krši več ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin) politiko izvršenih dejstev, ki teptajo temeljno človeško dostojanstvo, ustrahujejo državljane, izigravajo demokratične postopke odločanja ter tlakujejo pot družbeni segregaciji, kakršna je bila pri nas mogoča le v totalitarnih družbenih ureditvah iz še ne tako davne zgodovine. Takšno ravnanje naši oblastniki upravičujejo z zaostrenimi zdravstvenimi razmerami, ki jih je povzročila bolezen covid-19, čeprav je po letu in pol, odkar ta bolezen razsaja, več kot očitno, da je Vlada z represivnimi ukrepi ter ustrahovalno retoriko javnemu zdravju povzročila daleč več škode, kot koristi. Le najbolj brezbrižnim in lahkovernim ni več jasno, da je skrb za javno zdravje v naši državi (kakor tudi v številnih drugih) postala pripraven paravan za sistematično razgradnjo demokratične ustavne ureditve ter izničenje državljanskih svoboščin.

Zato v skladu s 7. členom Temeljnega akta DSP, ki med drugim določa tudi, da se »Društvo (…) v skladu z vsemi veljavnimi zakoni zavzema za ustvarjalno svobodo in čim boljši položaj slovenske knjige in pisateljev,« zahtevam, da se o zadevni problematiki Upravni odbor in predsednik DSP čim prej opredelita, zavzameta stališče in ga posredujeta javnosti.

Moje stališče o zadnjih vladnih ukrepih, celotnem »koronskem« obdobju ter stanju duha v naši državi je: osuplost in nejevera.

Zgrožen sem, da vrh zdravstvenega sistema namesto za zagotavljanje čim boljše oskrbe bolnih ter pomoči potrebnih z inkluzivno uporabo vseh dostopnih načinov zdravljena nesorazmerno veliko energije in denarja namenja promociji cepljenja in presejalnih testov – torej obravnavi zdravih.

Zgrožen sem, ker me takšna medicinska doktrina iz svobodnega posameznika, čigar osebna telesna, duševna in duhovna integriteta je nedotakljiva, pravno zavarovana z Ustavo ter številnimi mednarodnimi deklaracijami, spreminja v brezosebni biološki material, ki si lahko doslej samoumevne svoboščine pridobi le z ustreznim medicinskim izvidom.

Zgrožen sem, ker si odločevalci takšno razosebljanje in popredmetenje ljudi drznejo utemeljevati z argumentom, da varujejo moje/naše zdravje.

Ne morem verjeti, da takšni politiki »upravljanja z bio-maso« tako številni ljudje dejansko pritrjujejo, jo podpirajo in so pripravljeni vse, ki vanjo dvomimo, obkladati z zmerljivkami, nas razglašati za sovražnike zdravja, nesolidarne egoiste, anticepilske tepce itd. Kam je nenadoma poniknil spomin na kolektivistične utopije, ki so še pred par desetletji pri nas teptale dostojanstvo posameznika v imenu “delavskega razreda” in v imenu “višje rase”?

Zgrožen sem nad oportunizmom večine medijev, ki oblastne ukrepe ter makiavelistično etiko njenih nosilcev na vseh področjih družbenega upravljanja nekritično povzemajo, pogosto celo propagirajo, skoraj vsak kritični pomislek pa cenzurirajo ali pa zlonamerno diskreditirajo.

Ne morem verjeti, da se na takšno oblastno početje inštitucije civilne družbe tako medlo ali pa sploh nič ne odzivajo.

Ne morem verjeti, da varuha človekovih pravic ob uveljavitvi pogoja PCT skrbi le usoda ranljivih skupin, usoda vseh ostalih, ki moramo za udeležbo v javnem življenju svoja telesa brez lastne privolitve dajati na razpolago za medicinske posege (kar je v nasprotju s temeljnimi načeli zdravniške etike, zakonom o zaščiti osebnih podatkov, zakonom o pacientovih pravicah ter mednarodnimi konvencijami, ki brezpogojno prepovedujejo medicinske posege in znanstvene poskuse na ljudeh brez lastne privolitve), mu pa ni mar.

Ne morem verjeti, da si minister za zdravje drzne bebavo pojasnjevati, kako s pogojem PCT ni hotel nikogar siliti v cepljenje, v isti sapi pa ponosno ugotavlja, da so se zaradi uvedbe PCT pogoja Slovenci končno odločili za edino pametno dejanje, ki ga lahko človek ob epidemiji bolezni covid-19 stori – za cepljenje z eksperimentalnimi cepivi, katerih kratkoročni stranski učinki že vzbujajo skrb, dolgoročni pa ostajajo neznanka.

Zgrožen sem, ker si taisti minister smrt dvajsetletnice, ki je najverjetneje umrla zaradi posledic cepljenja, drzne komentirati z ugotovitvijo, da je po zakonu o nalezljivih boleznih za cepljenje sicer določena odškodninska odgovornost, vendar le za obvezno cepljenje, kar pa cepljenje proti bolezni covid-19 ni.

Sram me je, ker je obvestilo o izpolnjevanju PCT pogoja pritrjeno tudi na vrata cerkva, v katere prihajam k sveti maši.

Raje ne naštevam več. Vem, da bes, s katerim izražam svoje ogorčenje, prej kot na pronicljivost družbenega analitika kaže na naivnost pesnika, introverta in političnega ignoranta. Res je, raje kot iz Ustave na Trgu republike berem iz lubja bukev na sprehodu po šentviški gmajni. Ampak bojim se, da brez PCT potrdila ali pa podobne “izkaznice” o medicinski neoporečnosti kmalu tudi tam ne bom več smel kar tako ignorantsko in “družbeno nekoristno” postopati.

Ko sem z interno različico tegale pisma seznanil nekatere vplivne člane Društva, sem dobil odklonilni poduk, da vsebine, ki jih odpiram, ter 7. člen Temeljnega akta niso v nobeni zvezi; da zdravstveno stanje v naši družbi ni predmet interesa DSP. Takšno stališče imam za cinizem, ob katerem bi se v bolj prijaznih okoliščinah verjetno samo kislo nasmehnil, zdaj pa me navdaja s tesnobo. Vprašanja zakonitosti, državljanskih svoboščin in človeškega dostojanstva niso vprašanja, ki bi jih lahko prepustili zdravstveni stroki, še manj pa udarniški retoriki in praktiki vladajočih politikov. Ob vsem spoštovanju, ki ga čutim in izražam vsem, ki so zaradi bolezni covid-19 bili resno zdravstveno ogroženi, ki so utrpeli bolečino ali pa celo nenadomestljivo izgubo bližnjih, me dostopne ocene, statistike, strokovne raziskave in mnenja ter nenazadnje osebne izkušnje utrjujejo v prepričanju, da covid-19 ni nalezljiva bolezen, ki bi terjala tako drastične posege v temeljne državljanjske svoboščine, kot jih uvaja oblast pri nas. Covid-19, hvala Bogu, ni kuga! Se pa v naši družbi kot kuga širi nihilistično, protičloveško enoumje, ki duši vsakršno svobodo, ne le ustvarjalne svobode pisateljev. Zato vas, spoštovani predsednik in člani UO DSP, pozivam, da oblastniško početje, ki elementarini človeški strah pred boleznijo zlorablja za izigravanje zakonitega reda, ustavnih pravic ter teptanje temeljnega človeškega dostojanstva, javno, artikulirano in argumentirano obsodite!

Jure Jakob – protikoronski ukrepi –  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
(fotografija Tihomir Pinter) Jure Jakob se je rodil l. 1977 v Celju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral iz primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in treh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd, Tri vrane s platane). Za svoja dela je prejel naslednje nagrede: zlato ptico (2004), nagrado za obetavne mlade slovenske umetnike; kritiško sito (2016), nagrado za najboljšo knjigo preteklega leta; Rožančevo nagrado (2016), nagrado za najboljšo esejistično delo preteklega leta; in nagrado Prešernovega sklada (2019) za zbirko Lakota. Živi in ustvarja v Savljah pri Ljubljani.