Voda in druge pesmi

JULIJANA VELIČKOVSKA

Julijana Veličkovska (Skopje, 1982) je pesnica, prozaistka, prevajalka, urednica in organizatorka pesniških festivalov.
Je ustanoviteljica založbe PNV Publikacii, soustanoviteljica in direktorica skopskega pesniškega festivala in programska direktorica festivala pesniška noč v Velestovu ter članica Društva pisateljev Makedonije.
Objavila je monografijo Dvajset let festivala Pesniška noč v Velestovu (Дваесет години Поетска ноќ во Велестово, 2009), pesniški zbirki Komarji (Комарци“, 2010) in Odprta knjiga (Отворена книга, 2017), roman Letni časi (Годишни времиња“, 2014) ter pripoved Vedra (Ведра, 2022 in 2023) z ilustracijami Maria Kaeva, za katero je prejela nagrado za najboljše besedilo na mednarodnem festivalu mladinske literature Litera, v soavtorstvu s Slavetom Ǵorǵom Dimoskim je pripravila in uredila izbor Vile: panorama makedonske poezije ženskih avtoric od preporoda do danes (Самодиви: панорама на македонската поезија пишувана од жени, од преродбата до денес, 2023). Objavila je tudi okrog 3o knjižnih prevodov iz angleščine, ruščine, srbščine, hrvaščine in črnogorščine.
Njen roman Letni časi je l. 2017 izšel tudi v bolgarskem prevodu, izbor pesmi z naslovom Škatla strahu je l. 2024 izšel v azerbajdžanščini, istega leta je izšel tudi izbor pesmi Pričakujem leve v angleščini. Njene pesmi so uvrščene v več antologij sodobne makedonske poezije, objavljenih v Makedoniji, Srbiji, Češki, Grčiji, Italiji in Kolumbiji, ter v dve antologiji sodobne svetovne poezije (ena je izšla na Kitajskem, druga v Albaniji), njena besedila pa so objavljena tudi v treh antologijah makedonske kratke zgodbe, ki so izšle v Makedoniji.
Nastopila je na številnih literarnih festivalih v Evropi in Aziji.

Prevod pesmi Namita Subiotto

voda

prihajam
v svojih škorenjčkih
z drobnimi koraki
čofotnem
v vsako lužo na cesti
v blato
prihajam
vračam se
čvrsto
krepko z nogami udriham po zemlji
po blatu
po vodi
povsod voda
ta voda v meni
nemirna
neukročena
po poletnih nalivih v medeninasto posodo nabrana
in vame izlita
prav tako blatna
postana
porumenela
deževnica
slana
vse moje solze v njej
vse tvoje solze v njej
vse solze
za zajčka
za mucka
za petelinčka
za mene
za tebe
za vse
vse solze
vsa voda
vsi nalivi
vse nestabilne molekularne združitve
vsa voda in soda za svinjsko milo v njej raztopljena
prva voda v kateri se je kuhal fižol
prva voda ki je odtekla preden si me rodila
poslednja voda v kateri smo okopali babico
vsa voda
priklicana z dodolskimi1 pesmimi
vsa voda
vse blato
ta zemlja
iz katere rebra izhajamo
vsa voda
ki je zmrznila
in se stalila
vsa voda ki je izparela
in se kondenzirala
vsa voda
na tej ulici
v teh blatnih lužah nabrana
pod moje noge razgrnjena
jaz sem grom ki jo bo oplodil
jaz jo bom
z ritmom prebudila
udarjam
komponiram
dirigiram
ves ta džez v meni
v mojih nogah
v mojem telesu
v vodi
glasbo
ustvarjam
da te iz tvojega bluesa izvlečem.

Afrika

Neke nove ptice
so priletele v park
pravijo da so iz Afrike
Ne razumem njihovega jezika
niso me še ogovorile

Pripeko so s seboj prinesle
pravo afriško pripeko
in pesek
iz novonastale puščave
tiste
ki je nekoč bila reka
tiste
v katere blatu
zebra postane navadno žrebe
in osamljeno sledi čredi
in cele mesece
čaka da jo spere dež
ali lastne solze
da bi jo po črtah
prepoznala mati

V parku so neke nove ptice
meteorologi so to predvideli
napovedali so živali iz Afrike
pričakujem leve

***

Kdo bo vprašal
galebe nad Tibero
ali so poleteli
proti Donavi
proti tebi
ali so te videli
kako sam s pipo v ustih
sediš ob reki
in me čakaš

***

Kadarkoli sem pogledala tja, je mimo lezla neka mravlja, vedno v isti smeri, po isti liniji. Kadarkoli sem pogledala tja, sem videla svojo mamo, kako leži zvita v klobčič na mrzlih stopnicah in čaka, da se skuhajo njene pomaranče v čokoladi, nekakšno zdravilo za nekakšno bolezen. Kadarkoli sem pogledala tja, sem videla sveže rožnato meso z belimi žilami in vonjem po srnji smrti. Kadarkoli sem pogledala tja, sem videla zelene kaktuse in limono v soju mesečine. Kadarkoli sem pogledala tja, je nek nočni molj grizel tkanino. Kadarkoli sem pogledala tja, je spet mimo lezla tista mravlja. Vedno v isti smeri, vedno po isti liniji …

***

a ti je uspelo prebrati pesem ki sem jo napisala in jo zbrisala jo napisala in prečrtala ne s svinčnikom niti s peresom temveč z lasmi ki so valovali v vetru ki je pihal od marmornega morja prameni las namesto besed nov rokopis čudne vijugaste vrstice so se vrstile druga pod drugo valovale si zamenjevale mesta se ustvarjale in se še nedokončane takoj brisale in izgubljale še nerojene so že umirale a ti je uspelo uloviti kakšno besedo kakšno misel iz tega kaosa iz tega bremena ki ga je ta čudni veter vzel s sabo in ga odnesel a slišiš valove ki so namesto obale moje srce umivali pozejdon ni prišel pa sem ga čakala z vsakim novim valom mislila sem da me bo s svojimi velikimi rokami objel in me odnesel ta pesem nepesem je ostala tam v tistem trenutku samo s prameni las napisana in takoj zatem prečrtana za vselej izbrisana

***

skrivam se v sencah taksima sama med ljudmi kot zvezda med zvezdami v množici tujcev v vrvežu naglici in hrupu pridušenem pod maskami svobodno odzvanja le zvonec tramvaja in pesem mladih kurdov derviši diyarbakir svoboden je tudi mucek ki vzvišeno pozira za fotografiranje v knjigarni ki je njegov dom svobodni so tudi otroci ki hočejo sladoled ne pa trikov svoboden je tudi moj korak in moja misel daleč od (g)oriona daleč tudi od sebe z nekakšnimi čudnimi spomini nemara tujimi ali iz kakšnega prejšnjega življenja priklicanimi

***

kdo sem kaj sem v tem novem prostoru v katerega me je prinesel veter v katerega sem padla z neba ko je vse kar vidiš vse kar sem brez preteklosti brez vzroka vidiš gubo in brazgotino pa ne veš od česa je in od kdaj vidiš vodo pa ne veš da je bila ogenj vidiš otroka pa ne veš da je bil ženska vidiš žensko pa ne veš da je otrok vidiš življenje pa ne veš koliko smrti nosim v sebi vidiš roko nad vodo in brez oklevanja podaš svojo

***

nezveneči ustnični po mestu nastanka eksplozivni ‒ po načinu glas črka v črkopisu na katerem mestu? nezveneči veneči? frik frikativni soglasnik soglasen? ne! trdonebni nebni nebeško pečeni trdokuhano jajce celice? sam sama samo glasnik zadnjega reda zaporniško-priporniški zlitnik zlatnik? u! u! napiši mali u piko klicaj? zakaj? dlesnični ustnični u! u stični! stično soglasniški! soglašaj s s (s tem suhim škafcem ki pušča) s črko na katerem mestu? povej katerem povej!

***

noč črna bledi2 … no čar ne bledi no zakaj no? kaj? spet spajanje besed ki so v protivnem soodnosu so od nosu nosu na kosu kosti dolgi grčasti prsti črni čarni? za spajanje besed za poudarjanje izmeničnih dejanj uresničenih? časovno sopostavljanje soodnosa za nadaljnje stopnjevanje stopnje vanje stopam? kaj odmeva mi korak ko po stezi stopam? noč črna bledi … no čar ne bledi no zakaj no? kaj? pa spet spajamo besede, besedne zveze z enakim ali podobnim ali različnim pomenom vzpostavljajo navezovanje … pa spet pa spet ne

***

dopustni odvisnik dope ustnic od vina pordelih lic pogoja za uresničitev dejanja tistega glavnega se zdiš blizupomenski blizu pomemben pa nisi se zdim dopustna popustljiva ustnica vabljiva in nisem zložena sem pa veznica vsekakor kot lamela kot mi je bilo rečeno v nekih drugih vezniških sklopih pa vladaj in pusti tudi če pordelo lice je bledo pa čeravno ni ravno čeravno ne in četudi tega ne prizna po vezavi po dejanju hrepeni