Josef Winkler – Neža Vilhelm – intervju s prejemnikom nagrade Vilenica – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Avstrijski pisatelj Josef Winkler je letos prejel nagrado Vilenica.
Z njim se je pogovarjala Neža Vilhelm.
Letos ste prejeli nagrado Vilenica. Kakšen pomen imajo za vas književne nagrade? Imate morda nagrajeni avtorji večjo odgovornost do družbe?
Tega pisma sem se zelo razveselil in sem nanj zelo ponosen. V Avstriji je zelo malo avtorjev, ki lahko živijo od prodaje svojih knjig, zato obstajajo literarne štipendije in nagrade. Nagrajeni avtor, ali pa tudi nenagrajeni, ki je s svojimi knjigami vzbudil pozornost, mora vedno prevzeti odgovornost v smislu stavka Aleksandra Solženicina: »Literatura, ki ne more prikazati družbene bolečine in nesnage, ki ne more opozarjati pred moralnimi in socialnimi nevarnostmi, si ne zasluži imena literatura.«
Za Primorske novice ste povedali, da ste upornik. Proti čemu se upirate? Je za vas pomembno, da lahko izrazite upor?
Najbrž smo vsi, če je dovoljeno uporabiti to besedo, uporniki v smislu pozabljenja, potlačenja, prikrivanja. Čas domovinske literature in s tem literarnega norenja okoli domovine je že dobrega pol stoletja za nami. Takoj po vojni so izšle prve velike knjige avtorice Ilse Aichinger, kasneje tudi dela Thomasa Bernharda, Petra Handkeja, Florjana Lipuša, ki so nas pri začetniškem in kasnejšem pisanju zelo opogumljali in nam pomagali.
Živite na Koroškem v bližini Slovenije. Menite, da morate avtorji povezovati različne narode, kulture, misli …?
Vsakdo, ki zna zelo dobro pisati, razvije svojo lastno poetiko, ki lahko biva v nekem ožjem ali širšem geografskem prostoru. Edina merila so jezik, lepota, natančnost izražanja. Ne zanima me tako imenovana sporočilna literatura. Brž ko nekdo meni, da ima nekaj povedati, neham brati. Zame je merilo jezikovna umetnost.
Predstavljam si, da morate biti avtorji občutljivi opazovalci. Kaj opazujete zdaj? Kako vidite našo družbo?
Thomas Bernhard je nekoč v tem smislu menil, da vsi opazujejo, vsakdo, ti, jaz. Kot pisatelj se pri opazovanju osredotočam na stvari, pri katerih si od samega začetka predstavljam, da jih lahko spremenim v jezik. Neštete druge reči, ki so morda ravno tako zanimive, pri katerih pa imam občutek, da jih ne morem spremeniti v jezik, pa moram izpustiti. Ampak o teh drugih rečeh, o katerih jaz ne morem pisati, lahko po drugi strani pišejo drugi.
Vidite zdaj kaj, o čemer bi želeli pisati? Nam lahko poveste, kaj to je?
Od začetka si ne izmislim nobene zgodbe. Nastane en stavek, nato dva, nato več, nato pa stran za stranjo. Na tak način se zgodba razvija naprej. Tako so pisali nadrealisti, kjer se iz enega stavka razvije drugi, dokler se ne prikaže neke vrste zgodba.
Odnosi v družinah so neskončna tema. O tem ste veliko pisali. Je mogoče povedati vse? In zakaj?
Jezikovno sem tam najbolj natančen, kjer tudi snov natančno poznam. Pišemo lahko samo tako, da razmišljamo za nazaj, iz izkušenj, iz preteklega.
Po mojem mnenju moramo veliko brati, da lahko naše misli letijo, da postanemo bolj strpni in modrejši. Katere knjige berete v tem trenutku? Katere knjige ali avtorje moramo nujno prebrati?
Trenutno berem Odisejo Nikosa Kazantzakisa in V Alastalovi dvorani Volterja Kilpija. Želim pa si, da bi mnogi brali dela Petra Handkeja in Florjana Lipuša.
Najlepša hvala za vaš čas in odgovore. Želim vam še veliko uspeha in vse dobro.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
