/ 

Kastiljci

  
Jordi Puntí – Sodobna katalonska književnost – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

23. aprila v Barceloni in celi Kataloniji praznujejo Sant Jordi (sv. Jurij), to je dan ljubezni in književnosti. Ljudje si izmenjujejo knjige in vrtnice kot znak hvaležnosti. Sv. Jurij je zaščitnik Katalonije od 15. stoletja naprej, ter se po drugi strani naslanja na znano katalonsko legendo o zmaju. Glede na legendo se je vitez boril z zmajem, ki je teroriziral vas in princeso. Ko je ga le premagal, se je sv. Jurij poklonil princesi in ji podaril prelepo rdečo rožo.

V zadnjih letih se je pobuda »knjige in vrtnice« manifestirala in razširila tudi drugod po svetu in sedaj beleži že 150 dogodkov v več kot 50 državah. Tej pobudi se letos pridružuje tudi Društvo slovenskih pisateljev, tako da jo lahko prvič doživite tudi na slovenskih virtualnih tleh.

Vrabec Anarhist ob letošnjih dnevih knjige predstavlja nekaj avtorjev iz sodobne katalonske književnosti. Avtorji opisujejo urbano okolje moderne katalonske družbe, ki je po eni strani umeščena v visoko gospodarsko in tehnološko razvit globaliziran svet, po drugi strani pa se še vedno bojuje za uveljavitev osnovnih demokratičnih in nacionalnih pravic. Katalonska literatura je v središču zanimanja našega portala tudi zato, ker je od nadaljnjega razvoja katalonske družbe v veliki meri odvisen nadaljnji demokratični razvoj celotne Evropske unije.

  

*** 

 

Izbrani odlomek je iz niza člankov, ki jih je Jordi Puntí januarja leta 2007 začel objavljati v reviji Avenç o priseljencih, ki so množično prihajali v Katalonijo iz južnih predelov Španije v štiridesetih in petdesetih letih 20 stoletja.

  

Jordi Puntí: Kastiljci

   

»Kastiljci,« smo jim rekli. Pa čeprav ti otroci po rodu niso bili iz Kastilije. Njihovi starši so prišli z juga, z Andaluzije ali z Ekstremadure v mladih letih, s kovčki iz lepenke, s culami, polnimi oblek in s skrivnostnimi škatlami, prevezanimi z vrvico. »Ničesar ne zavržejo,« so govorili ljudje, ko so jih videli prihajati, »vso navlako vlečejo s seboj.« Veliko jih je prišlo iz iste vasi ali vsaj iz istih krajev, kot bi se dogovorili, da si bodo delali družbo v pustolovščini. Nekateri so bili celo sorodniki. »Vsi so si v sorodstvu.« Včasih je sinovom sledil tudi dedek ali babica. Starci z zgubano kožo so, zaviti v temna, črna oblačila, zgubljeno blodili po neznanih ulicah. Če so se slučajno srečali s kakim sosedom iz domače vasi, se jim je obraz razsvetlil, ustavili so se za klepet. Pretresli so življenje otrok in vnukov; se pogovorili o boleznih; da se je ta na koncu vrnil nazaj, da je oni drugi odprl svoje lastno podjetje.

Bilo je preprosto. Obvladovala nas je (ker so nam jo vcepili v glavo) preprosta logika: vsi tisti, ki niso bili Katalonci, so bili Kastiljci.

Vnuki. Tudi te smo klicali »Kastiljci«, čeprav so se vsi rodili v našem mestu ravno tako kot mi. Če bi poiskal sliko svojega prvega obhajila v cerkvi Svetega Pavla, bi jih odkril na njej, videl bi njihove obraze otrple v ravno takšno grimaso svetosti, kot je bila moja. Odrasel sem skupaj z njimi. Skupaj smo hodili k verouku. Imeli so imena. Ki so ostala v mojem spominu vsa ta leta. Lahko bi jih naštel na pamet. Nekatera imena bi še vedno lahko izgovoril z neusmiljenim, pojočim tonom šerifa, ki je nastopal v filmih na televiziji ob sobotnih popoldnevih. Otroške stvari: Indijanci in kavbojci, ravbarji in žandarji, dobri in zli, Katalonci in Kastiljci. Navijači Barcelone in gnilega Madrida.

To je bilo v sedemdesetih letih, v malem industrijskem mestu, kjer je bil ob ponedeljkih tržni dan, tovarne so stale ob reki, delavci so hodili v službo v treh izmenah, ob nedeljah pa je bil po kosilu na vrsti tortelj, dopoldan pa ples sardan na trgu. Poleti so bile hiše razbeljene pod soncem, pozimi prepojene od megle. Del mojega otroštva – najbolj neukročen del – se je razvijal na ulicah malega mesta, na obrobju, ob barju, ki je mejilo na kmetijske površine. Po šoli smo odšli na ulico. V naglici smo pogoltnili kosilo in sedli na kolo. Moji dnevi so se razvijali vzporedno z dnevi kastiljskih otrok. Dobesedno: izogibali so se nas na ulici, nas gledali postrani, nas psovali in nam na bojišču metali kamenje.

Imeli smo deset, enajst, dvanajst let. To je čas, v katerem se resničnost in domišljija prepletata (vsako otroštvo je docela izmišljeno.) Pretepali smo se, ali pa se izzivali, in vsi, tako Katalonci kot Kastiljci, smo sodelovali v izmišljeni igri, ki se nam je zdela resnična. V podzavesti je vrela misel: »To počnemo, ker tako hočejo naši starši, oni se s takim odnosom do njih strinjajo, nikoli nas ne bi okarali zaradi tega.« In res, le redko nas je kdo oštel.

Trudim se, da bi podoživel izmišljeni svet svojega otroštva, ki nas je povsem prevzel. Brez slabe vesti ali usmiljenja, brez poskusov, da samega sebe opravičim. Danes so v industrijskem mestu vse ulice tlakovane. Ni več nepozidanih zemljišč na obrobju. Veliko tovarn je zaprlo vrata. Danes v majcenih stanovanjih, kjer so včasih živeli Kastiljci, živijo drugi ljudje. Pravijo, da bodo te zgradbe kmalu podrli. Kličejo jih še po starem »Mavri«, ali pa »črnci«, tudi »Kitajci« so tam. Ozrem se nazaj v čas pred tridesetimi leti in pomislim, da je preteklost vedno neke vrste generalka za sedanjost. Toda ničemur ne služi, ne pripravi te na nič, ničesar te ne nauči. Predstava na oder prinese vsak dan nove zaplete.

Plasti v tej torti se nikoli ne pomešajo.

*

Seveda smo jim rekli tudi »šarnegos«. Nismo vedeli, kaj pomeni ta beseda, toda iz naših ust se je izvila s tako eksotičnim okusom, da nam je bila takoj všeč. Šarnego, kripton, Fittipaldi, Komanči. Izraz smo hranili za posebne priložnosti. »Pridite sem, če si upate, presneti šarnegos!« Grozili smo jim od daleč: »Nikoli ne boste drugega kot šarnegos.« Njihov odgovor je bil bolj odločen. V trenutku so začeli vihteti roke in nekaj sekund kasneje so prileteli kamni. Udarjali so ob tla vse okrog nas in dvigali prah kot krogle, ki niso zadele cilja. Če so se nam Kastiljci hoteli približati, smo se umaknili nekaj metrov nazaj. Če smo mi dvignili glavo in stopili naprej, so se oni začeli umikati. Poleti so ti umiki in napredovanja trajali cele popoldneve. Zbirali smo se na našem terenu in snovali taktike.

Teren. Treba je bilo narisati zemljevid. Bojišče je bila ravnica velika kot tri nogometna igrišča in pol, ki je ločevala dvoje naselji. Danes je vse pozidano, kjer je bil včasih prazen prostor, stoji danes mestna tržnica in nekaj drugih zgradb. Tedaj pa je bila ravnica na kastiljski strani omejena s peščico ogromnih blokov – ki so v podeželskemu naselju delovali kot nenavaden urbani tujek –, z državnimi šolami, prebeljenim v bleščečo belo in z moderno cerkvijo, ki je imela hipijevski videz, abstraktne vitraje, duhovnika v kavbojkah in minimalistično podobo Jezusa. Na drugi strani je bila naša četrt, ki jo je prepredala napol asfaltirana ulica, sredi katere je rasel drevored in za njim je stalo nekaj hiš, zgrajenih po istem vzorcu, ki naj bi kazale na napredek delavskega razreda.

Prazno zemljišče nam je bilo vsem všeč, najbrž zato ker ni pripadalo nikomur. Luže, ki so nastale ob deževju, se niso tam nikoli do konca posušile, v njih smo lovili paglavce in kasneje žabe, ki so zadovoljile našo potrebo po krutosti. Včasih je komunala pripeljali tja ostanke gradbenih del, razsuli so pesek, ki ga niso porabili do konca. Zrahljana zemlja, kamenje (nakopičeno strelivo) in kosi opeke so služili, da smo si zgradili kolesarske steze za kros. Na robu, med plevelom in ostanki gradbenega materiala, so ljudje puščali smeti.

Nekoč smo našli star kovček iz lepenke z obrabljenimi robovi. Pritegnil nas je, ker je bil zaklenjen. Dolgo časa smo se trudili, da bi jo odprli, toda ni nam uspelo. Na koncu smo s krepkimi udarci kamenja odbili zapah. Ker je že od daleč smrdelo, smo ga odprli z dolgo palico in z izrazom gnusa na obrazu.

V njej je bilo pet mrtvih muc, komaj rojenih.

Odskočili smo od groze.

– To so storili Kastiljci, je rekel nekdo med nami.

– Ne, je odgovoril nekdo drug. Kastiljci ničesar ne vržejo proč. Take stvari počnejo samo cigani.

    

  

Prevedla Simona Škrabec

Preostali prispevki in literatura na portalu

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

          

Jordi Puntí – Sodobna katalonska književnost – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Jordi Puntí
O avtorju
Jordi Puntí je rojen leta 1967 v Manllevu blizu Barcelone in velja danes za enega najbolj opaznih in dejavnih katalonskih mladih pripovednikov. Objavil je dve zbirki kratke proze, Pasavčev oklep (1998) in Žalostna žival (2002), po katerih je nastal tudi film režiserja Venture Ponsa. Lta 2010 je izdal roman Izgubljena prtljaga. Redno sodeluje v različnih občilih, od radia do časopisnih kolumn, je pa tudi prevajalcev sodobnih pisateljev kot so Daniel Pennac, Amélie Nothomb, Paul Auster, v katalonščino je prevedel celo strip o Asterixu.