Milan Jesih: Maršal, založba Beletrina: Ljubljana, 2017
Pred mesecem dni je Društvo slovenskih literarnih kritikov ob Slovenskih dnevih knjige podelilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo slovenskega avtorja v preteklem letu zbirki Maršal Milana Jesiha, ki jo je izdala založba Beletrina. Nagrajenega avtorja smo vprašali, katero pesem v zbirki bi sam izpostavil in jo najraje delil z bralci. Prosili so ga tudi za kratek komentar o tem, kako doživlja dejstvo, da lik maršala, četudi pesniško predelan v bolj sleherniško podobo, še vedno priteguje toliko zanimanja tudi med literarnimi kritiki, ki v večini pripadajo mlajših generacija odraslim šele po smrti Josipa Broza Tita. Nekaj literarnih kritikov iz žirije pa smo vprašali, katera pesem iz nagrajene Jesihove zbirke je njih najbolj prepričala in kaj njim osebno pomeni lik maršala Tita, s katerim Jesihov maršal ni čisto istoveten, pa vendar …
***
Izbor in komentar Milana Jesiha
Bilo je, kadar mama je plesala,
kot gravitacija bi popustila,
in to je fasciniralo maršala:
laaaa»Mogoče jaz ne vidim prav?
aaaaaaaaaaaaaaPri dvesto kilah!«
aaaaaaaaaaaaaaIn se je čudil,
očaran vzdihal je in zmajeval
– in spremstvo in tuji diplomati tudi –,
a mama kakor svež aprilski zrak,
ki v sebi plava gibek in lahak,
v figurah nikdar videnih stoterih
aaaazz notranjo lučjo ob večerih
je usvetljevala malo vrtno trato,
in je od nikoder in je iz ničesar,
iz gibov in stopinjic zgolj, iz plesa
zvenelo, kot da igra orkester škratov –
a mama moja, lepa in debela,
aaaalaaaaaaaaaakot brez telesa
je plavala in jadrala in lebdela,
nezemski lik z lasuljo ognjezlato.
Za nič pod nebom tačas se ni zmenil,
strmel je, in če niso prstki njeni
po uro, dve se dotaknili tal,
po uro, dve se čudil je maršal.
V proznem pisanju ni nič nenavadnega, če se roman priklaplja na realne zgodovinske osebe ali dogodke; iz zadnjega časa se spominjamo recimo imen, kot so d’Annunzio, Frida Kahlo, Clara Schumann, Oscar Wilde, Karl Marx, še ducat jih naštejem, ne da bi poguglal. In naj tudi moja knjiga Maršal seveda ne pretendira za biografijo ne desetletja mrtvega jugoslovanskega maršala ne nekakšnega predmestnega originala, je princip pravzaprav enak: knjiga — tudi kot fizični predmet: po opremi z uniformo — zajeda sloves rajnega starca, pa tudi avtor sem lisjak in navržem še kakšno dvoumno, recimo s številom pesmi, ki spominja na »oseminosemdeset dreves za tovariša … «, pa plavi vlak, krvave roke, svetniški sij, vzdevka »genij« in »vijoličica bela«, ljubezen do cigar in takšno. Vse to tematiziram enako utemeljeno kot izmišljeno ljubezen med mamo nekdanjega prvoosebnega dečka, torej »svojo« mamo in starcem ali njeno zmožnost, da se kot uradna maršalova balerina dvigne od tal in lebdi, ali kup drugih malih bizarnosti. Nekdanji maršal nekdanje Jugoslavije je torej malo vaba; nekoliko upam, da dovolj duhovita.
***
Izbor in komentar Tanje Petrič
aaaaaaaaaaaaaKo sem bil deček,
z mamo pogosto sva obiskovala
vojake in duhovnike sloveče,
najraje od vseh pa našega maršala.
Premleval je zgode poprejšnjih let,
človeške stiske in idejne zmage
aaaa– še slišim glas rodnice drage:
»A vidiš, ni s teboj začel se svet!«
aaaaMaršal je ljubil mojo mamo
in jaz sem to razumel in sprejemal,
kar bolj otroci kot odrasli znamo,
razumel in sprejemal vez med dvema
in vedel enost upov in strahov.
– Najbolj spominjam se njune zadrege,
kadar v predal po najlonke je segel,
aaaako sva se odpravljala domov.
Izjemno težko se mi je v tako zaokroženi in konceptualni zbirki odločiti za eno samo pesem. Pri Jesihu se mi pogosto dogaja, da si zapomnim posamezne verze kot kakšne napeve, kjer ti v ušesu ostane refren. Če grem po vrsti, sem si najprej označila drugo pesem Ko sem bil deček. Predvsem verze: »Maršal je ljubil mojo mamo / in jaz sem to razumel in sprejemal, / kar bolj otroci kot odrasli znamo, / razumel in sprejemal vez med dvema / in vedel enost upov in strahov.« Gre za čudovito ljubezensko izpoved – nič pretencioznega ni v teh vrsticah, a govorijo o presežnem. Morda so se me dotaknile prav zaradi subtilne splošne modrosti, spoznanja nekakšne obratne prizanesljivost otrok do pogosto pokroviteljskih staršev. Pa te najlonke v nadaljevanju – lahko bi bile tudi kondomi …
Maršal Tito je bil že eno leto in pol mrtev, ko sem se rodila, tako da se ga spomnim samo s slik nad tablo v prvih dveh razredih osnovne šole. Potem so jih pa odstranili. Pri nas doma je bil odnos do njega precej ambivalenten, v resnici sploh ne vem, kakšen. O njem nismo veliko govorili ali ga analizirali, razen posredno, ko se je kvartalo in razpravljalo o nesmislih preteklega obdobja, ekonomski politiki, materialnih dobrinah ali nakupovalnih izletih v Avstrijo. Vsekakor se mi je zdelo butasto, da moram pod sedež skrivati obleke za punčko Barbie, ker naj bi bili cariniki, Titovi kompanjoni, kot sem razumela dedka, precej razjarjeni, če bi odkrili, da zahodno blago tihotapimo v Jugoslavijo. Zato sem si na vsaki nakupovalni ekskurziji v Lipnico ali Gradec izbrala samo eno obleko za Barbiko, da je bilo tega prepovedanega blaga, merjeno v kvadratnih centimetrih, čim manj.
***
Izbor in komentar Aljaža Koprivnikarja
Maršal na vrtu je pod češnjo dremal
aaaaain k licu tiščal si medvedka;
in moja mama jima je obema
– po nravi in po šegi bosopetka,
po nravi in vokaciji dojilja –
aaaaaaaaauspavanko plesala
aaaaaaaaaaaaa v tišini, v travi,
z blagim nasmehom čuvala maršala,
da ne bi mu od sanj kri rok oblila;
da igračke ne bi v hudem snu zadavil;
da ne bi v spanju s smrtjo šepetal:
da dremal bi spokojen, kot je prav.
Rad se spominjam tistih popoldnevov
aaaaaaaaaa– pa najsi bo en sam! -:
čas je zgolj bil, bil, ne da bi mineval,
a vendar je minil. Pa ga ne dam.
Ker je tokratna Jesihova pesniška zbirka Maršal nekoliko romaneskno zasnovana okoli enega motivnega jedra – lika maršala, kjer ena pesem nagovarja drugo in šele celota prebranega omogoča presežno vrednost, je nekoliko nehvaležno izpostaviti zgolj eno, posamezno pesem. A, če že moram, bi morda izpostavil šesto pesem, kjer Jesih, ki je poznan po svoji duhovitosti in ironiji, maršala nadvse učinkovito zgradi kot docela protislovno osebnost – ta na eni strani drema pod češnjo in si k licu tišči medvedka, na drugi pa bi ga s svojimi krvavimi dlanmi v hudem snu uspel zadaviti. Na ta način se v pesmi mešajo dobro in zlo, ljubezen in groza, ki se pojavljajo v vsakem sleherniku, predvsem pa se humorju in otroški, nostalgični perspektivi pridružuje tudi nekoliko bolj temačna realnost.
Četudi sem še otrok Jugoslavije, sem se rodil šele po Titovi smrti, tako kaj pretirano osebnega odnosa do njegovega lika nimam. Tega podobno kot Jesih (pri čemer njegov maršal ni istoveten s Titom) razumem kot zgodovinsko osebnost, kot posameznika, ki je v sebi nosil dobre in slabe lastnosti. Če bi se moral opredeliti do tega vse bolj provokativnega lika bolj konkretno z negativno ali pozitivno konotacijo, pa bi izbral slednjo – vidim ga namreč kot osebo, kot državnika, ki je spretno krmaril med Zahodom in Vzhodom in vsaj za nekaj časa v duhu bratskega in solidarnega multikulturnega projekta med seboj tudi uspel zadržati sobivanje nekdanjih jugoslovanskih narodov.
***
Komentar Mateja Bogataja
Notorično in evidentno (cobiss) sem bolj bralec proze in trojica v ožjem finalu za kritiško sito mi je dala misliti, da celo s kolegi beremo druge in različne stvari. Dve pesniški knjigi sem si šel tako za končni izbor sposodit v knjižnico, o svojih preferencah pa seveda ne bi, v tem je čar žirantske anonimnosti. Zbirka Maršal je spisana kot iz enega kosa, očetovska oziroma očimovska figura nastopa dvoumno in dobi pri Jesihu nedvomno spretno pesniško artikulacijo, ki nima večjih kvalitativnih odstopanj. Seveda pa njegov maršal ni (samo) Tito, je skozi otroški pogled precejena avtoriteta, ki se zraven z mladim prededipalcem preriva za materino pozornost; že to je kar duhovito, Jesihov okretna verzifikacija in uporabljen vokabular pa sploh.
Čeprav sem o Titu napisal prvo objavljeno besedilo, v tretjem osnovne, sem bil v imenu boljšega in demokratičnega v osemdesetih izrazito proti; zdaj, ko je ta pričakovani boljši jutri že za nami in je namesto enopartijskega strankarsko pomnoženo enoumje in maloumje, se je ta ost malo omilila. Nisem pa bolehal za Titom, ko je bil in ko ga ni bilo : nisem kot njegovi najbolj zvesti in celo fanatični privrženci, ki smo se jim smejali takrat in se jim tudi danes, ki ga zdaj v psevdomedijih z bednimi lažmi in znamenitimi amaterskimi lepljenkami blatijo enako bolestno, kot so ga prej poveličevali. To so emocionalni prenapeteži, ki očetovsko figuro potrebujejo in žrtve njihovih obupnih poskusov, da bi se je otresli, smo zdaj pravzaprav vsi, vsi moramo sodelovati v njihovih poskusih odraščanja in jih spremljati v živo. In zraven navijamo, da bi jih čim prej srečala pamet.
***
Izbor in komentar Jelke Kernev Štrajn
aaaaaaaaaaVečkrat zvečer z maršalom
od diskusij, debat, vizij razvneti
aaaaspontano smo začeli peti,
najprej po tihem, Internacionalo,
pa brž glasneje, in že vse je stalo,
strojniki, hlapci, birtinja, kadeti,
poštena inteligenca, dame v letih,
pripel je modrec, pelo je budalo,
pel, kdor je odšel, in pel, kdor je prihajal,
lipovka pela, v cvetju zgodaj maja,
pel naš malik, naš klovn in naš fakir
vrhunske izobrazbe in manir,
peli politika in veterina,
pel samovar, pel čaj, pel vnukov stric,
Marija pela, še noseča sina,
pelo, kar kdaj naš svet je slišal ptic,
pela je palica in šiba pela,
peli so reveži in bogataši,
piarovke s polnimi usti dela,
aaaaapeli so njihovi in naši;
pele so taščice, bobneli tasti,
pela uboga miš, ujeta v pasti,
penina pela v kupicah in v flaši,
peli užaljeni, užaloščeni,
aaaaaotožni-brez-razloga peli
in brez-razloga-srečni-in-veseli,
ljubici ljubček pel in pel mož ženi,
svakinje, snahe, zetje, svaki
v salonu so regljali v sluzki mlaki,
kler je prepeval, peli so kastrati,
pele so lahkoživke in težaki,
aaaaapel stari Kronos beloglavi
in jaz sem pel in pela moja mati,
aaaaapel v silnih barvah Zajtrk v travi,
ki po naključju je na zidu visel,
delavski razred pel in pelo
njegovo ubijajoče mezdno delo,
pela je drzna in predrzna misel,
peli so modrci in kombineže,
pelo nas je sto tisoč milijonov,
pel, kdor prestriže, pel je, kdor prereže,
to pelo je s falzetom, z basom ono,
aaaaapel, kdor ni bil še pel nikoli,
aaaaaučenec pel, trpinčen v šoli
aaaaaaaaaaaaaaaaaaapri tabli,
pel rokoko, pel poldan, pel večer,
pel kačji kralj z diamantno krono,
peli so zublji in žeblji in kabli,
aaaapel je Povsod in pel Nikjer;
pel izpod brk car Drugi Aleksander,
spod drugih brk zamišljeno pel Nietzsche,
peli so krokodili, pele pande,
obtoženec je pel, sodnik in priče,
peli odsotni in navzoči zbrani,
vsi, vsi smo peli, ganjena perica
Anica si otirala je lica,
pel je Shakespeare, peli so Nürnberžani,
pela Antarktika, ves tramvaj pel,
kvantači so prepevali neslani,
peli so jeza, bes in srd in gnev,
boginje pele in sirene in favni,
peli brezimne ničle, peli slavni,
peli obupani od hudih slutenj,
pel hudi, kadar je prišel, trenutek,
pele so lahke ženske in ženske težke,
pela so jabolka, v njih pele peške,
in sneg je pel in toča in deževje
in grom je gromko pel – vam rečem, pel je! -,
sydneyjske opere zbor je prevzel
pogodbeni svoj veličastni del;
pele so kmečke bunke v ljudski noši,
gobavci peli, peli diplomati
in pela smrt, ki stala je pri vratih,
pela so jajca, piščeta, kokoši
in v mesečini Kalemegdan pel
in feministke so prešerno pele
in drva in ‘Žerjavka in pepel
in pela je brezposelnih armada,
po brajdah bujni grozdi izabele,
kitajska pastiričica iz žada,
peli so drugi, peli smo mi sami,
statistika, registri in seznami,
človeštvo, kar nas je bilo vokalov,
aaaaaaaaaaaaaje pelo in jokalo,
aaaaaain kadar čas je malo tišji,
se mi zazdi, da še se pesem sliši,
da nismo nehali nikoli peti,
pojemo, z jarmom sužnosti prekleti.
Na postavljeno vprašanje katera pesem se mi v najnovejši Jesihovi knjigi zdi poetično najučinkovitejša, težko odgovorim. Maršal je namreč prej pesnitev kakor zbirka pesmi, in to alegorična oziroma avtoalegorična pesnitev, čeprav je pesnik v podnaslovu izrecno navedel, da gre za 88 pesmic, se ob branju postopoma razkriva, da so pesmi tematsko tesno povezne, kar potrjuje tudi naslov knjige. Vsaka posamezna »pesmica« sicer funkcionira kot samostojna enota, ki med drugim dokazuje, da avtor še zmeraj nadvse prožno v jambskem ritmu dirja, vendar je sporočilo popolno šele, ko vse skupaj premislimo v luči sklepne pesmi Maršal je rad poslušal glasbo, res, ki je, kar je posebej zgovorno dejstvo, postavljena v oklepaj. Ko v luči te pesmi v oklepaju še enkrat premislimo knjigo kot celoto, ugotovimo, da ni na delu samo verzificirano, z neštetimi odtenki ironije obarvano, a mestoma krvavo resno in skrajno kritično pričevanje o nekem obdobju avtorjeve in naše skupne nedavne preteklosti, pač pa opazimo, da je osrednji povod za nastanek pesnitve izviren razmislek starega mojstra o tem, kako se je zgodilo, da je postal ravno pesnik in ne kaj drugega.
Pesniški govorec Maršala se delno prekriva s fikcijo starca, ki skozi otroška usta pripoveduje in deloma uprizarja dramo štirih likov (otroka-pripovedovalca, njegove mame, očeta in maršala), dramo, v kateri se osebni in zgodovinski čas postopoma transformirata v brezčasje.
V tem pogledu je mogoče vrhunec pesnitve uzreti v pesmi »Večkrat zvečer z maršalom / od diskusij, debat, vizij razgreti / spontano smo začeli peti …« In izvemo, da so peli zanosno, da je pelo vse, »in feministke so prešerno pele / in drva in žerjavka in pepel / in pela je brezposelnih armada / po brajdah bujni grozdi izabele, / kitajska pastiričica iz žada.« To »petje« je posebno zato, ker njegov učinek ni zgolj očaranje, kar sicer pričakujemo od petja, pač pa nič manj od-čaranje in raz-očaranje, a ne le tistega sveta tedaj, ampak tudi tega sveta tu in zdaj, »in kadar čas je malo tišji / se mi zazdi, da še se pesem sliši, / da nismo nikoli nehali peti, / pojemo, z jarmom sužnosti prekleti.«
Zato ta pesem najbolj zgoščeno tematizira odnos do spomina, osebnega in kolektivnega. Govori mi, da je spominjanje v svoji nepreštevni raznolikosti pomembno obče mesto literature, tudi lirike, da se fikcija in resničnost v Maršalu ne izključujeta, prej izmenjujeta in dopolnjujeta. Kljub temu pa – in v tem je paradoks in posebno mojstrstvo tega lirskega izjavljanja – ostajata vsaka na svojem bregu. Glede na to tudi dejanski govorec in pesniški jaz vzpostavljata razmerje, ki je nihajoče in spremenljivo. Proizvajata večplastnost sporočila, obenem pa meni kot bralki in udeleženki v procesu oblikovanja specifične napetosti med singularnim in univerzalnim, osebnim in javnim – napetosti, ki se tu ne razrešuje dialektično – omogočita, da v nastali vrzeli zavzamem svoje mesto in se tako konstituiram kot svojevrsten lirski subjekt. Postajam tista, ki se spomni in hkrati ob novi, nenavadni osvetlitvi spominov nujno zamisli.
Zamisli nad čem? V tem tiči odgovor na drugo vprašanje: Kaj meni osebno pomeni maršal Tito.
V meni, kot nekdanji Titovi pionirki, je živ spomin na očarljiva majska proslavljanja dneva mladosti, ko je ob pričakovanju štafete, ki je ponavadi priplula po morju, vse pelo, ko je bilo, tako se mi vsaj zdi, zmeraj lepo vreme, ko se je iztekalo šolsko leto in se je pozna pomlad neopazno prevešala v zgodnje poletje, ko »čas je zgolj bil, ne da bi mineval, / a vendar je minil. Pa ga ne dam.« In čeprav ga ne dam, ne morem, da ga ne bi mislila skozi od-čaranje in raz-očaranje ob številnih spoznanjih poznejših let, ki pa so bila kljub vsemu prepletena z občudovanjem Josipa Broza, ko še ni bil maršal Tito, pač pa zgolj revolucionar med tovariši revolucionarji. Imel je redek pogum staviti na vse ali nič, zato je bil vsaj tisti del njegovega življenja nesporno utelešenje slovitega verza Internacionale »Bili smo nič, bodimo vse!« Tedaj res ni mogel predvideti, ali bo »nič« ali bo »vse«.
