Jennifer Clement – Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Jennifer Clement je ameriško mehiška pisateljica, ki jo v slovenščini poznamo kot romanopisko. Izbor pesmi je iz njene zadnje zbirke Nove in izbrane pesmi, ki bo v avgustu izšla v prevodu Neže Vilhelm in bo premierno predstavljena na Festivalu Izrekanja. Pesem Sanje je izšla tudi v majski številki Kraljev ulice.
Sanje
Ko nosi stekleno obleko, lahko vsi vidijo v notranjost njenega telesa. Če nosi stekleno obleko, mora hoditi previdno, da ne pade in ne razbije svojih oblačil na koščke. Črepinja, drobec ali košček steklene obleke se ji lahko zarežejo v roko. Pod stekleno obleko, ki obdaja pesnico kot akvarij, vidim popek plavati proti središču Zemlje. Sonce sije skozi in meso se spremeni v vodo. Vidim lahko, kdo položi svojo roko pod njeno obleko. Skozi stekleno obleko, ki obdaja pesnico kot akvarij, lahko v določenih trenutkih vidim, kje bije srce in kje se skrivajo močeradi in krastačarji. Moški, ki jo ljubi, vreže svoje začetnice v steklo s švicarskim nožem. Veja pusti prasko na okenskem steklu njenega rokava. Ni nosila steklenega copata; nosila je stekleno obleko.
***
XVIII.
Pogrej mi roke.
Zebe me.
Prsti se prepletajo kot mreža,
da bi te zvabili noter.
Sem obleka,
lahko me nosiš in me zapneš
na svojih zapestjih,
poravnaš svoje obleke z mojim telesom.
Poslušam te. S svojimi rokami
gradim stolp.
Gledam te v oči
in pogrešam tvoja usta.
Dotaknem se tvoje roke
in pogrešam tvojo pest.
Ko se sprehajava, slišim tvoje korake
in pogrešam tvoj glas.
Ko stojim poleg tebe
želim, da bi me nesel.
***
Einstein razloži čas Elsi
Stara sva sedemdeset,
stara sva šestnajst.
Tu mi daješ jesti pomaranče
celo pozimi,
tu rože živijo,
ko jih režeš,
tu lahko privzdigneš krilo
spet in spet in spet.
In zrak znotraj
najinih rok je za dihanje
in pesek
v peščeni uri
se vedno zaljubi
v morje.
***
Sedmo pismo
Sem ženska brez rokavic.
Presejam zemljo namesto moke.
Vrtnarica sem.
Iščem črno zvezdo
in belega krokarja.
Zemlja na mojem predpasniku in vratu,
zemlja v mojih očeh.
Spomni se, spomni se vsega,
kar sva našla med delom:
vilice, rumeno dlako, rjavo dlako, veveričine kosti …
kako dobro sva poznala zemljo,
v kateri ležiš.
Umivam se in se kopam in se umivam
in čutim kožo vode.
***
V
Poslušam žvižg puščice in kremena, poslušam,
položim sivkine liste v svojo bluzo,
povoskam teleskop.
Včasih molim:
Noč, noč, noč v nebesih,
naj se ve, da je prišla ženska
v nebesa.
Služabnica sem.
Luč telesa je oko.
***
Hiša angelov
za Barbaro
V supermarketu
v jekleni luči dvigala
opazujem tišino sestrinega
obraza s profila,
ko si briše solze navzgor,
kot bi jih hotela spraviti nazaj –
utrujena od teh papirnatih vrečk,
teh betonskih domov na nebu.
Včasih, pripravljeni na spanje,
razmišljava o nočnih
ribjih tržnicah, čutiva ostanke tega, kar sva bili.
Tako pripravljeni na spanje,
ko razpostavljajo rdeče hlastače
poleg odprtih sodov lignjev in rakove
klešče v žičnatih kletkah
silijo ven
iz žice.
Hrepeniva po zaostali državi,
da bi bili ženi ribičev,
da bi stopili v starodavne stopinje.
In med fosili školjki,
zobmi morskega psa, koralnimi semeni,
loviva
izgubljene kosti najinih obrazov.
Prevedla Neža Vilhelm.
