/ 

»Obstajajo stvari, ki jih sistem ne more asimilirati« – zato lahko upamo

Jelka Kernev Štrajn – Dubravka Đurić – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

 

Dubravka Đurić: Ka politici nade (nakon rata). Beograd: Orion Art, 2015

Pesniška knjiga Ka politici nade (nakon rata) mi je prišla v roke že pred leti in v meni nemudoma zbudila vrsto živih asociacij, o katerih, tako se mi je zazdelo, bi bilo nujno treba pisati in premišljevati. Toda zgodilo se je, kot se pogosto dogaja, da sem knjigo založila, morda prav v freudovskem smislu tega izraza. Nisem je izgubila, še manj nanjo pozabila, zato niti ni presenetljivo, da se je pred kratkim, ne da bi jo iskala, sama znašla pred mojimi očmi. Nekako se je prebila na površje, kot da bi slišala moj nezaznaven in nezaveden klic. Naključje? Nedvomno, toda razumem ga v smislu njegove nujnosti, kot met kock, ki v dionizičnem duhu afirmira življenje, tisto življenje, ki požene v tek mišljenje. In ravno mišljenje, natančneje teoretsko mišljenje, je, kot se bo pokazalo, ena izmed temeljnih razsežnosti poezije Dubravke Đurić, zelo prepoznavne predstavnice sodobne srbske poezije – in teorije.

Kakor hitro sem knjigo vnovič odprla, sem ugotovila, da teksti (opremljeni z natančnimi informacijami o kraju in času pisanja), ki jih prinaša – čeprav je od njihovega nastanka minilo že več kot desetletje, od izida knjige pa bo kmalu sedem let -, niso izgubili ne aktualnosti ne svežine. Prav nasprotno, zdaj, ko dogajanja v Evropi mnoge med nami potiskajo v čedalje bolj izjemne bivanjske položaje, ki se nevarno bližajo stanju brezizhodnosti, najbliži izlaz je slepa ulica (6) [najbližji izhod je slepa ulica], se zdi, da je knjiga z zgovornim naslovom Ka politici nade (nakon rata) aktualnejša kot kdajkoli prej. Poezija Dubravke Đurić po eni strani ustreza Poundovi opredelitvi poezije kot novice, ki ostaja novica, po drugi strani pa se ni mogoče upreti vtisu, da gre za tekste, ki delujejo proti svojemu času, so torej pisani za bralstvo, ki še pride; kljub temu ali ravno zato z njo nikakor ni enostavno vzpostaviti dialoga, neobhodnega pogoja sleherne literarne recepcije. A v tem je ravno paradoks te knjige in hkrati razlog njene izjemne poetične učinkovitosti in etične prepričljivosti. Zbrani pesniški teksti namreč delujejo v različnih smereh in na več ravneh hkrati, med drugim tudi na metapoetični ravni, njihovo poglavitno sredstvo pa je povsem specifično pojmovan pesniški stil. V čem je ta specifika? To je treba ugotoviti.

A pojdimo po vrsti. Zbirko sestavljajo trije tematski sklopi: »dnevnici s putovanja«; »ka politici nade«; in »It is like Air France Magazine«. K vsakemu izmed naslovov je v oklepaju dodan pomenljiv podnaslov, »nakon rata«, ki funkcionira kot neke vrste refren, kar je ugotovila že Darja Pavlič v svoji spremni besedi (Pavlič 67). Zdi se, da ravno zato, ker se tolikokrat ponovi, zbuja prej zlovešče kot optimistične konotacije. Nič manj kot naslovi so v knjigi opazno navedene časovne in prostorske kooridnate, ki nakazujejo, da imamo opraviti s konkretnim kartografskim, se pravi prostorskim branjem časa, razprostrtim med Beogradom, Trstom, Devinom in spet Beogradom (avgusta 2006) ter segajočim do letališča v Podgorici (avgusta 2010), z zabeleženimi postanki v Parizu, na letališču Georges Pompidou (24. april 2007), Ljubljani (8. junij 2007) in Kopru (12. junij 2006). Ti podatki so pomembni, saj so edine oprijemljive oporne točke v navidezni kaotičnosti pričujočega pesniškega govora. Ko pravim »navidezni« s tem ne mislim, da je treba pod kaosom iskati določen red, čeprav ta gotovo obstaja. Iskati je treba vse kaj drugega. Toda kaj? Na tej točki se znajdemo pred vrsto v knjigi tematiziranih antinomij.

Čeprav je v tekstih opaziti nedvoumne namige na samo avtorico in na njen razločno ženski glas – Muza me danes opseda i ja ne / želim da joj se opirem (6); [Danes me muza obseda in jaz / se ji ne želim upreti]; ali: moj bes / moja narav / moja dosada / moje uzbuđenje / moja himna / Koja? / Moja, lična i presonalna (10) [moj bes / moja nrav / moje dolgočasje / moje vznemirjenje / moja himna / Katera? / Moja, osebna in personalna] -, mesta izjavljanja te poezije nikakor ni mogoče locirati. Še zlasti ne v tistih tekstih, kar je spet svojevrsten paradoks, kjer se pesnica celo poimensko obrača nase in pusti da stopijo v ospredje tako avtoreferenčna kot fatična in konativna funkcija njenih verzov: Dubravkice, pruži ruku palmi, evo ti dlan / Leptir koji skuplja krila, širi svoj um / Dubravkice /…/ Vratila si se poeziji (48) [Dubravkica, izproži roko k palmi, tu imaš dlan / Metulj, ki sklaplja krila, širi svoj um / Dubravkica /…/ Vrnila si se k poeziji]. Ta evokacija, ki se zgodi na enem izmed najbolj izpostavljenih mest v knjigi (sklepni del tretjega sklopa), v pesnitvi z naslovom Jedna nenarativna pesma poezije, katere podnaslov (po Vladi Marteku, Michalu Palmeru, Slobodanu Tišmi, Vladimiru Kopiclu i Rosmarie Waldrop) nas kot bralstvo ne usmerja samo v dialog z napisanim, ampak istočasno priklicuje vzporedni dialog, ki tako na mikroravni teksta kot na makroravni zbirke kot celote poteka med sodobno ameriško in srbsko poezijo, vselej na ozadju teoretskega mišljenja. Nobenega dvoma torej ni, da je treba pri recepciji te poezije vsekskozi upoštevati njene medbesedilne, metateoretske, metapoetične in avtoreferencialne komponente. Na to izrecno opozarja tudi avtorica sama, ko misel, dodano v sklepni beležki, izrazi takole: Ponovo je u pitanju autoreferencialnost i pseudosentencioznost, koja se pokazuje u apsurdnosti pseudopesničkog, pred-pjesničkog iskaza u (post-pjesničkom) postžanru (60). [Vnovič gre za vprašanje avtoreferencialnsti in psevdosentenčnosti, ki se kaže v absurdnosti psevdopesniške izjave v (postpesniškem) postžanru.«] In tej njeni izjavi po svoje pritrjuje vsaka izmed treh spremnih besed, to je beseda Darje Pavlič, ki govori o »lepem neredu« te poezije, Darije Žilić, ki se osredinja na pesniško igro z jezikom, in Amre Latifič, ki obravnava predvsem performativno razsežnost zbirke. Že samo odločitev za tri spremne besede, ki v eni izdaji komentirajo razmeroma drobno knjigo pesmi, kaže na to, da pesnica sicer posveča pozorost poetični in etični prepričljivosti napisanega, vendar je nič manj ne zanima teoretski premislek, ki ga tako od zunaj kot od znotraj nenehno vpleta v svoje tekste. Opraviti imamo torej s poezijo, tesno prepleteno s teorijo, natančneje, s teoretskim komentarjem, ko posamezni pesniški teksti in tudi knjiga kot celota širijo področje izrekljivosti, tako da črpajo iz virov teoretičnega mišljenja; postopek pa poteka tudi v nasprotni smeri. Še več, s pozornim opazovanjem samega sebe tekst vključi svojo metatekstualno funkcijo in razvija sebi lastno retoriko, ta pa praviloma vselej prispeva k relevantnosti in poetični učinkovitosti napisanega, na primer: brisani prostor nije isto što i / stranica papira u pesmi /…/ Kada suza dodirne oblak, reka će presušiti / Nisam spremna na takav iskaz, jer on / ostavlja pesmu gradeći je (60) (poudarila JKŠ) [izbirsani prostor ni isto kot / list papirja v pesmi /…/ Ko se solza dotakne oblaka, bo reka presahnila / Nisem pripravljena na takšno izjavo, saj ta / zapušča pesem, medtem ko jo gradi].

Jedna nenarativna pesma poezije najprej pritegne pozornost s tavtologijo v naslovu, glede katerega se ni mogoče takoj odločiti, ali ga kaže razumeti kot besedno igro ali kot metapoetski namig. Zdi se, da gre za oboje in še za dosti več. O tem »več« govorijo že uvodni stihi: Ona, koja je nagovestila ovaj / prazan prostor nestala je u nepovrat / Ona, koja je ispraznila ovaj prostor / bila je prazna prazna prazna (48) (poudarila JKŠ) [Tista, ki je namignila na ta / prazni prostor je izginila v nepovratnost / Tista, ki je izpraznila ta prostor / je bila prazna prazna prazna]. Ti verzi me kot bralko soočajo z vrsto dilem, ki se vse sučejo okoli vprašanja, kaj bi utegnil zaznamovati izraz »prazen prostor« in kaj trikratna ponovitev pridevnika »prazna«. Še prej pa pritegne pozornost ugibanje o tem, kdo ali kaj je »ona«. Morda se nanaša na pesem, se pravi na to konkretno pesnitev, ki jo je Darja Pavlič v svoji spremni besedi označila za »silovito himno v čast Pesmi« (Pavlič 67), Darija Žilić pa za vznemirljivo pesnitev, ki kaže tako subjektivno kot objektivno (Žilić 73), in jo govorka pooseblja, saj jo neposredno nagovarja: Molim te Pjesmo, podrži me u ovome / Budi milostiva (56) [Prosim te, Pesem, podpri me v tem / Bodi usmiljena]; ali: Pjesmo, volim te strasno, nemoj me napustiti (59) [Pesem, ljubim ter strastno, ne zapusti me]. A prav tako je mogoče, da se za »ono« skriva pesniška govorka sama ali pa da imamo tu opraviti s personifikacijo poezije nasploh, kar naj bi pomenilo, da je vsa poezija »nestala u nepovrat« [izginila v nepovratnost]? Soočeni smo torej z več kot eno antinomijo. Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da te uvodne vrstice vsebujejo pomemben element konkretne poezije, ko poudarjen prazen prostor med besedami postane strukturni dejavnik pesmi, zvočnost besed pa stopi v prvi plan, kar pomeni, da gre tu predvsem za snovnost besed in njihovo pomensko netransparentnost. Vendar zelo skrbno omejeno in organizirano tako, da le za hip zasenči poudarjeno intertekstualno, avtorefernecialno in metapoetično razsežnost pesnitve. V tej hipni zasenčenosti zlahka prepoznamo enega od številnih izrazito estetskih učinkov te pesnitve.

Vsa ta spoznanja bralstvo naravnost silijo v vnovično branje zbirke kot celote, tokrat vseskozi v luči sklepne pesnitve in dialoga med pesništvom in teoretskim mišljenjem, ki ga prav ta pesnitev najizrecneje tematizira. Metatekstualne, metapoetične in avtoreferencilane prvine so sicer navzoče vsepovsod v knjigi, a se ravno v sklepni pesnitvi najbolj učinkovito razmahnejo in prepletejo z vsebinskimi prvinami zbirke. Branje, ki ga priporočam, je vse prej kot enostavno, ker – kot je bilo omenjeno že zgoraj – v Ka politici nade (nakon rata) poskušamo zaman locirati mesto izjavljanja, se pravi mesto, od koder prihaja pesniški glas, pravzaprav mnoštvo glasov. To vsekakor otežuje recepcijo. Vtis je, da imamo vseskozi opraviti z izjavnim mestom, ki je prazno, če ne ravno prazno, pa zagotovo nenehno izmikajoče se, neoprijemljivo in povsem nepredvidljivo. Dialog z napisanim lahko vzpostavim samo, tako da nenehno reflektiram in rekontekstualiziram svojo lastno pozicijo, ki me pri recepciji te poezije tako rekoč na vsakem koraku odpira eksperimentiranju z jezikom, in to ne z enim samim. Ob tem hočeš nočeš zavzamem stališče različnih jezikov (hrvaškega, srbskega, slovenskega, ruskega, angleškega, italijanskega) in njihovih odzvenov, med katerimi se suvereno giblje fiktivni gramatični jaz, ki ga proizvaja pesniški glas Dubravke Đurić: nemam reči kad sve prestane / sve se sada ponavlja / prevodim sebe na nemoguće jezike. Ni jedan ne znam / Ni jedan ne želim / usta se otvaraju, ali glasa / nema (12) [nimam besed / kadar vse preneha / vse se zdaj ponavlja / sebe prevajam v nemogoče jezike. Niti enega ne obvladam / Niti enega ne želim / usta se odpirajo, a glasu / ni.] Tu se zopet pojavi dilema, ko se je treba odločiti med glasom, ki ga ni, in tistim glasom, ki vztrajno zarisuje sled, po kateri sem kot lirska subjektka prisiljena krmariti med različnimi jeziki in besednimi igrami: Prevodim sebe tebi / tebe sebi / Obala je obla // oči su oӌц /…/ (13). [Prevajam sebe tebi / tebe sebi / Obala je obla // oči so oӌц / …/ ]. A pozornosti ne pritegnejo samo medjezikovna potovanja, zelo opazno je tudi evociranje različnih pesniških struj in poetik. Denimo tedaj, ko me tekst sooči z značilno poetološko dilemo, kako prevoditi, toliko glasova? [kako prevajati toliko glasov?] in utemeljitvijo tega vprašanja na konkretnem primeru: u Italiji su jake dve struje / jedna pod uticajem beat generacije / a druga pod uticajem / vizuelne poezije, mi spajamo te dve tradicije (14) [v Italiji sta močna dva tokova / eden pod vplivom beat generacije / drugi pod vplivom vizualne poezije]. In nekoliko dlje, ko se znajdem pred uganko, kdo je mišljen s tem »mi«, na katero tekst ponuja več kot en sam odgovor: To »mi« više nije izvesno / jer »nas« više nema / Kažem ruka, roka / sunce, sonce, put pot (20) [To »mi« ni nič več določeno / ker »nas več ni / Rečem roka, ruka / sonce, sunce, pot, put]; in še bolj eksplicitno v verzih: Ja kažem, ti kažeš, mi kažemo / Ali nema tog »mi« / Nije izvesno / Nije sigurno / Nije moguče (21) [Jaz pravim, ti praviš, mi pravimo / Toda ni tega »mi« / Ni gotovo/ Ni zanesljivo / Ni možno].

Pesniški glas me tu poudarjeno napeljuje h kritični refleksiji delovanja moči notranjih kontradikcij in napetosti, kar je spet neločljivo povezano s stilom. Kakšen je koncept stila v tej poeziji in kako ga prepoznati, o tem sproti odločajo pesniški postopki sami, ki so tukaj na delu. Eden izmed njih omogoča geografsko dojemanje dogajanja, ki ga je treba nujno razumeti tudi v smislu prostora kot literarnokritiške kategorije: za mene je poezija prostor / Nasuprot dimenziji vremena (11) [zame je poezija prostor / nasproti razsežnosti časa], kljub temu da je tisto, kar se razbira v prehajanjih med prostori oziroma kraji (Beograd, Trst, Ljubljana, Koper, Pariz, Podgorica), čas, natančno določen in z datumi zamejen čas. Tu ni nobene dileme, čas, o katerem govori knjiga in nanj opozarja tudi refren (nakon rata), je čas po koncu vojne na Balkanu, je izjemni čas tranzicije, ki na žalost kar traja in traja. Obup in neizbrisni spomini na vojna stanja, ki se porajajo med tem trajanjem, so v knjigi pretresljivo tematizirani: Domaćih letova više nema / još jedan rat se vodio / krišom od nas / Niko me nije obavestio / da brda plaču / da je grančica prostora / istrunula na vetru (5) [Domačih letov ni več / bíla se je še ena vojna / skrita pred nami / Nihče mi ni sporočil / da gore jokajo / da je vejica sprhnela v vetru]; in v pesmi z naslovom Vladavina praznine (nakon rata), kjer med drugim beremo stihe, ki – čeprav lahko sklepamo, da gradijo na spominih iz preteklosti – v tem trenutku, ko vojni v Ukrajini še ni videti konca, učinkujejo naravnost srhljivo aktualno: te godine bila je zima i glad i surovi uslovi života učinili su svoje * leševe smo zakopavali u dvorišta izza kuče u nekada predivnim baštama* (45)[tega leta je bilo mraz in bila je lakota in grobi življenjski pogoji so naredili svoje* trupla smo pokopavali na dvoriščih za hišo v nekdaj prekrasnih vrtovih*]. Toda na teh in podobnih mestih verzi ne gradijo zgolj na memoriranju dogodkov iz zadnje vojne na Balkanu, temveč še bolj na pesničinem pozornem opazovanju družbenih in kulturnih modelov transformacije v postsocialističnem obdobju, kot je v svoji spremni besedi ugotovila tudi Amra Latifič, ko je poudarila, da se pesnica zaveda, da njen položaj v prostoru tranzicije določa duhovnost (Latifič 81): Prostor se preorjentiše, institucije okupiraju / Umove, invazija na moj integritet (48) [Prostor se preusmerja, ustanove zavzemajo / Ume, napad na mojo celovitost].

Afirmativni naboj in bistvo političnega angažmaja te poezije je v tem, da ravno v okviru omenjenega, nenehno se preusmerjajočega prostora omogoči zaznati mnogotere glasove, ki name kot bralko ne bi imeli poetičnega učinka, ne bi pesniško funkcionirali, če se sama ne bi mogla odpreti njihovi izrazito hibridni, to je nomadski identiteti, in jo tudi privzeti. Ta gesta je neogibna, če se hočem kot recipientka vseh teh pesmi ustrezno znajti v vlogi lirske subjektke, zmožne vzpostaviti dialog z napisanim, a obenem v knjigi objavljena besedila dojeti kot mnogotera udejanjenja nomadske subjektivitete pesniške govorke. Vendar v tem, in tega ni mogoče dovolj poudariti, ni treba videti samo njene eksistencialne pozicije; ampak poleg te še pozicijo, ki na podlagi svojih lastnih teoretskih uvidov proizvaja lastne tekstne strategije. Od tod tudi fenomen že omenjenega mnogojezičja, ki ni le poetična gesta, pač pa v svoji eksperimentalnosti tudi politično dejanje, inherentno povezano z že omenjenim posebnim stilom te poezije, ki je, tako kot njena subjektiviteta, izrazito hibriden in nomadski, vselej tranzitiven, vselej v prehajanju – med jeziki – Želim, da pišem / – Radi bezbednosti leta isključite mobilni telefon [Želim si pisati / zaradi varnosti poleta izključite prenosni telefon] / (For the flight safety please keep your mobile phone / swiched off) /…/ Vežite pojaseve dok sedite [Zavežite si pasove medtem ko sedite] (Fasten your belt while seated (10), gramatičnimi osebami, Došao si usplahiren sa čudnom pričom (28) [Prišel si vznemirjen z nenavadno zgodbo]; ali: A mi smo se probijali mećavom [A mi smo se prebijali skozi metež]; ali: Koračala je odlučnim korakom ka svetloj budućnosti (29) [Korakala je z odločnim korakom k svetli prihodnosti]; razpoloženji, literarnimi oblikami, časi in kraji, Od istoka idi ka zapadu od zapada idi ka iztoku / Ta i ta avenija, ta i ta ulica / ta i ta broj (43); [Od vzhoda pojdi proti zahodu, od zahoda pojdi proti vzhodu / Ta in ta avenija, ta in ta ulica / ta in ta številka]; ali: Pjer Paolo Pazolini / United World College of the Adriatic / Duino / Rilkeovom stazom / kroz šumu uz more / čitati Rilkea u Beogradu (15) [Pier Paolo Pasolini / United World College of the Adriatic / Devin / po Rilkejevi poti / skozi gozd ob morju / brati Rilkeja v Beogradu]; in med konstrukcijami spominjanja, valovi, kojih se sječam / uhvačeni su u mreže pažnje sečanja (49) [valovi, ki se jih spominjam / ujeti so v mreže pozornosti spominjanja]. In še bi lahko naštevala.

Vsa ta prehajanja so značilnost sleherne nomadske subjektivitete, ki je vselej v postajanju, kakor sta ta koncept izoblikovala Gilles Deleuze in Félix Guattari. Z nedoločnikom »postajati« (fr. devenir), ki ga v določenih kontekstih lahko prevajamo tudi z glagolnikom »postajanje«, Deleuze in Guattari aludirata na Nietzschejev prelom s platonizmom in na nove povezave, ki jih je ta nemški filozof vzpostavil s heraklitsko tradicijo, grško tragedijo in Mallarméjevo poezijo. Izraz označuje tudi enega izmed pogojev biti, in to povsem ontološki pogoj.i Proces tega postajanja se v pričujoči pesniški knjigi bolj kot želja po izrekanju razodeva kot želja po odpiranju srečanjem z zunanjostjo, kot želja po vsestranski receptivnosti, fluidni senzibilnosti, afirmaciji življenja, kreaciji, transformaciji in gibanju – pesma se izpisuje u ritmu kretanja (49) [pesem se izpisuje v ritmu gibanja]. Ritem pa je tista sila, s katero je treba vselej računati, kadar imamo opraviti s poezijo. Toda stila te poezije ni mogoče pojmovati samo v običajnem pomenu tega izraza, vezanega zgolj na poetično funkcijo napisanega. Tukaj stil pomeni razvijanje določenih koncepcij, na katerih gradi poezija Dubravke Đurić. Stil je zato tudi izraz političnega angažmaja, saj so vse tekstne strategije, na katere naletimo v knjigi, neke vrste upor proti splošno sprejetim idejam; tematizirajo prav določeno obliko upora, in to s političnega, etičnega in epistemološkega gledišča, a tudi stilnega v ožjem pomenu besede – in gramatičnega. V tem smislu je mogoče opazovati povezanost in bližino besed, utemeljenih na sorodnostih, grafičnih, semantičnih zvočnih (nos je нос / noga je ноᴤа / kosa je волосъц / suknja je робка) (14) [nos je нос / noga je ноᴤа / lasje so волосъц / krilo je робка]. Dogaja se zbliževanje jezikov, ki po tem niso več povsem tuji, njihovo globljo povezanost zaznamujeta prisotnost in odsotnost, skupaj s tem pa tudi evokacija avtorjev, ki pišejo oziroma so pisali v teh jezikih (danteovska poezija / Manconi / Petrarkina linija) (15) [dantejevska poezija / Manzoni / Petrarcova smer]. Zato tukaj ne gre le za tematizacijo, ampak še precej bolj za dramatizacijo našega bivanja v jeziku, mestoma pa tudi za poskus pobega iz njega: Ako se jezik odvojio od jezika / uzleteću sa piste papira / u plač (59). [Če se je jezik ločil od jezika / bom vzletela s piste papirja / v jok].

Takšni in podobni poskusi so praviloma vselej povezani s praznim oziroma nenehno se izmikajočim in spreminjajočim mestom izjavljanja, značilnim, kakor je bilo že omenjeno, za zbirko kot celoto. Pričakovali bi, da bo to neopredeljenost in praznino skušal vsak nadaljnji tekst sproti zapolniti in opredeliti. A se naša pričakovanja v tem pogledu izjalovijo. Na meni kot recipientki in zato nujno tudi lirski subjektki te poezije je, da samostojno zapolnjujem in opredeljujem mesta, ki jih zame sproti ustvarja izrazito sinkretičen pesniški glas (Kao da je da / si / ja) (14) [Kot da je da / si / jaz]. Toda to lahko storim samo na trdni podlagi dialoško pogojene refleksije, ki si prizadeva s poskusi vzpostavljanja izjavnih mest vstopati v mnogotera pomenska polja, ki učinkujejo kot zgolj potencialna, dokler se v prepletu različnih tekstnih strategij ne konkretizirajo z branjem, ki nam omogoči, da lahko razpravljamo tudi o tematski plati zbirke. Toda pri tem ne smemo niti za trenutek pozabiti, da ravno s praznega oziroma neopredeljenega in izmuzljivega mesta izjavljanja prihaja glas, določen z mejnostjo, vmesnostjo, fragmentarnostjo, kontingenčnostjo in transverzalnostjo; glas, ki je izrazito telesen in zato zmeraj tuj sleherni ideologiji. V tem je še en paradoks konkretne pesniške govorice Dubravke Đurić, ki je kljub svoji eksperimentalni naravnanosti obenem tudi govorica vsakdanjosti, »the ordinary everyday language« v Eliotovem pomenu tega izraza, kar nas hočeš nočeš spodbudi k pomisli na možnost, da se v zbirki nahajajo tudi prvine klasične poetike. Toda to tezo, ki je verjetna, čeprav smela, bi lahko potrdila ali ovrgla samo natančna metrična in prozodična analiza v knjigi objavljenih tekstov. Nedvomno bi utegnila prinesti zanimive rezultate, a vprašanje je, koliko bi bila smiselna. Pesniško knjigo namreč lahko in moramo brati na različne načine, tudi kot eno samo dolgo pesnitev, pri kateri opažamo, da jo vsako novo branje bolj približa, kot je ugotovila že avtorica tretje izmed spremnih besed, pesniškemu performansu, kjer se, medtem ko besede izgovarjamo, realizirajo tako intonacija, tempo in ritem kot tudi možnost telesne kretnje in vedenjske situacije (Latifič 84). Ta pa je, lahko dodam, vselej družbeno in politično opredeljena.

Skleniti je mogoče, da Ka politici nade (nakon rata) ni samo eksperimentalna pesniška knjiga, je tudi politična in globoko angažirana – angažirana, kadar prepričljivo priča o smrti in hkrati vseskozi dionizično pritrjuje življenju, ga afirmira. In to v kompleksnem meddiskurzivnem dialogu, ki se odvija med bralstvom in tekstom, med avtorji in avtoricami ameriške, srbske in drugih sodobnih poezij, med evokacijami različnih jezikov in literatur, znotraj večinskega jezika, ki od stiha do stiha postaja čedalje bolj manjšinski. Vse to dogajanje je mogoče opazovati v okvirih neprimerno širšega dialoga, ki se skozi mnoge tradicije do dandanašnjega dne odvija med pesništvom in teoretskim mišljenjem. To v tej knjigi ni našlo samo stika s poezijo, ampak se je z njo povsem spojilo. Natanko tako, kot je nekoč povedal pesnik: Poezija in mišljenje / sta prav / največji nasprotji smrti / ker sta njeni najbolj zvesti priči. (Juarroz X/19. slov. prev. Taja Kramberger).

i Več o tem glej v Le Vocabulaire de Gilles Deleuze, ur. Robert Sasso in Arnaud Villani, C.R.H.I., Pariz, geslo »Devenir«.

     
Jelka Kernev Štrajn – Dubravka Đurić – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Literarna komparativistka, kritičarka in prevajalka humanistike (de Man, Bourdieu, Lacan, Laclau, Lefort, Foucault, Mme de Stäel, Malabou, Deleuze itn.). Avtorica kritik, recenzij, spremnih besed in razprav s področja naratologije, feministične teorije, animalistike, teorije tropov in ekokritike ter monografije Renesansa alegorije: alegorija, simbol, fragment (ZRC SAZU, 2009). Soavtorica in sourednica knjige Ecology through poetry (2013).