Jelena Pavlović – Ljubljana, Sarajevo, Beograd – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Jelena Pavlović, producentka in kulturna menedžerka iz Beograda, je bila v Novem mestu na rezidenci za kulturne profesionalce na področju literature in prevajanja, ki jo izvaja Evropska mreža za književnost iz Berlina Traduki. Poseben poudarek njenega dela med bivanjem na rezidenci so bili medkulturni odnosi med Srbijo in Slovenijo, določanje in raziskovanje primerov dobre prakse v delu ljubljanskih kulturnih institucij ter povezovanje kolegov iz Slovenije in Srbije ter jugovzhodne Evrope. Njen cilj je sodelovanje in razvijanje umetniških scen ter iskanje novih mođnosti izmenjave znanj in izkušenj.
Sarajevo in Ljubljana. Bosna in Hercegovina, zatem Slovenija. Le nekaj dni po odprtju razstave Labirint devetdesetih v Sarajevu, ki smo jo pripravili po beograjski postavitvi lani, sem odpotovala v Slovenijo in pomislila, kako bom prav tam, kjer se je vse začelo, kjer so se začeli konflikti. Leto dni po mojem rojstvu je slovenska skupščina sprejela odločitev o samostojnosti in suverenosti. Neodvisna Slovenija je skoraj mojih let, čas, ki sem ga letos preživela v njej, pa je zajel tudi 25. junij – Dan slovenske državnosti. “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,” so besede Milana Kučana, tedanjega predsednika jugoslovanske Socialistične republike Slovenije, na dan, ko se je Slovenija ločila od Jugoslavije, s čimer se je začel njen razpad.
Pri delu na projektu Labirint devetdesetih smo s kolegi občinstvu zastavljali vprašanja, ali so vse države nekdanje Jugoslavije v začaranem krogu devetdesetih in če so, kako lahko iz njega izstopijo.
“V času Kraljevine Jugoslavije so v učbenikih prikazovali, kot da ima 1200 let dolga zgodovina en sam jasen cilj – stvarjenje Jugoslavije. Takrat so bile vse zgodovinske ovire in vsi dogodki prikazani, kot da so se zgodili samo zato, da bi dodatno utrdili ta cilj. V socialistični Jugoslaviji je bil ta cilj komunistična ureditev, ustvarjanje brezrazredne družbe in odmiranje države. Po razpadu Jugoslavije in zlomu socializma je ostal le en cilj – nacionalna država,” navaja Dubravka Stojanović, ena izmed avtoric te razstave, zgodovinarka in univerzitetna profesorica na Filozofski fakulteti v Beogradu, v svoji knjigi Preteklost prihaja, ki sem jo med bivanjem v Sloveniji drugič prebirala.
Profesorica Stojanović Slovenijo navaja kot “zgodbo o uspehu”.
“Mi smo še v devetdesetih in nočemo iz njih izstopiti, medtem ko je Slovenija to desetletje otresla kot prhljaj s plašča. In gre naprej … mi pa stojimo. Slovenija je za nas upanje, da je takšna pot možna. Seveda je imela težave, ker je bil Janez Janša izvoljen, čeprav je bil v zaporu, toda kljub vsemu temu Slovenija deluje kot urejen vrt v primerjavi s preostalimi drđavami nekdanjo Jugoslavije. To se najbolje vidi po tem, da je družba živa – protesti, ki so trajali mesece, so predstavljali podobo uspešne družbe,” dodaja profesorica.
Tako kot mnogim iz Srbije, je tudi profesorici Stojanović prva asociacija na omembo Slovenije – urejenost. “Urejenost vsega. Države, narave, institucij, družbe … Verjamem, da se morda državljani Slovenije ne bi strinjali s tem, a iz Srbije je to videti tako.”
Tanja Popović, antropologinja iz Inštituta za študije kulture in spomina v Ljubljani, je lani na beograjski razstavi govorila na tribuni Dolga devetdeseta? Izhod iz labirinta in vstop v prihodnost. “Na območju nekdanje Jugoslavije še vedno prevladuje politika identitete – to kaže, da smo še vedno v začaranem krogu devetdesetih. To se kaže v tem, da se med seboj vidimo le do neke mere, da se ne moremo prepoznati zunaj etničnih meja. Vidi se tudi v manjšinski politiki na Hrvaškem in v Sloveniji ter v vsem, kar se dogaja z BiH, s Kosovom in Srbijo.” Tanja Petrović je takrat na tribuni spomnila, da so devetdeseta zaznamovana z odstranjevanjem spomenikov in spremembo imen ulic. “Tu ne gre za neke zle sile, ki so nas pripeljale v devetdeseta, to zadeva nas vse,” je dejala antropologinja iz Ljubljane na tribuni v Beogradu.
In profesorica emerita Milena Dragićević Šešić, s katero sem se pogovarjala o tej temi, pa tudi o možnih strategijah identitetnih politik v kontekstu kulturnih dejavnosti na območju nekdanje SFRJ, navaja ohranjanje imen ulic kot izmed od strategij ohranjanja spomina (npr. Ulica Otona Župančiča in Kopitareva gradina v Beogradu), pa tudi ohranjanje spomenikov in muzejskih zbirk.
Poseben poudarek mojega dela med rezidenco v Sloveniji so bili medkulturni odnosi med Srbijo in Slovenijo, določanje in raziskovanje primerov dobre prakse pri delu ljubljanskih kulturnih institucij, povezovanje kolegov iz Slovenije, Srbije in jugovzhodne Evrope ter sodelovanje in razvijanje umetniških prizorišč in iskanje novih mođnosti izmenjave znanj in izkušenj.
“V sodobnem gledališču, plesu in vizualnih umetnostih sta slovenska in srbska umetnost vedno navdihovali ena drugo. “V zadnjih 30 letih sta se Slovenija in Srbija oddaljili,” pravi profesorica Šešić, ki je tudi ustanoviteljica Unescove katedre univerze za umetnost in strokovnjakinja Unesca za konvencijo iz leta 2005. Ko govori o možnih strategijah, profesorica Šešić navaja tudi razvoj kolaborativnih praks sodobne umetnosti, nato javne razpise za umetnike za projekte, pa tudi podporo prevajanju in sodelovanju na festivalih.
Profesorica Šešić navaja tudi sodelovanje v obstoječih mrežah, kot je Forum slovanskih kultur ali platforme, kot je Kooperativa. “Kulturne politike obeh držav bi morale spodbujati te programe in izmenjavo.”
Primer dobre prakse je tudi Evropska mreža za književnost iz Berlina, Traduki, ki poleg rezidenčnih bivanj za pisce in prevajalce ponuja tudi rezidenčna bivanja za kulturne strokovnjake in agente na področju literature in prevajanja, zato sem tudi jaz imela priložnost bivati v Novem mestu, pri založbi Goga.
Dan pred praznovanjem državnega praznika v Sloveniji sem bila v Cankarjevem domu povabljena na slovesnost ob podelitvi prestižne nagrade za književnost kresnik. Pomislila sem, kako neverjetno in lepo naključje je, da se kresnik podeljuje že 34. leto zapored, kar je ravno toliko, kot imam let. Cankarjev dom je vrvel od talentov in čudovite praznične atmosfere, še pred tremi desetletji pa so mnogi ta kraj, tedanji kongresni center, videli kot kraj, kjer je razpadla Jugoslavija.
Medtem ko se s kolegico, rojeno v Ljubljani, sporazumevam v angleščini, gledam, kako gori ogenj v slavo poletja in dobitnice nagrade kresnik na ljubljanskem Rožniku, in za trenutek me misli ponesejo na sarajevski centralni trg, kjer gori Večna vatra, spomnim se zgodb, da je med obleganjem Sarajeva plamen na spomeniku ugasnil, ker v mestu ni bilo goriva. Spomin. Potem se vrnem k Dubravkini knjigi. “Kaj je skupni spomin? Če vemo, da je zgodovina disciplina, ki z znanstvenimi metodami analizira zgodovinske vire, kako pridemo do skupnega spomina? Kako nastane, kdo ga oblikuje? Teoretiki se strinjajo, da je spomin rekonstrukcija preteklosti v funkciji sedanjosti. Sedanjost določa, kaj bomo pomnili iz preteklosti, ona je tista, ki izbira dogodke, ki se jih je treba spomniti, jih interpretira, ponuja lekcije, ki si jih je treba zapomniti. Sedanjost dirigira preteklosti kot nekakšnemu orkestru. Zato je spomin vedno političen proces. Ni spomina zunaj družbenega okvira,” navaja prof. Stojanović v “Preteklost prihaja”.
Goran Vojnović, pisatelj, režiser in scenarist, kolumnist slovenskega časopisa Dnevnik in srbske revije Vreme, pravi, da se Slovenci izogibajo besedi Balkan, ker Slovenija v resnici ni tipična balkanska država. »Slovenija se nahaja na križišču svetov, balkanskega, sredozemskega in alpskega.V Sloveniji je seveda prisoten tudi Balkan, ampak Slovenija ni doživela travme, v 90. letih ni doživela niti vojne niti neoliberalne šok terapije in to jo razlikuje od večine balkanskih držav. Manj je neenakosti, manj političnega in družbenega nasilja. Demokratične instittucije so za malenkost močnejše, in slovenska družba je odpornejša proti populizmu,« pravi Vojnović. Njegov roman Čefurji raus! (2008) je je v Sloveniji pritegnil pozornost bralcev, kritikov in celotne politične scene, prinesel mu je literarno slavo v celotni regiji. Ko govori o sodelovanju Srbije in Slovenije,Goran dodaja, da se ta dogaja po inerciji. »V glavnem se dogaja na osebni, manj na družbeni ravni. Kulturno sodelovanje obstaja, ampak ni posledica slovenske in srbske kulturne politike, temveč sodelovanja posameznikov, ki si tega želijo. To je v resnici samo eden od eden od razlogov, da se kulturološko obe državi počasi oddaljujeta druga od druge, ampak morda tudi edini, na katerega bi lahko vplivali.«
Po vrnitvi iz Slovenije me je zanimalo, kako predstavniki moje generacije in mlajši razmišljajo o tem, ali imajo etnokulturne stereotipe in, ali so, če jih imajo, stereotipna razmišljanja podedovana iz družinskega okolja, iz učbenikov ali sprejeta skozi negativno/pozitivno definirano medijsko in politično ozračje. Na podlagi manjše lingvističnokulturološke raziskove, ki sem jo opravila z anketo med anketiranci iz Srbije z uporabo asociativne metode, kar 60 % srbskih anketirancev med 18. in 33. letom ne ve, kaj predstavlja Dan državnosti Slovenije, 70 % pa jih ne pozna nobenega dela slovenske književnosti, dosežka slovenske kinematografije ali kateregakoli avtorja iz področja sodobne slovenske umetnosti. Na vprašanje, naj z eno besedo dopolnijo stavek On je Slovenec, ampak je vseeno?, je največ anketirancev stavek končalo z besedami Balkanec, Jugoslovan in naš.
Preostali prispevki in literatura na portalu
