Avtorica o poslani zgodbi
Zgodba Vzemi si ga se je zapisala v odziv na znančevo nerodno pripoved, kako se je neumestno odzval na živo knjigo, ki si jo je “izposodil” pred leti. Povsem neumestno ji je namreč rekel, da takih oseb on načeloma ne odobrava. Želela sem to izluščiti in prikazati, kaj vse po mojem (ne vem točno) prenašajo trans osebe v stiku s povprečnim prebivalstvom.
***
Prijavila sem se, ker sem čisto zares prepričana, da edinole z osebno izkušnjo lahko začnemo spreminjati mnenja in razblinjati predsodke. Pri Živi knjižnici so mi rekli, da ne bo hudega, rekli so, po dolgotrajnem razgovoru, da bi bilo tako rekoč škoda, če bi me na vabilu naznanili samo kot socialno delavko, ko pa sem še nekaj toliko bolj izjemnega.
Meni se, iskreno, ne zdi tako, in odvrnila sem jim, da sem pač Mina, da delam s pijanci in z džankiji, da se tako kot delavka na terenu počutim vsak dan, da nisem kakšen eksot, in da bi rada, da me nimajo za kakšno kraško čudo tipa žlebiči, vrtača ali škraplje, temveč za vsakdanji pojav.
Ne nosim in nikoli nisem nosila brade, to bi bilo sila nenavadno, sem jim rekla, bradata ženska. Conchita je samo ena, jaz pa nisem ona. Sem pa dobra v svojem poslu, pri delu z ljudmi. Z ženskami, žrtvami nasilja. Kar jih očitno ni zanimalo oziroma jih je zanimalo veliko manj kot moja situacija med nogami.
Joj, stvari, ki ti padejo na pamet, ko so vsi argumenti pravzaprav na tvoji strani, so neskončno banalne in blesave, toda v tistem trenutku nisem vedela, kako bi jih zavrnila. Pač, napišite socialna delavka, pa bo! Nisem noben delavec_ka, nimam se za nepravo kar koli, v mojem primeru niti spoštljivega podčrtaja ne rabite. Ampak, da bo jasno. Kaj mora biti jasno, kaj? Da sem konstrukt? Vi vsi ste konstrukt, spol je konstrukt, predvsem pa so konstrukt vaše ideje o tem, da je ljudi nujno posvariti pred mojim pridevkom trans. Ženska sem, vseeno, katere kategorije.
Dodala sem: ves čas delam z ljudmi, verjamem v ljudi in njihovo dobronamernost, če pa se kdo, ki ga bo dejansko pritegnil opis »socialna delavka«, potem naknadno spotakne ob to, da imam še pimpek in da sem v svojem emšu še vedno zavedena pod 500, vas vsekakor pokličem na pomoč. To sem mislila, jasno, skrajno sarkastično, a tip mi je vseeno dal svojo privat cifro, za vsak slučaj, če bi kakšen izposojevalec Knjižnice postal nasilen, se ne ve, vse sorte prebereš te dni. Bila sem skoraj užaljena. Navsezadnje sem visoka meter sedeminosemdeset, bi rada videla junaka, ki bi se me lotil.
Kakorkoli že, izposodila si me je starejša gospa, za dve glavi manjša.
Da z največjim veseljem delam z ljudmi, sem ji razložila med potjo do tistih štrukljev na Plečnikovi tržnici, kamor si je zaželela na telečjo obaro. Da povabi še mene, je rekla, pa da bo, če pride kdo zažicat, ona častila. Zdelo se mi je ljubeznivo, nič kaj pomilovalno. Res pa je, da je torbico tako tesno tiščala pod noge in ves čas preverjala, ali je še tam, da sem posumila na določeno mero paranoje.
Najprej mi je rekla: »A veste, saj se nočem vtikati, ampak ti, ki stojijo pred Hoferji … lahko bi se kdaj predstavili. Vsi smo zanje samo bankomati, nihče nima časa reči dobro jutro ali kako gre kaj, povedati svojega imena, zaželeti veselega božiča, vprašati, kaj bomo pa danes za kosilo – takšne reči.«
Sem jo razsvetlila, da imajo uradni kralji ulice izkaznice, na katerih so napisani njihovi osebni podatki. Prav tako sem ji razodela, da večina ljudi ne razmišlja kot ona in nimajo časa, jih ne zanima, da pa je ona, sem dodala, očitno pripadnica tiste manjšine, ki jo zares skrbi človeški stik in da se mi to zdi občudovanja vredno.
Je rekla: »Vsak me vidi samo kot dobro stoječo, to se mi prav fržmaga. Pa nimam nič. Penzije imam po možu 1.600 evrov in stroškov za jurja, če štejem samo najino preveliko stanovanje. Ampak vam povem, oni šparat ne znajo, to je. Če se postavim pred Hofer, bom v dveh urah dobila toliko, kot bi s 60 leti delovne dobe na teden. Donosno!« reče in mi pomežikne.
»Pravim vam, nič si ne dajo na stran, samo to je.«
Lepo sem ji rekla, da vem, za prmej in empirično vem, da bi ona gotovo dobila več, ker je lepo oblečena in ni videti nevarna, kar koli že to pomeni, da pa se ljudem s predsodki, kar pa so vsi ljudje, brezdomci žal ne zdijo tako zaupanja vredni, zato potrebujejo našo pomoč.
»Saj, če pogledate te njihove cajtenge,« je zamišljeno pogledala v daljavo nad megleno Ljubljanico, »kaj jim pa nucajo ti papirji? Kot da se delajo, da nekaj prodajajo, samo za to gre. Namesto da bi rekli: poglejte, ne znam, dajte mi vbogajme. Včasih se je dajalo vbogajme in je bil mir. Danes bi bili pa vsi radi poslovneži in nekaj trgovali.«
Dobila sem občutek, da si me je v Živi knjižnici izposodila izključno zato, da me prepriča v nesmiselnost mojega poklica. In tega občutka ne maram. Zato sem, ravno ko je natakar prišel pobrat naročilo, prestavila v tretjo. »Eno obaro bom, zanjo pa enega malinovega z zdrobom in belo čokolado,« ga je na hitro odpravila.
»Pravzaprav,« sem dvignila dva prsta kot v šoli, »zame samo eno radensko, hvala. Pazim na linijo.«
»O, kaj pa še,« se je oglasila, »vi kar pazite na linijo v prostem času, z mano že ne boste! Kakor sem rekla. Malinov štrukelj z belo čokolado,« je naročila znova.
»Ali prinesem zraven tudi mineralno, za gospoda?« je ušlo kelnarju.
Prekletega jebenega kelnarja jebene čaršijske štrukeljdžinice sem zdaj prvič uspela pogledati v obraz. Škilavi Elvir iz osmega B. Da se ti direkt utrga, no. Ta gmota možganskega loja me je vso osnovno maltretirala. Isti je, kot je bil.
Ko sem bolščala v njegovo zahojeno obličje, mi je Elvir pomežiknil. To me je v sekundi preselilo za petindvajset let v preteklost. Vsakič, ko mi je pojedel malico, mojo malico, mi je potem mežikal, kot da sva skupaj ganjala ovce po tistem njegovem bosanskem bregu. Mačo dripec, nič drugega.
Ujeziti se moram kar se da neopazno, mu pokazati, da je idiot in da to oba veva, zato samo rečem: »Moji zaimki so ženski.« Ker ne, o ne, ne bo šlo gladko mimo, da me je ogovoril kot tipa. Tako rekoč v službi sem, zato si scene ne mislim privoščiti, ampak tale smrkavi Elvir me pa res ne bo spotikal. Naj zmiga bedniček raje po svojo obaro pa štrukeljce, sicer ga bom skrajno binarno pohodila s špičasto štiklo. In to nič kaj figurativno.
»Gospa bo dva deci slatine …« me ta stara pogleda od strani, »pa ene borovničke,« reče. Takoj nato se popravi: »Vsaki ene borovničke. To bo vse, hvala,« ga skorajda kresne z menijem, ki ga Elvir mirno odloži nazaj na mizo.
Se mi samo zdi, ali pa mojo izposojevalko tale škilavi butelj dela ravno tako nervozno kot mene? To ne more biti dobro. Če se ti v trenutku, ki je tako kočljiv, v kader namala nasilnež iz osnovne, je to lahko samo zlovešče. Postavilo me je v mrtvi kot moje mrtve identitete in mrtvega imena, ki so ga prek razreda klicale razredničarke. Iste razredničarke, ki se niso zmenile za tožbe o nasilju, na katere so vsakič znova na govorilnih opozorili moji starši, potem ko sem jima morala povedati, zakaj nočem več v šolo. Pa tako dobro mu je šlo, sta se čudila oči in mami.
Tega človeka ni več. Sem samo jaz in sem čista magija in kraljica te klinčeve tržnice, carujem nad degeni, kakršen je škilibu Elvir, in očarala bom bakico, ki bi najraje ukinila pomoč nemočnim. To sem zdaj jaz. You are magic – own that shit, si ponavljam.
Ne poslušam je zares, ko mi razlaga, da bi se morala ostriči, ker da imam scepljene konice predolgih las. Resno? Ljudje pridejo v Živo knjižnico, da si izposodijo osebo, ki ji potem začnejo pridigati, kako naj se ostriže? V katerem vesolju je to sploh njihova stvar? Ne razumem, zakaj me namesto vprašanj o mojem delu čakajo litanije o tem, kako bi morala živeti in kako sem videti.
Moj dan je zašel v navzkrižje z mojim optimizmom. Še dobro, da imam privat cifro koordinatorja Knjižnice. Ni več samoumevno, da bo vse teklo gladko.
Stara reče: »Saj poznaš tisti vic?« Prešalta na tikanje, kar mi ne uide. Potem začne nakladati nekaj o tem, kako je klošar, ki ne pije, v rigor mortisu in ne diha.
Vica ne poznam. Me je pa zmedel, ta kurčevi Elvir, opažam, da me je res. Odkar sva naročili, se spet paranoično oziram k vratom, kot da me je že vzel na muho. Nisem prepričana, ali ne bi raje pobegnila od borovničk, ki jih pravzaprav niti ne smem zaradi hormonske terapije, sploh pa bo vanje dripec gotovo mastno pljunil, in od tega mučnega pomenka s staro desničarko, v katerem se vse bolj počutim kot statistka. Kaj mi je bilo, da sem se javila za človeško knjigo? Kaj sem iskala? Želela sem izobraževati druge, zdaj pa imam. Nihče me kaj dosti ne sprašuje, vsi bi izobraževali mene. Bom vzela kot trening tolerance v izrednih razmerah.
»Si me sploh slišala?« reče stara. »Nisi se zasmejala. A si razumela, edini klošar, ki ne pije, je mrtev klošar.«
Pomislim, da obstajata kraj in čas, ko je na mestu biti neposredna.
»Gospa,« rečem.
»Gospa,« jo merim s pogledom. Ali se splača?
»Gospa.« Še vedno me vprašujoče gleda. »Vam je že kdo povedal, da ste nestrpni do ranljivejših od sebe?«
Obraz ji preplavi nekakšna milina, kar me močno začudi, saj sem pričakovala revolt. Nato zlagoma odpre usta in iz nje se začne izsipavati ena sama – skoraj bi rekla možata – pokroviteljska sla po poučevanju drugače mislečih.
»No, a veste, to ste me pa zdajle narobe razumela. Nič hudega, ni redko, dogaja se. Bom pojasnila tako, da boste tudi vi začutila, v čem je štos. Ne gre za to, da bi bili oni ranljivejši … gre preprosto za to …«
»No, za kaj gre, gospa, pa mi povejte zdaj vi, ki ste bili vse življenje vzdrževana soproga pri koritu, za kaj gre. No, za kaj torej gre? Povejte, čakam.«
Spet jo spreleti nekakšna mehkoba, da se ji prav divim. S kakšno lahkoto odmahne z roko, ko vendar sama ve, da je res. Naj navedem, da takšna gracilnost dobesedno ponazarja moje ženske ambicije. Rada, res bi bila rada nonšalantna kot ona. Niti užaljena ni, ko pa jo vendar skušam sprovocirati. Naravnost želim si prepira.
»Si še mlada,« me spravljivo potreplja po stegnu.
V tistem z lepega začne naletavati sneg. Na vetroven in mrzel sončen dan. Res nimam sreče. Spotikala se bom do Knjižnice, v petkah pa obstaja še realna možnost, da mi v takšnem vremenu spodrsne.
Elvir budala na zapestju prinese štrukelj, v rokah pa vročo telečjo obaro in borovničke. Radenske kakopak nima, saj nikoli ni bil ravno brihta, je pa bil dovolj premeten, da bi znal, če kaj, pozabiti najcenejši del naročila. Pa si si zapravil napitnino, srček.
»Hvala,« rečem kolikor zmorem ponižujoče, »to bo vse,« pri tem pa se trudim oponašati eleganco in nonšalanco pokroviteljske ženske poleg sebe.
Pravzaprav presunjena ugotovim, da škilavi Elvir nima pojma, kdo sem, ko mi znova pomežikne. Zmotila sem se in vse skupaj je bila zgolj neljuba pomota. Vame se spet počasi in zlagoma seli optimizem, se drobni sneženi pršec pa se sprijema v večje kosme vlažnih plaht.
Stara se spet pokroviteljsko dotakne mojega stegna, kot da bi me želela opomniti nase. »Mogoče res nisem moderna, sem pa toliko bolj zvedava. Zato sem si vas nenazadnje izposodila. Dajte, gospodična, povejte mi, kako da še niste izgorela? Kaj vas žene, da se pójate naokoli in pomagate ljudem, ki so se sami spravili v težave?«
Ko jo nasršeno pogledam, vprašanje preoblikuje: »Kaj vas drži nad vodo?« in me narahlo uščipne v lice, kot da sem njena last.
Lahko, v bistvu z lahkoto, bi se ji zlagala, pa se mi ne da. Nikomur ne dajem dovoljenja posegati v mojo intimo. Stara, dobila si, kar si hotela.
»Nekoč davno, ko so me starši in učitelji še vzgajali kot moškega, sem videla, kako zelo ženske zatirajo tudi privilegiranci, kakršni ste sami. Kar povejte, bi vam padlo na kraj pameti ščipati v lice ali pa polagati roko na stegno na primer … njemu?«
Pomignem proti Elvirju, ki v tistem trenutku pritovori poln pladenj za neke druge stranke in nama mimogrede na mizo položi mineralno vodo. Stara se ozre navzgor in zmajuje, skomigne in čukasto gleda.
»A?« reče Elvir z odprtimi usti, po svoji stari zagovedni navadi.
»A?« reče ta stara.
Ampak jaz sem se šele ogrela. Tukaj bom, dokler bo snežilo, in danes sem živa knjiga. »Dajem vam, po kar ste prišli,« siknem ta stari.
»Ti, Elvir,« s prstom pokažem na sošolca škilibuja, »še dvoje dvojne borovničke, čop čop, mrdaj!« Kot kaže, je že vajen, ker se zasuče na peti in se pobere za pult.
»Ti pa,« se obrnem k ta stari, katere usta so jama grotte cave, »boš zdajle slišala, kako se človek počuti, kadar preživi več življenj, pa se mu v vsakemu od njih zgodi, da nonstop naletava na dobre ljudi, ki ga ves čas veselo zatirajo pod pretvezo lastne dobrote.«
Ta stara debelo pogoltne, nazadnje pa le zine: »Ampak gospodična, jaz vendar nimam časa, da bi …«
Poklopim jo s treskom po mizi. »VZEMI SI GA.« In vem, da ne bo upala ugovarjati, ker samo ta jezik buliji razumejo. In glej ga zlomka, očitno ga končno govorim tudi jaz, popolnoma tekoče, kar je zame presenečenje, a prijetno.
