/ 

Razprostrta

Jedrt Maležič – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Jedrt Maležič o poslani kratki zgodbi

Moje glavno vodilo pri pisanju zgodbe Razprostrta je bil poetičen slog, ki naj bi spominjal na valovanje jezera, sunke vetra in čustveno nihanje užaloščene pripovedovalke. Končni zasuk v zgodbi sem imela v mislih od začetka, saj je protagonistka tako ujeta in zaslepljena v lastnih projekcijah, da se spozabi in v zanosu na presenetljiv način odslovi vlogo žrtve, jo zamenja za agresijo.

  

*** 

   

Žalujka. Prek travnika veje lahna sapa in jo sproti kuštra, že tako nepočesano. Spominja me na drevo in res, zdaj zdaj se bo sklonila pod zračnimi tokovi, kot da se šibi spričo moje navzočnosti. Slika je zabrisana, dasiravno barvita in živa. Žalujka ne klone, samo umakne se, umakne zraku, ki se zaganja vanjo in ji viha krajce stare vzorčaste jope, spletene doma.

Vedela sem, kam me pelje, a kljub temu nisem zavrnila povabila. Nad jezerom drsijo žuželke in počasi se nama bliža lisica, vidim jo, ne zganem se in ona niti za hip ne omahuje. Tam, kjer je presahnilo, v mulju še tiči star lesen čoln na vesla, samo še napol sinje poslikan, sicer oluščen vsakršne barve.

Ko sva se izkrcali iz kombija, sem se zazrla vanjo, pričakovala, da mi bo vrnila pogled. Ni mi ga, samo stopila je naprej po stezi, vsa vzravnana in čudno ponosna. Njen korak je bil nagel, da nisem vzdržala tempa, in njena drža nedostopna, nikakor užaljena, samo tako ledeno zaprta, da me je bolelo vse.

Pričakovala sem maščevanje, vsaj nekakšno nemočno povračilo ali kazen v obliki stisnjenih ustnic, šobe, ki bi tuhtala, kam naj z mano, prekrižanih rok, ki bi mi prepovedovale dostop. Ničesar od tega nisem bila deležna, zato, še ko stopava po stezi, ostajam sama s svojo krivdo in z izdajstvom.

Hočem ji reči: Ampak veš, saj v resnici nisva ničesar storila, ničesar počela, samo mislila sva drug na drugega. Pa že vem, da bi mi odvrnila: To je vse, kar je še svobodno ali kaj podobno svetovljanskega. Od nekdaj je bila bolj odprte glave kot jaz.

Hočem ji reči: Sanja, počakaj me vendar, mar ne vidiš – jaz sem, ker me njeno korakanje spominja na vse najine obvezne izlete v otroštvu z očetom, ki je švignil naprej, ona pa me je, komaj dve leti starejša, sama vodila po hribih, na Slivnico, ki se zdajle v oblačni kapi boči nad nama, ko me je čakala in spodbujala, ker sem zaradi kratke sape in boleče vranice stokala stotine metrov zadaj in so me že prehitevali turisti v natikačih.

Toda prav zdaj si je ne drznem spomniti, da sem to jaz. Najhuje je vendar to, da sem jaz, da ji noža v hrbet ni zabodla nekakšna naključna frajla, pač pa njena mala Minca, ki jo je povsod branila in za katero bi dala svet. Korakava torej vsaka v svojem tempu, le da jaz vmes brišem solze, ona pa uteleša led, ki ga ni moč spraskati, kaj šele razbiti.

Pa sem vedela, kaj počnem, ko sem se ji šla izpovedat, da se kuha, da se plete med nama z Vidom? Mi je bilo sploh res jasno, kaj čutim, kaj šele, kaj čuti on? Zagotovo vem edinole, da sem mu obljubila, da ji raje povem sama. Ostalo je megla kot na vrhu Slivnice.

Ve-de-la, ve-de-la, ve-de-la, odjeka moj nagli korak, jaz pa še vedno nisem prepričana. Moje noge so krajše od njenih, ne morem hoditi, ne da bi gledala za njo, kako se mi oddaljuje, medtem ko ona uperja oči v daljavo, kakor zmeraj, ti boga – kaj vidi, kaj neki vidi v tistem oblaku, kje neki se giblje, kam neki potuje spet …

In potem pred nama, abruptno: voda. Sanjin veliki korak je zadnji za ta hip. Vidim jo od zadaj, njena rdeča griva bujnih kodrov se zamaje, kakor da bi v vetru vzplapolala bakla: stop. Imam jo, moja je! Še vedno korakam za njo, to je moja prilika, da jo dohitim, jo zasučem, se ji vsilim, poglej me, poglej, sestra, jaz sem, samo jaz, ni tako hudo, ni tragično, vse bo še …

In potem se je moralo v Sanjini glavi sprožiti nekaj, kar je bilo od nekdaj tam, bolno, narobe zvezano, napačno. Ni moglo biti drugače. Naredila je korak po razmočenem jezerskem bregu. Njeni čevlji so zacmokali v mulju. Še enega in še enega. Nisem nemudoma sprevidela njene namere, zato tudi nisem planila. Toda bilo je neizpodbitno: Sanja gre noter.

Začela se je ugrezati. Plavaj vendar, plavaj, sestra, sem navijala, ko sem primrznila na bregu in zrla za njo. Zavedala sem se, da je predaleč za moje posredništvo, in se prepričevala, da vendarle zna plavati, da si ne bo dovolila ponikniti kakor voda presihajočega jezera. Čudno, prečudno je bilo, da se kar ni ustavila. Je to sploh možno, tolikšna trma? Upogibala se je v vetru kakor vresje, ko je gazila po mulju vse globlje, in od daleč sem lahko videla, kaj videla, čutila sem, kako so se njene volnene hlače napijale kalne vode, kako je vodna gladina nosila niti njene tkanine, ki še niso bile dodobra prepojene, in kako odločena je bila iti noter, iti preko, iti skozi, iti čez, vseeno, samo da bi se že nehal ta težki občutek izdajstva.

Sanja je bila do pasu v vodi. Njena dolga volnena jopica z vzorci pletenja najine babice je zalebdela na gladini, krajci so plavali in zajemali, vse bolj zajemali težko kapljevino, vlekli so se za njo in počasi tonili, ona pa je stopala vse hitreje, kot da se ji mudi nekaj dokazati. Jasno, zato me je vzela s seboj. Da dokaže mojo krivdo, kakor zmeraj, kadar se ji nisem pokorila. Hotela me je za pričo in obtoženko hkrati. Sanja, Sanjica, od nekdaj si bila tako trmasta, da sem ti popuščala že zavoljo ljubega miru. Tokrat ne. Imam kam, lahko se zatečem k drugim ljudem, ne potrebujem te več tako brezupno kot sem te pri trinajstih, ko si me reševala pred atijevim srdom in mamino žalobnostjo.

Glava. Lasje. Njena dolgolasa glava na jezeru je dajala vtis, kot da jo je voda pravkar obglavila, vendar sem si brez težav zamišljala, kako moja Sanja ponosno tišči brado kvišku. Misli, da bo prečila jezero, toda voda, sestra, voda se ne ukloni tako kot jaz. Če sem se sprva zbala zanjo, sem bila zdaj odmaknjeno prepričana, da hočem videti in pričevati sestrinemu spopadu s širjavo, pri kateri ni bilo dvoma, da ne bo podlegla njeni trmi.

Tedaj se je v meni razklenilo nekaj davno uspavanega in zakričala sem na vse grlo. Nikogar ni bilo za nama, nikogar pred nama, levo desno zgoraj nikogar. Prvič, prvič v življenju je bilo vse odvisno od mene. Glava je bila še nad vodo, sestrina ušesa so še slišala.

»Zakaj mi to delaš?!«

Točno sem vedela, da se ne bo odzvala, in točno sem vedela tudi, da me še predobro sliši. Zatulila sem zase, ta krik ni pripadal njej, kakor so ji doslej pripadli moje občudovanje, prezir, zavist in zvestoba. Kričala sem glasno, a ne njej, temveč v nebo, čez jezero, še naprej sem tulila, da me je resda slišala, pa vendar mi, to je bilo jasno, ni nameravala nakloniti postanka. Veter je potegnil čez vodo in vedela sem, da jo zebe. Zazdelo se mi je, da se v ozadju mojih zvokov, mojega hlipanja, voda kodra, njena glava pa ostaja na mestu in ne potone, ne prodira naprej, Sanja, počakaj me, ne ugrezajo se ji več stopala, obstala je na mestu.

Nisem še zbrala misli niti poguma, da bi ji sledila v vodo, in tulila sem dalje z jezerskega brega, ko sem zagledala, da se njena rdečelasa, omočena glava znova bliža obali. To je zate povsem v redu, kajne, to je bil cilj? Da me spraviš ob pamet in potem odnehaš. Ko sem to doumela, sem zatulila še glasneje, še bolj hripavo. Veter nad gladino se je stopnjeval v odziv, pritegnil moji tožbi in mi ponujal glas.

Ko se je vzpela iz vode, ni bilo o mehkobi njenih oblačil ne duha ne sluha. Pred tem, preden je šla noter, je vsa valovila, volnene hlače in brezrokavnik sta jo pozibavala kot v mehki sanjaški zibelki, medtem ko sem zdaj, ko je spominjala na politega cucka, videla v njej samo še premočeno in preostro zajebanko, ki me bo raje pripeljala na rob blaznosti, kakor da bi mi naklonila minuto posluha.

Izsilila si svoje, sestra, ne morem več.

Še vedno je korakala, kakor da se noče niti zmeniti za vodo, ki ji kaplja od povsod, in kakor da so naravni elementi tam zato, da si jih podreja. Tako kot si je mene, ki sem klečala na blatnem bregu, zdaj že tiha, molčeča. Vse, kar je ostalo od mojega kričanja, je razpihoval sunkoviti veter nad gladino. Nič, kar jo je priklicalo nazaj, ni prišlo iz mojih ust. Odločitve je vselej sprejemala sama samcata, nikomur ni prisluhnila, nikogar cenila.

Cop, cop, je čisto počasi pricmokalo do mene. Komaj sem se zavedela, da zdaj sedi v blatu poleg mojega idiličnega sedeža v prvi vrsti za samomor. Obrnila sem se, si jo poskusila ogledati drugače. Mesarila me je z molkom, razila je po meni kakor z nožem, brezizrazna.

»Hočeš, da ti povem, kaj je bilo?«

Neznatno je zganila ustne kotičke, privihala jih je, kakor da se kani nasmehniti, a se nikakor ne zna, in nato odkimala, znova resnobna. Nakar je čisto zares spregovorila z mano:

»Na meni si že ne boš lajšala vesti.«

Četudi ni bilo izrečeno v jezi, sem to razumela kot vse očitke, ki jih je zadrževala dolga leta, in imelo me je, da bi jo zlasala. Namesto tega sem uperila pogled v daljavo, njo pa od strani boksnila v premočeno desno ramo, da se je skoraj prevrnila v blato. Nisem prepričana, ali je pozabila, da me je sama izzvala, ali pa je reagirala v trenutni jezljivosti, toda šaljivi udarec, ki sem ji ga zadala, mi je nemudoma vrnila s povratnim treskom v levo ramo, ki je bil usmerjen zares, ne zgolj iz nerodnosti.

Prevrnilo me je na bok, da sem s komolcem pristala v blatu. In to me je, kolikor me je obenem presenetilo, tudi do amena ujezilo. Komaj sem se ujela, in še preden bi zares pomislila in se ustavila, me je preplavilo tolikšno ponižanje, da sem vstala, jo pograbila za mokre, a še vedno bujne lase, kakor da bi prekladala seno, nato pa ji z vso silo zabila glavo v blato.

Stokala je, vpila, se me otepala, toda nič na njej mi ni več delovalo tako mitično mehko kakor prej. Bila sem njena obtoženka, obsojenka, priča, krvnik, njena izdajalka, in zdaj jo bom utopila v žlici vode.

Glava, ki je prej lebdela nad vodno gladino, je znova in znova pristajala v mulju, kamor so jo zabijale moje roke, vse bolj mehansko. Čutila nisem ničesar razen teže, ki je padala in se dvigala pod mojo popolno oblastjo. Pihalo je, jezero se je protestno kodralo, trsje je valovilo in me mirilo, toda, sestra, meni je bilo resnično dovolj.

   

 

Preostali prispevki in literatura na portalu

     

  

Jedrt Maležič – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    
O avtorju / avtorici
(fotografija Boštjan Pucelj) Jedrt Maležič (1979) je pisateljica in književna prevajalka iz angleščine in francoščine. Leta 2016 je izdala kritiško dobro sprejeti kratkoprozni zbirki Težkomentalci (nominacija za najboljši prvenec) in Bojne barve (nominacija za nagrado novo mesto). V letu 2018 je sledil roman Vija vaja ven. Njeno delo Bojne barve je bilo prevedeno v makedonščino (Begemot, 2019), zbirka Težkomentalci pa je izšla v španščini (Litterae Slovenicae). Njen roman Napol morilke (Goga, 2021) je bil nominiran za nagrado kresnik, pri Založbi Goga pa je v letu 2022 izšel njen roman Križci, krožci.