Ni časa za upanje

Jazra Khaleed je v grški pesnik, ki deluje v Atenah. Njegova osebna izkušnja ga je oblikovala v mednarodnega pesnika – ne le zato, ker je rojen Čečenec, temveč, ker je spoznal, da se pogosto ne more strinjati z načinom, kako se koncepti države, državnih meja, nacije (ipd.) vpenjajo v življenja ljudi iz drugih držav in nacij, ko se znajdejo v preživetveni stiski. Imigranti se utapljajo v Egejskem morju. Več deset tisoč Kurdov, Somalcev, Iračanov, Pakistancev in Afganistancev živi v težkih, celo obupnih razmerah v atenskih slumih. Pesnik jim želi ponuditi svoj glas.

Khaleed velja za radikalnega avtorja, ki se je navdihoval tudi iz snovi frankfurtske šole, sploh Benjamina in Adorna. Je provokator, ker kliče v množico, da bi pritegnil njeno pozornost in jo spodbudil k preizpraševanju statusa quo. Pri tem je brez dlake na jeziku. Z njim se ni težko ne strinjati, ko enoznačno definira razredni boj – in vlogo jezika v njem. Na nek način pa je ta občasni redukcionizem tudi sredstvo, da močneje in kričeče opozarja na družbene nepravilnosti, ob katerih kot ljudje ne smemo ostati ravnodušni. Še toliko manj, ker se – kot opisuje Jazra Khaleed – dogajajo v naši neposredni bližini.

Pesmi objavlja v revijah povsod po svetu, medtem ko so mu grški založniki manj naklonjeni, čeprav piše v grškem jeziku. Njegova poezija se najde tudi na spletu in je zainteresiranim dostopna v več jezikih. Naslovi njegovih pesmi takoj sugerirajo, o čem govorijo: Grška demokracija, Nekje v Atenah, Jebeš Armageddon, Karantena, O vojni, ki prihaja ipd.

Pričujoči intervju avtorja predstavi slovenskemu občinstvu in osvetli nekatere njegove drže, ki so temeljne za njegovo pesniško, pa tudi širše umetniško in aktivistično delo. Predstavljamo ga kot aktualnega dobitnika kristala Vilenice, letos septembra.

***

Živite v Atenah, rodili pa ste se v Čečeniji leta 1979, tako, da ste del generacije grških pesnikov, rojenih zunaj meja matične države. Kako bi opisali vpliv različnih kulturnih ozadij na vašo poezijo in na vaše doživljanje sebe kot pesnika?

  
Name sta najbolj vplivala kultura hip hopa in antifašistični diskurz. To pomeni, da me zelo zaznamujeta jezik in umetnost multinacionalnega delavstva, ki živi in dela v središču Aten. Sebe in svoje pisanje vidim kot del tega diskurza: delavskega, antifašističnega. Moja poezija se povezuje z antifašističnimi plakati, letaki, revijami in demonstracijami, pa z delom antifašističnih raperjev, ki skozi ritem, rimo in besedno igro pokažejo vsakdanje reči v luči drugačnega. S poezijo se skušam povezati s tisoči jeziki atenskega delavstva, jeziki, ki podžigajo in banalizirajo monolitski, fašistični, patriarhalni diskurz grške države, njene rasistične in nacionalistične propagande. Kot pesnik podpiram tiste, ki skušajo poživiti grški jezik, ga obrniti proti samemu sebi in napasti policijo, ki ga patruljira. Ne zavezujem se nobeni zemlji, nobeni meji, nobeni vladi in nobeni državi.

Vaša poezija odločno naslavlja številne občutljive teme, kot so vojna, migracija, demokracija, pa tudi specifične grške razmere. Vas je politično kritični poeziji približala in k njej spodbudila predvsem lastna življenjska izkušnja, ali pa je bil ključen tudi poseben zunanji dejavnik, zgled, spoznanje?

  
Poezijo sem začel pisati leta 2007, ko so me odpustili iz službe. Takrat sem začel čutiti razredno sovraštvo, kako mi je gorelo v pljučih, kako mi je polnilo kosti z besedami. Spoznal sem, da je poezija močno orožje za prekinitev molka glede reči, kot so razvrednotenje življenja in dela, rasizem, seksizem, utopitve priseljencev v Egejskem morju. Spoznal sem, da je bila poezija vedno eden glavnih glasov ljudi iz delavskega razreda, potepuhov, bosonogih revežev – tistih, ki so zadnji. Takrat, leta 2007, grška država še ni bankrotirala, vendar je velik del prebivalstva živel na robu revščine. Grčija je postala mednarodno središče trgovine z ljudmi in živeli smo pod režimom, ki se je predstavljal kot “demokratičen”, vendar je svojo oblast uveljavljal z najstrožjim policijskim nadzorom in poskušal utišati vsak glas nasprotovanja in disidentstva.

Zato sem leta 2007 začel pisati, da bi spregovoril o svojem življenju, svojem razredu in grški družbi. Od takrat sem prevedel in grško govorečemu bralstvu predstavil številne ameriške, britanske, avstralske, arabske in nemške pesnike, saj sem urednik pesniške revije TEFLON, ki objavlja najsodobnejšo poezijo z vsega sveta. Verjamem, da nam lahko poezija pomaga razumeti, da so sedanji fašizem, nacionalizem in seksizem le nadaljevanja preteklih (fašizmov, nacionalizmov ipd.). Navdih lahko najdemo v italijanskem delavskem razredu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot ga je opisal Nanni Balestrini. Navdihujejo nas lahko boji črnskega proletariata v šestdesetih in sedemdesetih letih, kot jih opisujejo Nikki Giovanni in The Last Poets (glasbena skupina). Navdihujejo nas lahko boji avstralskih Aboridžinov, kot beremo pri Lionelu Fogartyju in Mudrooroo. Po pogumu in borbenem duhu ameriških črnskih lezbijk, kot sta Pat Parker in Cheryl Clarke. Po vzdržljivosti in dostojanstvu arabsko-ameriških pesnic, kot sta Suheir Hammad in Mohja Kahf, po njihovem boju proti rasizmu, seksizmu in militarizmu.

Na katere svoje projekte ste najbolj ponosni?

Ne ukvarjam se le s poezijo, sem tudi prevajalec, urednik in snemalec. Ne bi pa rekel, da sem na svoje projekte “ponosen”, bolj me zanima to, kako vsak projekt naslavlja prej omenjene bitke. Nisem umetnik, ampak sem delavec, ker se preživljam z delom. Moje delo je slabo plačano in podcenjeno. To je moje izhodišče vsakič, ko razmišljam o tem, da bi začel nov projekt.

Varno je reči, da ste socialni in politični pesnik, tudi literarni aktivist. Pa je res varno biti tak – ste se kdaj počutili ogroženi, ker pišete v odziv na družbeno nasilje, rasizem, fašizem, in proti konkretnim vladajočim

Grčija je globoko konservativna, reakcionarna, patriarhalna in seksistična družba. Fašizem je bil vedno integralen del grške države. Grčija je že več kot desetletje v izrednem stanju, ki se ne bo kmalu končalo. Imigrante, ki skušajo prečkati mejo in priti v Grčijo, se odrine stran. Grški obalni stražarji jim potapljajo ladje, jih pretepajo in ropajo. Vsako leto številni umrejo v Egejskem morju. Grčija je zgradila koncentracijska taborišča po vsej državi. Tam so ljudje vklenjeni, pretepani in mučeni zaradi njihove rase. V Grčiji je rasno profiliranje zelo močno: policisti preverjajo papirje vseh, ki izgledajo sumničavi, torej ne-Grki. V policijskih okrožjih se jih zlorablja in muči, ker so drugačne rase in političnega mnenja. Nikoli ne bom nehal pisati o tem, to zame ni vprašljivo. S svojim delom bi rad polariziral. Ljudi sprašujem: si fašist ali antifašist? Si za ali proti grški državi? Če si antifašist in proti državi, boš slej ko prej občutil posledice te opredelitve.

V intervjuju ste dejali, da so besede pesniku nezveste. Kaj to pomeni za poezijo?

  
Jezik ni nevtralen. Večina grških pesnikov je del dominantne diskurzivne struje, pišejo v jeziku in reproducirajo jezik države, srednjega razreda, tistih, ki imajo moč. Tudi, če nekdo tega ne prizna ali se sploh ne zaveda, da to počne. Vsi govorimo neki jezik, ker vsi pripadamo neki rasi, spolu in razredu. Jezik ni nedolžen, tudi besede in primerjave ne. Poezija ni niti nevtralna niti nedolžna. Večina pesmi, napisanih v grščini, podpira kanonski tip medčloveških odnosov, reproducirajo jezik srednjega razreda, tj. jezik, ki služi materialnim interesom srednjega razreda, in nasploh jezik, ki je zgrajen tako, da ukazuje, kaznuje, zakriva, razdeljuje, izločuje. V svojem delu se trudim razkrinkati in osmešiti ta jezik. Skušam pokazati, da se moč zrcali v jeziku. To pa ni osebni, ampak kolektivni boj, ki mu načeluje več političnih skupin. Ni lahko ubežati jeziku moči, se ga od-učiti, ker smo že od rojstva vpeti vanj. Zato pravim, da so besede pesniku nezveste.

Mislite, da pesniki dovolj govorijo o tiranijah in neenakostih? Je govoriti o tem osebna izbira ali tudi odgovornost, ki je del pesniškega ukvarjanja? Drugače povedano, ali bi moral pesnik aktivno in politično spreminjati družbo?

  
Vse, kar rečemo ali naredimo, je politično dejanje, še toliko bolj, če gre za nekaj javnega, kot je objavljanje in nastopanje s poezijo. Ne vidim smisla v razlikovanju med politično in nepolitično poezijo, zame so vse pesmi politično dejanje in vsi pesniki so politični subjekti. Ko napišeš pesem, sprejemaš odločitve o njeni vsebini, jeziku, stilu ipd. Večina pesnikov ne govori o fašizmu, nacionalizmu, policijski brutalnosti, krivicam in seksizmu, ker pripadajo vladajočemu razredu. Bilo bi proti njihovih materialnim interesom, če bi zamajali status quo, če bi nasproti državi, ki poskrbi le zase in za svoje, spregovorili o razmerjih moči. Zato afirmirajo in reproducirajo estetiko, vrednote in moralo srednjega razreda; v primeru Grčije je to srednji razred belih moških. Ali to ni politično dejanje?

Vaša poezija je v stalnem pričakovanju nečesa. Izjave, vojne, kritike, upora – neke vrste dogodka. Kje pa pričakujete, da boste vi čez deset let; kot avtor, bralec, urednik in/ali aktivist? So kakšne spremembe, osebne ali družbene, na katere še posebej upate?

Če sem iskren, ne pričakujem ničesar in na nič ne upam. Pred štirimi leti sem napisal dolgo pesem z naslovom Upanje ima vedno plan B. Konča se takole: »upanje deluje v skladu z nacionalnimi interesi / upanje razglasi izredne razmere / upanje razveljavi ustavne omejitve glede izdajanja predsedniških odlokov / upanje poveča izdatke za vojsko / upanje sprejme ukrepe za zaščito meja / upanje pošlje vojsko na ulice / upanje pošlje vojsko na ulice za zaščito osnovne infrastrukture države / upanje razširi policijska pooblastila za zaščito javne in zasebne lastnine / upanje zgradi koncentracijska taborišča / upanje se pripravi na vojno / upanje pripravi celotno družbo na vojno / kaj bi bilo upanje brez vojne«. Če citiram Walterja Benjamina, izredno stanje tega časa ni izjema, ampak pravilo upanje naj umre, da lahko mi živimo.

Za konec pa nazaj v prostor, od koder zastavljam ta vprašanja. Kako z vami rezonira kristal Vilenice, ki ste ga prejeli?

To je bila zame velika čast, saj je festival Vilenica eden od osrednjih literarnih festivalov v Evropi. Zelo sem bil razočaran, da zaradi omejitve gibanja nisem mogel potovati v Slovenijo. Upam, da bom imel priložnost priti na katero od bodočih izvedb festivala.