Jazz s priokusom indijskih ritmov

Jazz s priokusom indijskih ritmov

Različnost, združena v enost

The Crosscurrents Trio, (Dave Holland, Zakir Hussain, Chris Potter), Zagreb Jazz Festival 2019, Zagrebško gledališče mladih, 30. 10. 2019

Jesenski ciklus devetindvajsetega zagrebškega jazz festivala je konec oktobra letos uvedel Crosscurrents Trio. V sklopu druge evropske turneje, ki se je pričela 23. oktobra na jazz festivalu v Heidelbergu in se preko Luxemburga, Švice, Madžarske, Srbije, Finske, Italije, Španije in Francije zaključila 17. novembra v Angliji, je zasedba enega izmed osemnajstih koncertov odigrala tudi v nabito polnem Zagrebškem gledališču mladih.

Prvo evropsko turnejo je trio, ki v tej obliki deluje dobro leto dni, izpeljal poleti leta 2018, ko je z enim izmed osemnajstih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma otvoril devetinpetdeseti ljubljanski jazz festival. Lanskoletna turneja se je pričela 23. junija na znamenitem Gnaoua festivalu v maroški Essaouiri in se preko Italije, Turčije, Portugalske, Španije, Anglije, Norveške, Škotske in celo Kanade zaključila 28. julija v Franciji.

Jazzovsko naravnani Crosscurrents Trio, del prvotno širše zasedbe Crosscurrents (ki je ob članih zdajšnjega tria prav tako vključevala izjemne glasbenike: vokalista Shankarja Mahadevana, pianista Louiza Banksa, njegovega sina, bobnarja Gina Banksa in kitarista Sanjaya Diveche), sestavljajo trije izmed najvplivnejših svetovnih glasbenikov zadnjih desetletij. Enainsedemdesetletni kontrabasist Dave Holland iz Anglije je znan po sodelovanju z Milesom Davisom in sooblikovanju novih glasbenih fuzij, ki so jazz združevale z rockom, etnom in funkom. Iz Chicaga prihaja saksofonist Chris Potter, ki razen dolgoletnega sodelovanja s Hollandom nastopa tudi z drugimi vodilnimi imeni, kot so Herbie Hancock, John Scofield, Mingus Big Band, Dave Douglas in drugi. Najprepoznavnejši tablist našega časa Zakir Hussain je razen svoje izvorne pripadnosti indijski klasični glasbi v svetu poznan po pionirskem spoju indijske glasbe s starodavnimi in sodobnimi svetovnimi glasbenimi tradicijami.

Tik pred pričetkom letošnje turneje je trio 11. oktobra izdal svoj prvi album Good Hope (Edition Records), ki ga glasbeniki ob drugih, tako rekoč sproti nastajajočih skladbah, promovirajo na turneji. Album je razen v cd obliki izšel tudi v (dvojni) vinilni izdaji in ga je razen preko spleta mogoče kupiti tudi pred in po koncertih. Ime naj bi album dobil po znamenitem južnoafriškem Rtu Dobrega upanja (Cape of Good Hope), ki povezuje Atlantski in Indijski ocean, s čimer podčrtuje poslanstvo tria o spoju dveh (glasbenih) svetov v enega. Album sestavlja osem skladb, izmed katerih je avtor treh Dave Holland (Lucky Seven, Bedouin Trail, Mazad), treh Chris Potter (Ziandi, Island Feeling, Good Hope) in dveh Zakir Hussain (J Bhai, Suvarna). Skoraj dveurni koncert, pred pričetkom katerega je Dave Holland prejel nagrado Porin za posebne zasluge v glasbi in se pridružil dolgi vrsti glasbenikov svetovnega slovesa, ki so nastopili na Hrvaškem in prejeli to prestižno hrvaško nagrado, je izzvenel v luči intenzivnih in impresivnih glasbenih konverzacij med tremi legendarnimi glasbeniki.

Glasbeniki in skladatelji, ki so, mnogo preden so se združili, vsak zase odigrali pomembne vloge tako pri razvoju jazza kot razvoju in ohranjanju kulturnih ter glasbenih povezav med vzhodom in zahodom. Na medsebojnem spoštovanju grajena subtilna integracija različnih svetov in pristopov h glasbi rezultira v koherentno in veličastno enost. Ne le, da trio povezuje različne kontinente in kulture in daje vedeti, da prestopa tako formo klasičnega jazz tria kot kakršnokoli definicijo jazz skupine, ampak s sofisticirano glasbeno govorico, z instrumentalno virtuoznostjo, izjemnimi solo nastopi in zabavnimi dialogi, predvsem pa s kolektivnim duhom ponuja nič manj kot ekstatično izkušnjo, pri tem pa z edinstvenim združevanjem različnosti navdihuje prihodnje glasbene generacije.

Tudi za vse tri glasbenike je to sodelovanje nekaj izjemnega. Ob izdaji albuma je Dave Holland povedal: »Dva izmed najpomembnejših vidikov glasbe, ki jo ustvarja skupina improvizatorjev, sta spontana interakcija in dialog. Jazzovska in indijska glasba sta dve najvišje razviti obliki improvizirane glasbe in njun spoj ustvarja bogat glasbeni jezik, ki razširja in bogati ustvarjalne možnosti obeh. Ta projekt je izvir inspiracije in rasti vseh članov tria. Veseli smo, da smo na album ujeli vsaj nekaj občutkov zadovoljstva, drznosti in tveganja, ki jih čutimo, ko igramo skupaj.«

Najmlajši med tremi glasbeniki, Chris Potter, ki v triu in na albumu igra soprano in tenor saksofon, je o »razsvetljujočem« sodelovanju dejal: »Mnoga leta je bil Zakir Hussain na mojem seznamu glasbenikov, s katerimi sem si zelo želel sodelovati. Ko sem pred nekaj leti prejel njegov klic, da bi bil del projekta, ki ga je pripravljal za jazz festival v San Franciscu in katerega del je bil tudi moj veliki mentor in prijatelj Dave Holland, sem bil neizmerno ganjen. S prvotno širšo zasedbo smo imeli nekaj turnej, katerih rezultat je bil poleti leta 2018 nastanek tria. Moram priznati, da sem bil ob tej ideji nekoliko nervozen, saj sta Zakir in Dave dva izmed najbolj osupljivih mojstrov na planetu, pa tudi, ker ta spoj pomeni zelo izpostavljeno vlogo saksofona. Igrati zgolj ob tablah in kontrabasu je bolj ko ne neznan zvočni teritorij. A kemija med nami je bila od vsega začetka odlična in izziv uskladiti glasbene razlike med jazzovskim jezikom z jezikom indijske klasične glasbe je ob igranju z glasbeniki, ki tako dobro poslušajo, nemudoma poniknil. Biti del tega projekta mi pomeni izjemno zadovoljstvo, ki utrjuje moje prepričanje o moči glasbe kot čudovitem načinu združevanja ljudi različnih izvorov in tradicij.«

Za poznavalce glasbe predstavlja nemara največjo uganko združitev jazza z indijskimi ritmi tabel, tristo let starim tolkalskim instrumentom, ki izvira iz severne Indije. Tretji član tria Zakir Hussain, ki v triu in na albumu razen tabel igra še ganjiro, čando in madal, je med slovenskimi glasbenimi sladokusci najbolj poznan, saj je Slovenijo obiskal že petkrat. Prvič je nastopil na ljubljanskem Poletnem festivalu v Križankah leta 1976 s skupino Shakti in drugič leta 2001 z njeno naslednico Remember Shakti. Tretjič je leta 2012 v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru s sekstetom Masters of Percussion uprizoril, po lastnih besedah, satelitski pogled na različne indijske glasbene tradicije. Ob 40. obletnici nastanka Shakti se je skupina Remember Shakti v času evropske turneje konec leta 2013 ustavila tudi v Ljubljani. Peti slovenski postanek je pomenil omenjeni lanskoletni nastop Crosscurrents Tria.

Nobena novost ni, da Hussain že dolga desetletja združuje indijsko klasično glasbo z različnimi smerni zahodne glasbe. Na svoj prepoznaven način dolgih odgovorov, ki nesebično razkrivajo njegovo glasbeno pot, se je razgovoril tudi o spoju indijske in zahodne glasbe. O njegovem v zahodnem svetu manj znanem izvoru, pozabi in ponovni obuditvi, kar je postalo eden izmed njegovih projektov, ki se mu posveča s posebno pozornostjo. Njegove pripovedi o glasbi in življenju, ki sta intenzivno prepletena, so iskrene, tople in polne mehkih prispodob, iztekajočih se v preproste življenjske nazore.

Kot sam pove, je imel srečo, da se je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja znašel na Zahodni obali ZDA, kjer so številni izjemni glasbeniki tisti čas iskali nove pristope h glasbi. Do takrat je igral zgolj indijsko glasbo, prihod na zahod pa mu je odprl ušesa za nove glasbene poti. Poglabljanje v ostale glasbene tradicije sveta in učenje od številnih učiteljev ga je leta 1973 privedlo do ustanovitve legendarne skupine Shakti, ki je bila in je sinonim za fuzijo tradicionalne indijske glasbe z elementi jazza in drugih zahodnih pristopov.

Razen nemara najbolj odmevnega sodelovanja z Johnom McLaughlinom je Hussain sodeloval in še sodeluje tudi s številnimi drugimi znamenitimi glasbenimi imeni: George Harrison, Van Morrison, Airto Moreira, Herbie Hancock, Joe Henderson, Charles Llyod, Billy Cobham, Mark Morris, Rennie Harris, Egdar Meyer, Béla Fleck, s skupino Greateful Dead in drugimi. Ustvarja tudi filmsko glasbo in glasbo za gledališče, vključno z baletom. Med najznamenitejšimi filmi, pri katerih je sodeloval kot skladatelj in glasbenik, sta Coppolov Apokalipsa zdaj (1979) in Bertoluccijev Mali buda (1993), med najnovejšimi pa biografski film Manto (2018) indijske scenaristke in režiserke, sicer tudi igralke Nandite Das. Kot igralec je nastopil v filmih Heat and Dust (James Ivory, 1983) in Saaz (Sai Paranjpye, 1998). Številnim mednarodnim nagradam in priznanjem je novembra letos dodal častni doktorat Univerze za glasbo v Berkleyu. Živi med Kalifornijo in Bombajem in odigra čez 150 koncertov na leto.

Ustad Zakir Hussain Alla Rakha Qureshi je bil rojen leta 1951 v Bombaju. Njegov najpomembnejši učitelj in guru je bil in je, kot pravi, še vedno njegov oče, legendarni tablist Ustad Alla Rakha (1919-2000). Table se je Hussain pričel učiti pri treh letih, pri sedmih letih je, predvsem z željo pritegniti pozornost svojega očeta, imel prvi javni nastop in z dvanajstimi leti je pričel koncertirati. Pri devetnajstih je nadomestil obolelega očeta na koncertih z Ravijem Shankarjem v ZDA in pričel učiti na univerzi v Washingtonu.

Prvi spoj glasbe z vzhoda in zahoda je Hussain doživel že zelo zgodaj, pri petih ali šestih letih. Razlog je bil indijski film. »V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja je imel hollywoodski film v Indiji velik vpliv. Šlo je predvsem za mjuzikle z imeni kot so Ginger Rogers, Fred Astaire in drugi. Indijska filmska industrija je bila zelo navdušena nad njimi in po njihovem zgledu so pričeli delati mjuzikle tudi v Indiji. Tam je bilo tisti čas tudi veliko glasbenikov z zahoda, otrok mešanih zakonov; angleško-indijskih, francosko-indijskih, portugalsko-indijskih, nizozemsko-indijskih. S prihodom hollywoodskega filma in njegovim vplivom na indijsko glasbo so ti glasbeniki pričeli z indijskimi kolegi ustvarjati glasbo za filme. Indijci so delali glasbo, zahodnjaki pa aranžmaje za orkestre. To je bila predhodnica Bollywooda in takrat je prvič zaživel plodoviti eksperiment, spoj indijske klasične glasbe in glasbil z zahodno glasbo in glasbili kot so violina, viola, violončelo, trobenta, saksofon in klavir. To so bili prvi umetniki fuzije, ki se je širše razmahnila mnogo kasneje.«

Zakir Hussain je kot otrok tovrstno indijsko glasbo s pridihom zahoda poslušal po radiu. Kar pomeni, da je zahodno glasbo spoznaval mnogo preden je postal resen učenec table. Tudi sam je pri dvanajstih letih pričel sodelovati pri teh projektih, kjer je bilo veliko improvizacije. Kasneje, ko je bil najstnik, mu je oče prinašal iz ZDA plošče rock skupin Mody Blues, Yes, Greatful Dead in jazzerjev Milesa Daviesa, Johna Coltraina in drugih. S tem je sinu vcepljal razumevanje, kako velik vpliv je imel jazz na indijsko filmsko glasbo.

Odločilne spremembe v njegovi glasbeni poti pa so se dogajale v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kot devetnajstletnik igral na koncertu s Pandit Ravi Shankarjem v slovitem newyorškem Fillmore East. To je bil njegov prvi obisk Zduženih držav, kjer je takrat tudi pričel poučevati glasbo na univerzi v Washingtonu. Kljub temu, da mu zahodna glasba ni bila tuja, je bil prvič intenzivneje izpostavljen zahodnemu načinu dojemanja glasbe. Njegovo odkritje glasbenih tokov zahoda in vivo je imelo izjemen vpliv na njegovo percepcijo igranja tabel, tolkalu, tako značilnem za indijsko klasično glasbo, ki slovi po izjemno strogih in kompleksnih, matematično natančnih pravilih. S prihodom na zahod se je zanj zgodilo nekaj usodnega; spoznal je, da razen nekaj tisočletne tradicije indijske glasbe obstajajo tudi druge glasbene tradicije; razen zahodne klasične glasbe tudi afriška, arabska, kitajska, japonska, korejska glasba in druge. Zgodilo pa se je še nekaj. Ko je pričel učiti na zahodu, se je znašel v situaciji, ko so mu učenci pričeli postavljati vprašanja, kako bi na primer pojasnil rago, vzporedno lestvici v zahodnem svetu. Ker se v Indiji ne postavlja vprašanj, ampak zgolj počne, kar uči guru, tovrstnih vprašanj ni bil vajen. Spoznal je, da mora o glasbi, ki jo igra in uči, vedeti več.

(Indijska klasična glasba temelji na tri tisočletnem Vedskem izročilu in je v grobem razdeljena na dva sistema, na Hindustanski (Severna Indija) in Karnatski (Južna Indija) glasbeni sistem. Znana je po zapletenem sistemu ritmov ter prefinjenih melodijskih sestavih. Iz roda v rod se prenaša na način neposrednega predajanja glasbenega izročila z mojstra (guruja) na učenca. Namesto na zahodu poznanega notnega sistema in ritmičnih razdelitev v takte nastaja iz dveh glasbenih načel oz. sestavnih delov, imenovanih tala in raga. Raga pomeni to, kar je dopadljivo, je razpoloženje ali model melodije in temelji na individualnem zapisu določenih čustvenih razpoloženj. Obstajajo rage, ki se igrajo samo ob določenih delih dneva, na primer zjutraj, opoldne ali zvečer, ali pa zgolj v določenih letnih časih. Tala je zaporedje ritma kompozicije, ki je lahko enostaven ali zelo zapleten. Je neke vrste povezovalec, pulz indijske glasbe. Tala ponavlja ritmične sestave v določeni ciklični regularnosti, znotraj česar ponuja številne možnosti improvizacij.)

Kot je Hussain nadaljeval: »Spoznal sem, da obstaja toliko glasbene tradicije po vsem svetu, od katere se lahko veliko naučim. Na srečo sem se kot tolkalec lahko naučil te zame povsem nove vzorce. Moje znanje igranja tabel mi je dovolilo, da sem jih vtisnil v svoje igranje. Table so bile zmožne vse te informacije projicirati vase. Počasi sem opazil, da se je spremenil moj dotedanji način igranja. Med poslušanjem Maxa Roacha, in Tonyja Williamsa (ameriška jazz bobnarja, op. J.L.) ali Armanda Perazo (latino jazz tolkalec, op. J.L.), sem opazil, da so razen ritma in vzorcev igrali tudi harmonijo, melodijo. Ker table omogočajo igranje tonov in harmonije na basovskem bobnu-bayanu, sem poskušal najti te možnosti tudi sam. Moje igranje je postalo bolj odprto v smislu ritmičnosti. Bilo je bolj melodično, polnejše, pridobilo je na izražanju in občutku, imelo je preprosto več duše. Moj prihod na zahod in učenje od izjemnih učiteljev je bila zame zelo srečna stvar.«

Seveda je imel pri tem odločilno vlogo tudi njegov oče Ustad Alla Rakha, ki je kljub strogi zapisanosti indijski klasični glasbi sinovo glasbeno odprtost blagoslovil. Ob zaobljubi, da se indijski glasbi ne bo nikoli izneveril, kar največji virtuoz tabel na svetu še vedno globoko spoštuje.

Če se vrnem k skupini Crosscurrents; iz povedanega je nemara bolj razumljivo ne le poslanstvo, temveč tudi izvor imena. Z njeno ustanovitvijo je Zakir Hussain postavil spomenik vplivu jazza na indijsko glasbo, kot se je dogajal nekaj desetletij pred splošno znanim vplivom indijske glasbe na zahod. V preteklosti so velika glasbena imena kot Pandit Ravi Shankar, Ustad Alla Rakha in drugi igrali na festivalih v Montereyu, Woodstocku in drugod, kjer so z indijsko klasično glasbo navdihnili mnoge glasbene tokove in glasbenike na zahodu, kot so John Coltraine, John Mclaughlin, George Harrison in številne druge. Vrhunec tega zlitja se je dogajal v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot že omenjeno, pa je v glasbenem svetu manj znano, kakšen vpliv je imel jazz na glasbo povsod po svetu desetletja pred tem, kako sta indijska klasična glasba in jazz živela ter dihala v indijskih filmih. Zato je ta dosežek, ki je proizvedel izjemne bollywoodske skladatelje, po mnenju našega sogovornika potrebno toliko bolj negovati. Še posebej, kot je poudaril, ko igra s tako izjemnima glasbenikoma kot sta Dave Holland in Chris Potter, ki se kljub virtuoznosti še vedno vsak dan učita. Imeti odprto srce, željo, povedati že znano zgodbo na drugačen, izviren, svež način, ob spoznanju, da je glasba ena entiteta, da so glasbeniki vsega sveta eno pleme, je zavedanje, ki jih druži. Ob njihovem igranju je mnogo improvizacije, pri čemer jih vodi osnovna skupna ideja, ki na odru proizvede nove skladbe. »Na začetku turneje smo imeli štiri komade, zdaj jih imamo deset«, je Hussain omenil pred njihovim četrtim koncertom lanskoletne turneje v Gallusovi dvorani v Ljubljani. Ideja o nastanku albuma je bila jasna že takrat.

»In«, kot je Zakir Hussain poudaril ob koncu, »še nekaj je izjemno; v tem zlitju ni pomembno, ali glasba prihaja z bregov Gangesa, ali nastaja ob Temzi ali jo navdihuje reka Chicago. Kar glasbeno zlitje Crosscurents Tria sporoča, kar nam glasba in umetnost nasploh sporočata že dolga stoletja, je, da smo vsi eno. In ta trio kaže, kako se tokovi (currents, op. J.L.) prekrižajo (cross, op. J.L.) in postanejo Crosscurrents«.