Jasna Lasja – Susan Abulhawa – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Ameriško-palestinska pisateljica, pesnica in aktivistka Susan Abulhawa se z romanesknim prvencem Jutra v Dženinu slovenskim bralcem predstavlja prvič. Rojena v Kuvajtu l. 1970 staršem iz Vzhodnega Jeruzalema in beguncem kot posledici arabsko-izraelske vojne l. 1967, je živela med Kuvajtom, ZDA, Jordanijo in Palestino ter zaradi ločitve staršev čas med 10. do 13. letom preživela v jeruzalemski sirotišnici Dar el Tifl, potem pa v ZDA vstopila v sistem rejništva. Iz teh izkušenj je črpala tudi med pisanjem prvenca, pred pričetkom katerega je bila zaposlena v biomedicinski znanosti. Je ustanoviteljica nevladne organizacije Igrišča za Palestino, skozi katero se zavzema za gradnjo otroških igrišč v Palestini in begunskih taboriščih ZN v Libanonu.
Njen prvenec Jutra v Dženinu (Mornings in Jenin) iz l. 2010 je bil prvotno objavljen l. 2006 pod naslovom Davidova brazgotina (The Scar of David). Po francoskem prevodu je zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu privzel današnji naslov. Preveden je v več kot 30 jezikov in prodan v več kot milijon izvodih, spričo česar je Abulhawa najbolj brana palestinska avtorica vseh časov. Filmworks Dubai je l. 2013 odkupil filmske pravice, a je producentka kmalu zatem umrla. Pisateljica je napisala še romana Modrina med nebom in vodo (The Blue Between Sky and Water, 2015) in Proti svetu brez ljubezni (Against the loveless world, 2020) ter pesniško zbirko Moj glas je iskal veter (My Voice Sougth the Wind, 2013). Dela, ki na slovenski prevod še čakajo.
Kot je ob prvi slovenski izdaji jeseni lanskega leta – knjiga je izšla že v ponatisu – opozoril njen založnik, je osupljivo, da roman prihaja pred slovenske bralce prav v času izbruha vojne v Gazi in ob petinsedemdeseti obletnici ustanovitve izraelske države. Avtorica je roman pričela snovati že l. 2002 ob prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini, kar je na ozadju izraelsko-palestinskega konflikta v romanu prepletla s svojevrstno predelavo svetopisemske zgodbe o Kajnu in Ablu. Resno pa se je raziskovanja dokumentarnega gradiva lotila po vzpodbudnih besedah palestinske političarke, akademičarke in aktivistke dr. Hanan Ashrawi, ki je avtoričine otroške spomine na Jeruzalem opisala kot ganljivo – osebno, palestinsko in človeško ter avtorico pozvala k pisanju daljše pripovedi. Kot je Abulhawa povedala v več intervjujih, je roman pričela pisati l. 2002, potem, ko je bila priča masakru v Dženinu.
Če izvzamemo kratek uvod, kamor se roman izteče in iz katerega veje vonj po krvi, značilen za celotno zgodbo (ki zaradi podrobnega opisa specifičnega trenutka nehote evocira usodno kapljo znoja, ki v drugem času in okolju steče od obrvi proti očesu tistega, ki z orožjem v roki meri v svojo žrtev), je začetek romana prikaz idiličnega, preprostega življenja palestinske družine Abulhedža v vasici Ein Hod vzhodno od Haife od leta 1940 naprej. V času, preden je čez hribe prikorakala zgodovina ter raztreščila sedanjost in prihodnost, preden je deželo na enem koncu pograbil veter ter z nje otresel ime in značaj. Prične se z novembrskim časom obiranja oljk, bogatih darov zemlje, s čimer avtorica poudari povezanost preprostega kmečkega prebivalstva z zemljo oz. njegovo sobivanje z njo. V to stoletja trajajočo idilo, s katerim je prežeto palestinsko ljudstvo, pa konec l. 1947 poseže usoda nekega naroda, ki ga v nedavni svetovni vojni doleti holokavst, kar povzroči nikoli končano tragedijo Palestincev. Vdor judovskih paravojaških enot v vasico Ein Hod – potem ko so se dan poprej bogato pogostili z njihovo kulinarično gostoljubnostjo -, z namenom ustanovitve lastne države kot posledice sklicevanja na biblijsko prerokbo o vrnitvi Judov v svojo domovin, za Palestince pomeni izgon iz njihovih stoletnih domov v begunska taborišča. Ta iz začasnosti prerastejo v večnost, kjer med seboj tesno prepleteni ljudje ne izgubijo upanja na vrnitev v domove, ki skupaj s prostranimi nasadi oljk, oranževcev, limonovcev ter fig opustošeni čakajo nekaj kilometrov stran.
Polnokrvno in umetelno izpisana pretresljiva zgodba družine Abulhedža zaobseže obdobje šestih desetletij – traja od l. 1940 do 2003 – in se razprostira od Palestine, Libanona in Izraela do ZDA, v katerih avtorica zaobjame vsa zgodovinsko-politična dogajanja na palestinskem ozemlju, ki ga na nasilen način zavzamejo Judje in pregazijo tanki novo nastale države. V tem smislu velja za prvo mainstreamovsko delo, ki prikazuje življenje Palestincev po nakbi. Dogajanje je po izgonu družine iz Ein Hoda osredotočeno na njeno bivanje v enem izmed številnih begunskih taborišč, v Dženinu, kjer se rodi osrednja protagonistka romana Amal. Četudi se skozi poglavja izmenjujejo prvo- in tretjeosebni pripovedovalci, se pripovedne niti vselej stekajo k Amal, ki s pretresljivo zgodbo sebe in družine razkriva nepredstavljivo žalostno usodo Palestincev, izropanih, izgnanih, ponižanih, pregaženih, ubitih. Usodo, ki se od začetka do danes dogaja ob sprenevedajoči se politični podpori zahodnih voditeljev izraelskim silam, ki je idejo umika Izraela s palestinskih ozemelj že zdavnaj prelevila v politično fikcijo in ki na očeh svetovne javnosti zdesetkan, lačen, obnemogel ter na individualni in kolektivni ravni globoko travmatiziran narod nenehno pritiska na rob obstanka.
S podrobnim in neprizanesljivim popisovanjem usode preprostih ljudi, o njihovih globoko zarezanih duševnih ranah, ki jih nehote predajajo naslednjim rodovom, roman razen po glasnem klicu k prenehanju nesmiselnega nasilja prikaže tragiko tudi na drugi strani. Posamezne Izraelce razkrije kot ljudi, ki zapovedano mašinerijo zla uvidijo kot nesmisel, ki ugonablja tudi njih, predvsem pa opozarja, da so življenja obeh strani prepletena mnogo bolj, kot se nemara zdi. To razen omenjenega bibličnega mita, ko se med šestdnevno vojno l. 1967 na nasprotni strani srečata Amalina brata Jusef in davno ugrabljeni David (prej Ismael), čigar brazgotina pod očesom in nespregledljiva podobnost med njima potrdi njuno identiteto, napove že začetno otroško prijateljstvo med judovskim in arabskim dečkom Arijem in Hasanom, Amalinim dedkom, ki kasneje, v času konflikta, preraste v nesebično pomoč, ko se rešujejo življenja. Zaključi pa ga snidenje Amalinega brata Davida in njene hčerke Sare v ZDA, Juda in Palestinke, ki podobno kot omenjena dečka pred Damaščanskimi vrati v Jeruzalemu čutita globoko povezanost, napovedujočo njuno (skupno) prihodnost.
V tem smislu roman ponuja možnost sprave na individualni ravni, ki je, kot nam sporoča Susan Abulhawa, izjemno naporna in dolgotrajna, a vseskozi pregnetena s potrebo po ohranjanju družinskih vezi in rodbinskega izročila, predvsem pa z neizmerno voljo do življenja in potrebo po ljubezni, ki v sebi nosi kali odpuščanja. Zdi se, da David in Sara oznanjata tudi to možnost.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.