Ustvarjanje kot pot pomiritve

Štirinajstega februarja leta 1989 je iranski nacionalni radio v Teheranu v eter
spustil naslednji poziv takratnega iranskega verskega in političnega vodje
Ruholaha Musavije Homeinija (1902-1989): »Obveščam pogumne muslimane
sveta, da je avtor Satanskih stihov, knjige, ki je napisana, objavljena in
uperjena proti islamu, njegovemu preroku in Koranu, skupaj z vsemi uredniki in
založniki, ki so poznali njeno vsebino, obsojen na smrt. Pozivam vse muslimane,
kjerkoli se nahajajo, naj ga ubijejo brez odlašanja, da si nihče več ne bo dovolil
žaliti prepričanja muslimanov. Kdor ob tem izgubi življenje, bo veljal za
mučenca po božji volji. V kolikor ima kdorkoli dostop do avtorja in sam ne more
izvršiti fatve, ga pozivam, da o tem obvesti tiste, ki to zmorejo.«

Na listu papirja natipkano besedilo na smrt bolnega starca (štiri mesece zatem
je umrl) je njegov sin prinesel v prostore teheranskega nacionalnega radia rekoč,
da je to očetov ukaz, medtem ko uradnega, pred pričami podpisanega in
zapečatenega dokumenta nihče nikoli ni videl. To pomeni, da je bila fatva ne le
po mednarodnem, ampak tudi po islamskem pravu nezakonita. Potem, ko so
zaradi izdanega romana Satanski stihi (1988, slov. prev. 2004), naslovljenem po
nekaj spornih in umaknjenih verzih iz Korana o priznavanju treh angelskih
boginj al-Lat, al-Manat in al-Uza, ki so bile nekoč čaščene v Meki – verzih, ki
naj bi jih skozi Mohameda izrekel Satan – umirali njegovi založniki in prevajalci
ter gorele založniške hiše in hoteli, in ko je bilo po treh desetletjih videti, da so
se burni odzivi na roman sčasoma vendarle polegli in se je avtor romana po
dolgoletnem skrivanju in zaradi nenehnega varovanja odvzemu zasebnosti
končno počutil svobodnega, se je 12. avgusta 2022 zgodilo to, kar je nad
britansko-ameriškim pisateljem indijskih korenin Salmanom Rushdiejem viselo
od tistega valentinovega dne. Po slabih triintridesetih letih od izrečene in kmalu
zatem s strani takratnega iranskega kulturnega ministra Mohameda Katamija po
Rushdiejevem javnem opravičilu in vnovični vzpostavitvi diplomatskih odnosov
med Veliko Britanijo in Iranom lažno preklicane fatve, se je na oder v mestecu
Chautauqua zvezne države New York, kjer se je petinsedemdesetletni Rushdie namenil govoriti o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje, povzpel mlad
moški in ga z nožem večkrat zabodel v roko, trup, vrat in obraz ter ga hudo
poškodoval.

S slednjo notico se prične Rushdijevo doslej zadnje delo Nož; premišljevanja
po poskusu umora, s čimer napove, da gre za delo, ki se po tematiki in slogu v
precejšnji meri odmika od njegovih zgodovinsko in metaforično gosto stkanih
parabol ter se tako po tematiki kot slogu približuje njegovi obširni avtobiografiji
Joseph Anton. Spomini (2012, slov. prev. 2013). S to razliko, da so Spomini
napisani v tretji osebi, Nož pa v prvi – saj, kot je povedal avtor, med njim in
nožem ni tolikšne razdalje – in da se prejšnje delo osredotoča na dobro desetletje
dolgo življenje v »socialnem podzemlju« ter številne selitve pod strogim
nadzorom varnostnikov, slednje pa na čas po navedenem napadu, na pisateljevo
fizično in psihično rehabilitacijo po tem, ko je njegovo življenje nekaj časa
viselo na nitki. V obeh delih so intenzivno prisotni tudi njegovi najbližji
sorodniki in prijatelji z različnih delov sveta in za obe deli je značilen iskren,
skorajda vivisektično natančen opis dogajanja ter avtorjevega počutja.
O štiriindvajsetletnem napadalcu, ki ga Rushdie v knjigi imenuje A in z njim
naredi štiri namišljene intervjuje, skozi katere si poskuša približati njegov motiv,
da bi ga, morda, razumel (ne pa njegovo dejanje tudi sprejel), ker se za obisk v
zaporu po nekajkratnem tehtanju o tem ni odločil in upa, da se mu z njim ne bo
potrebno soočiti na sodišču, bralec izve toliko, kot ve tudi avtor. Ali nemara še
manj. (»Hotel sem ga umoriti, ker je neiskren,« je menda izrekel napadalec ter
hkrati zavrnil priznanje poskusa umora in težje poškodbe, ki jo je zadal avtorju.)
Izve pa bralec veliko o poteku pisateljevega fizičnega zdravljenja, o
dolgotrajnih, bolečih in v intimo zarezujočih posegih, o negotovosti izidov, o
pretresenosti soproge Elize, obeh sinov in sestre, ki so lovili prva letala, da bi
bili čim prej ob njem. Skozi avtorjeve nostalgične poglede nazaj, v čas pred
napadom, izvemo o njegovi ljubezenski vznesenosti do Elize, ki se je
razplamtela pred štirimi leti ob njegovi nerodni nesreči in mu ob prepričanju, da
je z ljubezenskim življenjem zaključil, vlila nov in spričo kasnejšega tragičnega
dogodka tudi prepotreben življenjski eliksir. Izvemo tudi o široki in neomajni
podpori številnih pisateljskih kolegov ter založnikov, pa vendar je v ospredju
pripovedi avtorjevo zavedanje, da je od trenutka neposredne bližine s smrtjo
predvsem sam. Da mu je ljubeča prisotnost in skrb drugih zelo v pomoč, a
vendar se mora z dogodkom, ki je razen v telo globoko zarezal tudi v njegovo
dušo, soočati sam. In če dejstvo njegovega čudežnega preživetje pomeni zmago,
pomen, ki ga je nož (za)dal njegovemu življenju, pomeni poraz. Ko v pravkar
končanem romanu Victory City, ki v času rehabilitacije tudi izide, osrednji lik v
sanskrtu napiše pesnitev Zmaga in poraz, se zave, da bi to lahko bil naslov zgodbe njegovega življenja. Fatva, za katero je bil prepričan, da je le še neljub
spomin, je bila namreč s svojimi dolgimi lovkami nepreklicno nazaj. »Zelo
neprijetno je bilo, da sem zaradi napada spet postal nekdo, za kar sem se tako
močno trudi, da ne bi bil. Več kot trideset let sem fatvi odrekal, da bi me
določala, in sem vztrajal pri tem, da sem avtor svojih knjig – petih pred fatvo in
štirinajstih po njej. Ravno mi je nekako uspelo. Ko je izšlo zadnjih nekaj knjig,
so me ljudje končno nehali spraševati o napadu na Satanske stihe in njihovega
avtorja. Zdaj pa me je potegnilo nazaj v to nezaželeno mrakobnost. Mislim, da
zdaj temu ne bom mogel nikoli več pobegniti. Ne glede na to, kaj sem že napisal
ali pa še bom, vedno bom tisti, ki so ga zabodli. Nož me določa. Boril se bom
proti temu, vendar slutim, da bom izgubil.«

Sir Ahmed Salman Rushdie, rojen 19. junija 1947 v Indiji, osem tednov pred
razglasitvijo indijske neodvisnosti od britanske kolonialne nadvlade, katere
razsežnosti je razgrnil v svojem nemara najprivlačnejšem romanu, nacionalni
alegoriji Otroci polnoči (1981, slov. prev. 1997), je ponovno najbolj varovani
avtor na svetu. Četudi si je roman prislužil bookerja ter kasneje bookerja vseh
bookerjev (za najboljšo knjigo, ki je v prvih petindvajsetih letih osvojila to
nagrado) in je skupaj z večino ostalih Rushdiejevih romanov preveden v več kot
štirideset jezikov, bo tragičen dogodek pisatelja, ki od preloma tisočletja živi v
New Yorku, nedvomno zaznamoval tudi njegovo delo. Pa vendar je Nož, ki se
ozira tudi po preteklih sorodnih dogajanjih v svetu (napad z nožem na
egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfouza, napad na dvojčka Svetovnega
trgovinskega centra v New Yorku in napad na novinarje uredništva pariške
satirične revije Charlie Hebdo), kljub težki temi ves čas pregneten z nekakšno
zastrto svetlobo, ki ne glede na avtorjeve dvome, strah in negotovost vseh vrst
(kako živeti kot funkcionalen enooki človek v dvookem svetu) v drobnih snopih
pronica skozi iskrena in preprosta, s pomenom ustvarjanja, prijateljstev in
ljubezni prepletena razmišljanja o življenju, minljivosti, novih začetkih in smrti.