/ 

Opojni požirki iz krhke porcelanaste skodelice

Jasna Lasja – Okakura Kakuzô – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Okakura Kakuzô: Knjiga o čaju, prevod Andrej E. Skubic. Spremna beseda Irmtraud Schaarschmidt-Rihter; prevod spremne besede Tanja Petrič. Ljubljana: Beletrina, 2023. (Ponatis izdaje: Ljubljana: Študentska založba, 2006.)

Misli o kulturi priprave in pitja čaja v svetu so nastali ob ponovni izdaji slovite Knjige o čaju, temeljnem delu o čajni zgodovini, filozofiji in kulturi, ki jo je Okakura Kakuzô napisal leta 1906 in je v slovenskem jeziku prvič izšla ob stoletnici izvirnika. V prevodu Andreja E. Skubica in spremnem besedilu Irmtraud Schaarschmidt-Richter (prevod Tanja Petrič) je izšla pri takratni ljubljanski Študentski založbi. Založba Beletrina jo je letos ponatisnila.

Med poskusi, »kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje«, je kult pitja čaja izjemno nežen in očarljiv pristop. Tako kot glasba, ples, slikarstvo in druge veje umetnosti je tudi čaščenje čajne ceremonije v svojem bistvu čaščenje Nepopolnega, je predajanje Univerzumu, je lepota, filozofija, religija, etika, estetika. Je zaziranje vase. Je način življenja. Ni zgolj poetično razvedrilo, ampak eden od načinov samouresničitve. Izraža celotni pogled posameznika ali družbe na človeka in naravo. Ali kot je leta 1906 zapisal japonski učenjak in umetnostni kritik Okakura Kakuzô, znan tudi kot Okakura Thensin (1863-1913) v čajni bibliji Knjiga o čaju (The Book of Tea: A Japanese Harmony of Art, Culture, and the Simple Life): »To je oblika higiene, saj sili k čistosti; je gospodarstvo, saj vodi k udobju in preprostosti namesto k zapletenosti in draginji; je moralna geometrija, saj opredeljuje naš čut za razmerja v vesolju. Uteleša pravi duh vzhodnjaške demokracije, saj postanejo vsi njeni častilci aristokrati okusa.«

Seveda je takšen pristop k pitju čaja kljub njegovemu razmahu na Zahodu še vedno moč najti zgolj v deželah Vzhoda, tam, kjer se ta starodavni kult ohranja v svoji izvorni obliki. Tam je priprava čaja umetnost in zahteva mojstra, da iz specifično pripravljenih zavretkov izvleče iz te čudovite rastline njene najplemenitejše lastnosti. Za pripravo popolnega čaja namreč ni enega samega recepta; v vsaki pripravi listov je nekaj individualnega, poseben odnos do vode in toplote, faze kuhanja glede na vrsto vretja, dodatek sladkorja in vrste postrežbe. Je svojevrsten način pripovedovanja zgodbe, v kateri sta navzoča globoko spoštovanje in lepota.

Čaj pridelujejo iz čajevca, ki je zimzelena rastlina in pripadnik družine Camellia. Odkrit je bil pred več kot 5000 leti, učenjaki pa se še danes ne morejo zediniti ali je pradomovina čaja Indija ali Kitajska. Obstaja več legend o njegovem poreklu, med katerimi je tudi kitajska legenda, ki govori, da je prvi čajni napitek spil starodavni kitajski cesar Shen Nung (živel naj bi med leti 2737 in 2697 pr. n. št., njegovo ime se prevaja kot »božji farmar« in velja za začetnika agrikulture ter farmacije na Kitajskem). Med potovanjem po svojem kraljestvu se je ustavil v senci nekega drevesa – to je bilo drevo Camellia sinensis –, da bi si prekuhal vodo za pitje. V posodo z vročo vodo mu je padlo nekaj lističev z drevesa, jo obarvalo zlato-rjavo in ji dalo čudovito aromo.

V svoji izvorni luči se čajna ceremonija kaže kot še eden izmed načinov, ki trmasto odmikajo vzhodnjaško estetiko bivanja od neljubih vdorov z Zahoda. Morda je od tod moč razumeti srd nad evropsko-ameriško invazijo na Vzhod v vseh mogočih oblikah, s katerim Kakuzô uvede bralca v sicer sila poetično izpisano knjigo o tej edinstveni »estetski religiji«. Pri tem ne skriva, da s tovrstnim početjem izraža tudi dvom v lastno posvečenost v kult čaja, saj »sam njegov duh olike narekuje, da poveš le tisto, kar se od tebe pričakuje, in nič več«. A sam, kot pravi, pač ni olikan pripadnik kulta čaja, pri čemer svojo držo utemeljuje z lastnim spoznanjem, da je »vzajemno nerazumevanje med novim in starim svetom povzročilo že toliko škode, da se nikomur ni treba opravičevati, če k boljšemu poznavanju prispeva skromno desetino. Lahko se posmehujete, da imamo ‘preveč čaja’, toda ali ne razumete našega suma, da na Zahodu v svoji duhovni zgradbi sploh ‘nimate čaja’«?

Natanko tako je avtor Knjige o čaju, temeljnem delu o čajni zgodovini, filozofiji, kulturi in ceremonijah ter vrhunski poznavalec vzhodnjaških kultur označil zahodno družbo. Družba brez čaja. Gre za posrečeno prispodobo o estetski in čutni dimenziji posameznika, ki kaže predvsem na to, do katere mere lahko čaščenje tega prelestnega kulta oblikuje človeka. Medtem ko je neukročeni estet, ki se koplje v valovih razbrzdanih čustev, človek »s preveč čaja v sebi«, je »človek brez čaja« oseba, ki je neobčutljiva za duhovne dragulje življenja. Takšen je, po avtorjevi hipotezi, precejšnji del zahodnjakov.

Po izpostavljeni srdi nad zahodnjaško kulturo pa Kakuzô priznava, da se je človeštvo srečalo prav v skodelici čaja. V tisti skodelici, ki je prispela na Zahod po koncu kitajske dinastije Ming konec 15. stoletja. Zato je Evropejcem prikrajšano vèdenje o treh obdobjih oziroma treh šolah čaja, ki jih določa način njegove priprave: pogačni čaj, ki se kuha, uprašeni čaj, ki se stepa, in listni čaj, ki se namaka. Kot ideali za različne načine bivanja v orientalski duhovni misli zaznamujejo specifične duhovne in estetske impulze dinastij Tang, Sung in Ming. Za njihovo boljše razumevanje avtor privzema prispodobo iz umetnostne zgodovine in navedena obdobja poimenuje klasična, romantična in naturalistična šola čaja. Sodobni čas pripada zadnji od teh šol.

Kakuzôva zgodba o čaju se posveča daoistični in zen budistični misli, povezani z življenjem in umetnostjo v tistih aspektih, ki so utelešene v kultu priprave in pitja čaja. Še posebej zato, ker je znano, da se je čajni obred razvil iz zenovskega obredja. Ta narekuje pravila o postavitvi in smislu čajne sobe, ki s svojo nepopolnostjo ponazarja »domovanje praznine« ali »domovanje nesimetričnega«. Pri tem je izjemnega pomena tudi umetnost urejanja cvetja, ki se je domnevno razvila vzporedno s pojavom kulta čaja v 15. stoletja. V tem smislu je posebej zanimiv t. i. cvetlični solo, ki naj bi še posebej očaral v konceptu s sliko ali kipom.

Ne glede na različne kulture in izvore pitja čaja pa je v času novodobnih zaziranj sodobnega človeka vase lahko razmislek o kulturi čaja nežna spodbuda k poti navznoter, saj s svojo subtilno prisotnostjo nevsiljivo kaže na to, da je čaščenje kulta čaja v praznini sobe ob vitki vejici divje češnje ali liliji, katere rosne kapljice se nasmihajo neumnosti življenja, v resnici mnogo več kot zgolj srkanje opojnih požirkov iz dragocene, a krhke porcelanaste skodelice.

   

     

Preostali prispevki in literatura na portalu

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Jasna Lasja – Okakura Kakuzô – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.