/ 

Umirjeno in spevno

    

Marguerite Duras: Zamaknjenost Lol V. Stein. Prevod in spremna beseda Barbara Pogačnik. Maribor: Litera, 2018. (Zbirka Babilon)

    

Če je Jacques Lacan romanu Zamaknjenost Lol V. Stein pripisal utelešenje teorije o nedoseženi ljubezenski želji, ki se dosledno izmika dojemanju in posedovanju, gre to lastnost brez pretiravanja razgrniti na domala celotni opus eminentne francoske literarne, gledališke in filmske ustvarjalke ter Goncourtove nagrajenke Marguerite Duras. Rojena leta 1914 v francoski Indokini s pravim imenom Marguerite Germaine Marie Donnadieu, kjer je spričo eksistencialne stiske matere samohranilke s tremi otroki čutila pomanjkanje materinske ljubezni, je avtorica nenehno upodabljajočo temo ljubezni, ki v njenem pisanju ni le problematična, ampak vselej nedosegljiva in kot taka neusahljivo mazivo njene pisave, postavila na piedestal večnega hrepenenja. In najbrž bolj kot katerikoli pisatelj vedno znova uresničevala definicijo, da je hrepenenje v svojem bistvu nedosegljivo.

Zgodba o domnevni norosti zaradi odvzetega objekta ljubezenske strasti – ena izmed značilnosti pisave Durasove je nedorečenost, zgolj možnost, ki ostaja odprta tudi po koncu romana -, se v ponovitvi zgodbe osrednje protagonistke iz Zamaknjenosti, Lol Valérie Stein in njenim ljubimcem, prvoosebnim pripovedovalcem Jacquesom Holdom, razpleta na način Ariadnine niti. Ta za razliko od izvorne vloge v tezejevskem labirintu ujeti(ma) ne kaže več poti iz njega, ampak ju v njem bolj in bolj izgublja. Njuno iskanje, približevanje in odmikanje, se bolj kot k realizaciji odnosa odpira k zgolj-možnemu in z naraščajočo intenziteto zastira manko njune nezapolnljive samosti. Ponovno, kot na primer že v avtoričinem kultnem romanu Moderato cantabile, nastalem šest let pred Zamaknjenostjo, so vzgibi njega, moškega para dueta precej manj jasni oziroma bolj enoznačni kot njeni. O slednjih bralec sklepa na osnovi poznavanja nenehno izpostavljenega lika, okoliščin, v katerih živi, in seveda začetnega zapleta romana, plesa, na katerem neznanka v črnem tako rekoč ugrabi Lolinega zaročenca, kar naj bi slednjo čustveno zlomilo. Lol se kmalu poroči s komaj poznanim violinistom, se odseli, rodi tri otroke, se po desetih letih vrne v rojstno mesto in ob srečanju s takratno prijateljico Tatjano Karl obudi zatajevane spomine. Nekdanjega zaročenca Michaela Richardsona nadomesti prisotnost zalezovalskega Jacquesa Holda, sicer enega izmed Tatjaninih ljubimcev, ki ga skrivnostnost in nedoumljivost Lol neizmerno privlači. Ponovno vzpostavljeni ljubezenski trikotnik je sugestivna podlaga za ponovitev zgodbe.

Njun odnos, ki se na ozadju Lolinega skrhanega zakona in Jacquesovega ambivalentnega zanimanja za Tatjano sprva kaže kot nezavezujoča igra, prepletena z neizživeto strastjo in hkrati onemogočana s strani objektivnih, zunanjih vdorov realnega, se potem, ko zavzame osrednje dogajanje romana, prelevi v samospodnašanje spričo nerazložljivih silnic, ki vzpostavljajo prepoznavno durasovsko-molovski odnos med njo in njim. Z redukcijo klasične psihologizacije likov, gostim, a psihološko skrhanim dialogom, pa tudi z zloslutno metaforo potopitve močvirnate zemlje ob plimi, ki se dogaja ob njunem zadnjem srečanju (»Smrt močvirij Lol navda z odvratno žalostjo, čaka, predvideva jo, jo vidi. Prepozna jo.«), besedilo ponuja neulovljivo odprt konec, ob katerem ima Lolin zaključni počitek, med katerim naj bi skozi hotelsko okno znova opazovala obrise Jacquesa in Tatjane med njunim ljubezenskim srečanjem, vsaj dvoumen pomen. »Spala je v rženem polju, utrujena, utrujena od najinega potovanja.«

Ob široki možnosti interpretacij, njih spodnešenosti, mnogosmiselnosti in enigmatičnosti se tudi ta roman Durasove iz leta 1964 kaže kot temeljni civilizacijski model moderne dobe. Kriza identitete, ki se najizraziteje kaže v razsrediščenosti subjekta, narekuje sintagmo pluralizma resnic kot posledico spoznanja, da je v svetu mrtvega boga vsaka resnica subjektivna projekcija. Izguba smisla sveta sili posameznika, da ga sam osmišlja in interpretira. V svetu išče pomene, stvarem išče kontekst smisla. Resnice sveta ne more doseči, ker ta ne obstaja (več), obstaja zgolj brezkončna interpretabilnost sveta. V romanesknem svetu Zamaknjenosti ni več ene same, prave poti, ki bi osmišljala, ampak obstaja množica med seboj prepletajočih se poti, ki ponazarjajo podobo posameznika v sodobnem svetu brez negibnega središča in vseobsegajoče Resnice. (»Nikjer ni središča. Ni poti, ni linije«, so besede Durasove, ko je opisovala svoje življenje, neločljivo povezano z njeno literaturo.) V metafori labirinta gre za mrežo-rizom brez središča, obrobja ali izhoda, iz katerega ni mogoče pobegniti, njegovo »središče« pa se pokaže v trenutku, ko ujetega v njem čaka smrt. Ta »krizna razsrediščenost subjektivističnega smisla« Lol ne ponuja nikakršnega trdnega temelja, ampak jo zvablja v negotovost. Njeno specifično in vseprisotno občutenje, odsotnost oz. zamaknjenost v tako rekoč vzporedni svet je njen iniciacijski prostor in grobnica hkrati, kjer je izročena erotično-tanatalnemu doživljanju sebe in izmikajočih se ljubezenskih strasti.

Ponavljajoči motivni drobci, ki se vlečejo tako skozi ta roman kot celotni opus Durasove; hrepeneče iskanje ljubezni, poskus čustvene prebuditve, zalezovanje, odsotnost, izključenost, ki postopoma vodi v samoizničenje, tudi v Zamaknjenosti rezultirajo v nenadni krik, ki mu sledi nepovratni umik v tišino. Ta nepogrešljivi krik, ki ga izusti tako Lol kot Anne Desbaresdes in drugi ženski liki, in ki prav tako zveni iz zadnjih misli Durasove v poslednjem delu To je vse iz leta 1995, s katerim je pisateljica zaokrožila tako življenjsko kot umetniško pot, nakazuje spoznanje, da je ves umetniški opus Durasove krik po ljubezni, ki ji je ni bilo dano (iz)živeti.

Po slogovni plati vejejo iz Zamaknjenosti značilna počasnost z dokaj statično fabulo in valovitim, obsesivnim notranjim dogajanjem, pa ponovitve motivnih drobcev, dialogov in situacij ter izpostavljajoči poudarki, izza katerih bralec na trenutke sliši glasbeno partituro, bodisi igrano s strani Lolinega moža-violinista ali pa tudi ne. Slednja se skozi pisavo Marguerite Duras ne le v leta 1958 nastalem romanu, ki ga je Peter Brook dve leti kasneje sugestivno prenesel na filmsko platno, temveč tudi v večini ostalih del, vključno z Zamaknjenostjo Lol V. Stein, vselej igra umirjeno in spevno, moderato cantabile.

  

***

   

V slovenščino so prevedeni avtoričini romani Boj z morjem (1960, prev. Janko Moder), Ljubimec (1987, prev. Gitica Jakopin), Moderato cantabile (1997, prev. Stane Ivanc) in Zamaknjenost Lol V. Stein (2018, prev. Barbara Pogačnik), kratkoprozni deli Bolečina (1997, prev. Vital Klabus) in To je vse (2014, prev. Maja Novak), radijski igri Bolezen smrti (1987) ter La Musica (1993). Slovenski gledališki odri so uprizorili kratkoprozno delo Cele dneve v krošnjah dreves (1968, prev. Janez Negro, režija Miran Herzog v ljubljanski Drami), drami Savannah Bay (1988, prev. Marko Crnkovič, režija Saša Jarh v Ljubljani in kasneje v režiji Jožeta Babiča v Mariboru) ter La Musica II (1997, prev. Suzana Koncut, režija Marko Sosić v SNG Drama Ljubljana in 2018 v režiji Petre Govc v Cankarjevem domu v Ljubljani) ter dramsko adaptacijo romana Moderato Cantabile (1995, v prev. Suzane Koncut in adaptaciji ter režiji Jasne Vombek v Mini teatru na Ljubljanskem gradu).

      

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

    

Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.