/ 

Čisto, jasno, presunljivo

 

Duncan Macmillan: Pljuča

Prevajalka Tina Mahkota, režiser Žiga Divjak, dramaturginja Eva Kraševec, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Tina Pavlović, lektorica Tatjana Stanič, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalci luči Žiga Divjak, Vlado Glavan, Igor Vasiljev. Igrata Nina Ivanišin in Vito Weis.

Premiera 29. 3. 2019, ogled uprizoritve 8. 4. 2019.

 

Odnos med moškim in žensko je vselej hvaležni material pri snovanju umetniških del, še posebej znotraj literarnega in gledališkega prostora, saj njegova brezkončna razplastenost in surova nepredvidljivost ponujata neusahljiv vir dramskega zapleta, pri tem pa z osebnim in univerzalnim pogledom hkrati naslavljata domala slehernega izmed nas. Če gre za odnos mlajšega, zrelega, izobraženega, inteligentnega in čuječnega sodobnega para, se omenjeni material le še bolj nagnete. In če ob osebnih dilemah vanju neusmiljeno vdira še vsa problematičnost sodobnega sveta, ki se začne in konča pri okoljskih problemih, se zdi, da je njun položaj do kraja neobvladljiv.

Priznani britanski dramatik, režiser in performer mlajše generacije Duncan Macmillan z nagrajeno dramo Pljuča (krstno uprizorjeno leta 2011 v Washingtonu) delno nadaljuje štiri leta poprej problematizirano tematiko starševstva v svoji prvi vidni in nagrajeni drami Pošast. S to razliko, da v Pljučih že ideja o potomstvu, ki se znenada izreče v vrsti pred blagajno v Ikei, v paru, še posebej v njej, vzbudi plaz dvomov, ki se prično razraščati v nenadzorovano široke in brezkončne stranpoti. Razumska podlaga, ki jo spričo popolne čustvene razbr(a)zdanosti skušata najti, da bi z njeno pomočjo našla pomirjujoče odgovore, njun notranji kaos zgolj poglablja. Če ob pričetku izletavajočega, prekinjajočega in pohodevajočega se jezikovnega toka gledalca še prevzame tisti površinski občutek, da gre zgolj za še eno potuhnjeno željo podaljševanja mladostnega neprevzemanja življenjskih odločitev, kaže potapljanje M in Ž v vse večje (intelektualne in čustvene) globine na nekaj povsem drugega. V pretirano skrb za biti dobra in odgovorna posameznika, ki kolikor se da ne onesnažujeta okolja, ki reciklirata in sploh skrbita, da se naš planet pod težo človekove brezvestnosti in sebičnosti ne bi zlomil. Kako v ta svet prinesti potomca, za katerega se ne ve, ali bo kot potencialni naravovarstvenik lahko ukrenil kaj za njegovo razonesnaženost ali pa bo s svojim enormnim ogljičnim odtisom zgolj pripomogel k njegovemu uničenju. V tovrstnem pretiravanju obeh likov, njunem vivisektično patološkem intelektualiziranju, ki onemogoča pristno človeško radost, je zaznati Macmillianovo parodijo, predvsem pa kritiko globalnega ustroja, ki vseprisotno potrebo po zaščiti planeta prenaša na posameznika, ki da bo zgolj s »pravilnim« in z »odgovornim« življenjem rešil svet.

Prva slovenska uprizoritev Pljuč v ljubljanski Mali drami v režiji Žige Divjaka posede lika drug drugemu naproti kot nekakšna podaljška dolge mize, za katero, drug drugemu oddaljena, nepremično sedita skozi vso uprizoritev. Mi, gledalci, ki sedimo vzdolž mize na obeh straneh, smo tako fizično (mnogo) bliže enemu ali drugemu liku, kot sta si lika sama, s čimer ponazarjamo ne več skozi ključavnico kukajočo prisotnost, temveč popolni vdor v njuno zasebnost. Kot da bi prihajajoče dogajanje neobhodno zadevalo tudi nas, ali še huje, kot da bi oba lika z njuno konfliktnostjo, ki bo nedvomno sledila, bili (tudi) mi. Na mizi so predmeti, ki ju (nas) opredeljujejo; knjiga, računalnik, fotografija, pisalo, nekaj drobnarij, nad njimi pa je v mrežo vstavljen velik kos ledu, iz katerega kapljajoče kapljice vode vzbujajo paleto občutij. Spričo obravnavane tematike najprej merijo na globalno segrevanje oziroma taljenje ledenikov in posledično naraščanje voda (kapljice vode se na mizi se skozi trajanje uprizoritve spreminjajo v lužo in pripravljajo na zaključno, vizionarsko dejanje), ter na nepovratno odtekajoči čas, s čimer s svojo enakomerno, glasno prisotnostjo že od začetka naprej vzbujajo nejasno, tiho grožnjo.

Ob nekonvencialno uprostorjenem dramskem dogajanju uprizoritev sledi Macmillanovi uvodni zapovedanosti, pri čemer sta za njen osrednji učinek toliko bolj odgovorna igralca. Slednja, ki z izjemno igralsko osredotočenostjo zgolj skozi dialog preigrata ne le mogoče in nemogoče čustvene plasti s številnimi odtenki vred, ampak z bravurozno jezikovno orkestracijo, minimalističnim, a zgovornim obraznim izrazom in natančno odmerjenimi premori, s katerimi sugestivno nakazujeta tudi (odtečeni) čas, pretresljivo natančno pripeljeta pestro življenjsko zgodbo obeh likov do njunega konca. Pri tem »odigrata« tudi številne fizične premike in akcije, ne da bi zapadala v nejasnost, zabrisanost ali celo v odvečno vnemo po »udejanjanju« dramske akcije.

Nina Ivanišin je s svojo močno prezenco, ki seže od emancipirane, tudi agresivne tridesetletnice do krhke, lomljive in čustveno razgaljene pripadnice nežnejšega spola v vlogi Ž presunljiva. Če bi se ob njenih ženskih eskapadah gledalec najraje umaknil, jo nasprotno posrka vase – ali ona njega – z nenadno milino ob spoznanju, da je noseča, ali ob zaključnem zavedanju minljivosti vsega, tudi življenja.

Enako ostro držo s številnimi tenkočutnimi plastmi, med katerimi se ne izogiba niti tistih o pregovorni moški šibkosti, z natančno občutenimi zamolki, v neizprosnem valovanju med »argumenti« in odmiki vseskozi zavzema tudi Vito Weis v liku M, ki se nemara bolj kot Ž zaveda, da v bitki med njim in njo ni zmagovalca, da sta, če že, zgolj poraženca, pa ne toliko zaradi njune neobhodne (intelektualne) tekmovalnosti, ki vsake toliko nenadzorovano izbruhne, ampak, ker ju v to sili ustroj sveta. Žal se pa ljubimca ne zavedata, da slednji s svojo pretečo grožnjo zloma sproža tudi njuno pretirano racionaliziranje stanja do te mere, da jima onemogoča zavedanje spontanega, sproščenega in zdravega življenjskega gona. Titega gona, ki ne glede na to, kaj se dogaja s planetom, edini omogoča življenje na njem.

  
   

   
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

     

Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.