O pripadanju v svetu nepripadanja

V začetku oktobra je filmski režiser Goran Gajić v Konzorciju predstavil knjigo njegove leta 2021 preminule soproge Mire Furlan Imej me rajši od vsega na svetu. Dobrih 700 strani obsežna avtobiografija, ki jo je ikona jugoslovanskega gledališča in filma napisala v angleščini in bila pred nedavno posthumno izdajo v izvirniku (Gajić & Furlan Enterprises, Inc., 2022) prevedena in izdana v hrvaščini (Zagreb: Fraktura, 2021, prev. Iva Karabaić) ter slovenščini, je kot pismo posvečena njunemu sinu Marku. Da bo bolje spoznal in razumel svet, v katerem sta odraščala in živela njegova starša, preden sta v politično naelektrenem koncu leta 1991, ko je bilo jasno, da njuno med Zagrebom in Beogradom razpeto življenje v duhu jugoslovanstva – kjer je bilo srhljivo opazovati navdušene množice dveh vodij, ki sta skoraj sočasno vpila o »izpolnitvi tisočletnih hrvaških sanj« in »nebeškem srbskem narodu« – nima prihodnosti, emigrirala v Ameriko.

Izjemno uspešna in nagrajevana gledališka ter filmska igralka, pevka in pisateljica židovsko-hrvaško-slovenskih korenin, rojena leta 1955 v Zagrebu v intelektualistično naravnani družini, je od leta 1986, ko je spoznala svojega bodočega moža, srbskega filmskega režiserja Gorana Gajića, tako profesionalno kot intimno živela med Zagrebom in Beogradom. Prepričana, da je naloga umetnosti med drugim dvigniti se nad vsakršne nacionalistične, ideološke oz. politične dimenzije, je z grozo spoznavala, da je to zgolj njena, njuna naivna želja in da ne v enem in ne v drugem mestu ni(sta) več varna. Ker je v času, ko so srbski tanki vozili proti Hrvaški, razen v zagrebškem HNK še vedno nastopala tudi v Beograjskem narodnem gledališču in si leta 1991 na posebno prošnjo režiserja predstave še zadnjič drznila igrati na Bitefu, med drugim tudi zato, da bi, kot je pojasnila v javnem pismu v obeh mestih, pokazala, da je umetnost nad nacionalizmi, da združuje namesto razdvaja, se je na Hrvaškem pričel nad njo neusmiljeni in ogrožajoči medijski pogrom. V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, na državo, ki smo se jo še nedavno tega vsi učili ljubiti, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila »izdajalka« Mira Furlan – ki naj bi se po lažnih navedbah medijev ob začetku vojne na Balkanu iz Zagreba celo preselila v Beograd -, kot povsem nezaščitena, ženska in igralka priročna tarča pogubne propagande.

Osrednje hrvaško gledališče HNK, v katerem je bila zaposlena, jo je brez pojasnila odpustilo, mediji so jo zmerjali s pritlehnimi oznakami, s katerimi so v globoko patriarhalni balkanski družbi najlažje degradirali ženske »sumljivega poklica« vsi, ki so jo do takrat radi gledali na odrskih deskah in filmskih platnih. V medijih objavljena naslov in telefonska številka njenega stanovanja so rezultirali v nizkotne, nacionalistično obarvane grožnje s smrtjo. Stanovanja, ki ga je nasledila po svoji umrli babici in ki ji je bilo pol leta zatem, ko je mrzlega novembra leta 1991 z možem začasno odpotovala v ZDA, še ne vedoč, da bo ta začasnost večna, v tožbi z naslovom Mesto Zagreb proti Miri Furlan, odvzeto ter šele po sedemnajstih letih pravdanja končno povrnjeno.

Razen rednih blogov, ki jih je v Los Angelesu živeča igralka objavljala na svoji spletni strani, je njeno pisanje pred nastankom avtobiografije zajemalo tudi zbirko Totalna razprodaja (založba samizdat B92, 2010). V njej je objavila izbor kolumen, ki jih je objavljala v tedniku Feral Tribune, preden je bil ukinjen. V razprodani knjigi, ki se s pogledom nazaj bere kot predhodnica kasnejše avtobiografije, avtorica izpostavlja teme, zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje, pri čemer zaobjemlje širok diapazon likov, od mehiških emigrantov v Kaliforniji do teroristov v Londonu leta 2005. Med njenimi deli je vsekakor potrebno omeniti še dramski prvenec Dok nas smrt ne razdvoji (Dokler naju smrt ne loči, prev. J. L.), ki ga je aprila leta 2013 srbski igralec in režiser Miki Manojlović postavil na oder. V avtobiografsko obarvanem besedilu, postavljenem v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Zagreb, je tematizirano odraščanje mladenke, ki se ob ostalih treh likih sprašuje po smislu in minevanju življenja, razpadanju telesa, nevarnosti zaslepljenih učinkov ideologije in še čem.

Imej me rajši od vsega na svetu je podrobna knjiga spominov, v kateri Mira Furlan iskreno govori o svojem življenju od zgodnjega otroštva naprej, od koder izvira njena v naslovu zapisana želja. O svoji družini, šolanju in študiju na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti, kjer je s svojim karizmatičnim igralskim talentom kmalu izstopala, o notranjih bojih ob prejemanju prvih vlog ter o brezskrbnem, a intenzivnem in lepem študentskem življenju. Življenju v državi, kjer so ideje bratstva in enotnosti kmalu zamenjali sovraštvo, krvava vojna in tisoči pogubljenih življenj. Spomini na igralstvo, ljubezen, družino, materinstvo, (izgubljena) prijateljstva in življenje v Los Angelesu od njegovih grobih začetkov do vsaj približno, kolikor je to, kot nam sporoča brezkompromisna in ganljiva pisava pokončne ženske in občutljive igralke, čez lužo mogoče. Knjiga o ohranjanju identitete, (ne)pripadnosti, tujstvu, bolečini, izgubah, predvsem pa notranjih vzgibih, ki osmišljajo življenje tudi takrat, ko se zdi, da je smisel nedosegljiv. Bridkosti in bolečine polna pisava, a hkrati tudi nežnosti, potrpežljivosti, ljubezni, razumevanja, odpuščanja in lepote, ki ves čas vejejo iz duše prvoosebne pripovedovalke.

Potem, ko je Mira Furlan v času skupne države nastopila v približno štiridesetih filmih in serijah (Velo misto, Kiklop, Lepota pregrehe, Oče na službeni poti, Bratje po materi, V žrelu življenja, Pot na jug, Gluhi smodnik, Čao, inšpektor, Zadarski memento idr.) ter ustvarila številne like na odrskih deskah, za kar je prejemala nagrade domala povsod, kjer je igrala, je po prihodu v ZDA pričela znova. Četudi je po nezavidljivi in trnovi poti sodelovala v več projektih, se v avtobiografiji osredotoča predvsem na vlogi Minbarske ambasadorke Delenn v znanstvenofantastični televizijski seriji Babylon 5 in Danielle Rousseau, ki jo je med leti 2004 in 2008 igrala v Skrivnostnem otoku (Lost). Odmevna vloga Antigone v Gajićevi režiji v New Yorku je obema prinesla nagradi. Desetletje po emigraciji ji je Rade Šerbedžija v gledališču Ulysses na Brionih namenil vlogo Medeje v Evripidovi drami (režija Lenka Udovički), ki jo je Mira Furlan igrala v poletjih 2002 in 2003. Vloga, ki ji je zaradi njej neznanega izvora prikritega spora z igralskim kolegom in posledično s celotnim ansamblom pustila nemalo grenkega priokusa (in okrog katere je slednji ob posthumni izdaji hrvaškega prevoda knjige želel na družbenem omrežju na hitro zgladiti vprašanja oz. dvome bralcev). Z Goranom Markovićem je leta 2008 posnela film Turneja, z Mikijem Manojlovićem leta 2010 film Cirkus Columbija, leta 2016 pa jo je hrvaški režiser Oliver Frljić povabil v HNK Ivan pl. Zajc Rijeka, kjer je v njegovi režiji odigrala vlogo Cassandre v igri po romanu  Christe Wolf. Ob tem je zanimivo – in ne le zanimivo -, da so jo ob vlogah, zaradi katerih se je občasno zadrževala na območju nekdanje skupne države, tudi z ljudmi, ki so jo v času medijskega pogroma zvečine presenetili s svojim molkom, ti isti mediji vabili na intervjuje, v katerih so bila osrednja vprašanja namenjena nekdanji medijski gonji in njenih občutjih ob tem.

V letih življenja in igranja v L. A. se ji je, kot je zapisala, neredko ponavljala izkušnja nepripadanja, tujstva, zavrnitve in izdanih prijateljstev, medtem ko je v trumpovski Ameriki opažala vzporednice z družbenimi razmerami, zaradi katerih je zapustila matično državo (in zaradi katere je imela občutek, da knjiga ni zgolj spomin na deželo, ki ne obstaja več, a je spomin na njen tragični razpad še kako živ, pač pa postaja še nekaj drugega, prošnja Ameriki in svetu). Predvsem pa je bila ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče ves čas v ospredju borba za preživetje, borba, kako slediti svoji umetnosti v svetu, kjer se uspeh meri po številki na bančnem računu in kjer je biti ter obstati igralka najbrž mnogo bolj izmuzljiva kategorija kot kjerkoli drugje. Borba, kako preživeti v sodobnem svetu pohlepa, norosti in zla ter pri tem ohraniti zdrav razum. Vse to in še mnogo več Mira Furlan izpričuje stran za stranjo, podrobno, neusmiljeno in do bolečine surovo, z veliko solz in smeha, in ko se zdi, da je pri šestdesetih letih s svojim življenjem kljub nedoumljivim krivicam, ki so se ji dogajale, vendarle pomirjena, zadovoljna in srečna, ko se ji izpiše vizionarski zaključek popotovanja po lastnem življenju, je to pogumno žensko, izjemno igralko in neustavljivo borko za pravico, strpnost, nenasilje in sožitje, potem, ko je ni zlomila brezkončna mašinerija človeškega zla, zlomil neznatni virus, in je zadnjo misel knjige, o trenutku njenega zadnjega vdiha, zapisal njen soprog Goran Gajić. Takole je avtorica zaključila odisejado po lastnem življenju:

»Gledam zvezde. Noč je jasna in Rimska cesta se zdi tako blizu. Kmalu bom šla tja. ‘Vsi smo iz zvezd’, se nenadoma spomnim Delenninega stavka iz Joejevega scenarija. Ni slabo. Ni me strah. Medtem pa bom zaprla oči in začutila lepoto okoli sebe. In zadihala pod temnim nebom, polnim zvezd. Vdih. Izdih.

To je vse.«