/ 

Otožni odsevi resničnosti

Jasna Lasja – Marko Sosič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Marko Sosič: Samotne ljubezni, spremna beseda Dušan Šarotar, Goga: Novo mesto, 2022.

Večkrat nagrajeni tržaški pisatelj, gledališki in filmski režiser ter prevajalec Marko Sosič (1958-2021) je avtor petih romanov: Balerina, balerina (1997), Tito, amor mio (2005), Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012), Kratki roman o snegu in ljubezni (2014) ter Kruh, prah (2018). Izdal je tudi dve kratkoprozni zbirki Rosa na steklu (1991) ter Iz zemlje in sanj (2011), dnevniške zapise Tisoč dni, dvesto noči (1996) in napisal več radijskih iger, scenarijev ter dramskih fragmentov.

Posthumno izdana zbirka Samotne ljubezni prinaša osem zgodb, med katerimi jih je bilo pet objavljenih v Primorskem dnevniku med leti 2017 in 2020, med tremi v knjigi prvič objavljenimi pa je zadnja nedokončana. Poslednje pisateljeve zgodbe nadaljujejo samosvojo poetiko, ki zaznamuje celoten Sosičev opus. Tople lirične impresije, brbotajoče med okruškastim spominom na eni strani in tesnobo vzbujajočo resničnostjo polpreteklega časa na drugi, ki občutljivega posameznika, tihotno pesniško dušo, pritiskajo v mejna stanja duha, na rob (z)možnega, v od sveta pozabljeno pokrajino, kjer se sugestivno prepletajo upovedano z zamolčanim ter resničnost in njen odsev. Slednji je od resničnosti vselej nekoliko odmaknjen, zabrisan, na pesniški način privzdignjen, da se lahko, lebdeč v večnosti, za vselej izogne času oziroma pozabi.

Brezimni, osamljeni junak je pogosto tujec tako v Sosičevih literarnih krajinah kot samemu sebi, a hkrati prav tu samemu sebi najbližji. Zaznamovan s socialno odmaknjenostjo, minljivostjo, bolečino in hrepenenjem se uvrtava v razbolele spomine, kot da bi v njih iskal izgubljeno ali zamujeno, kot da bi hotel na novo postaviti preteklost ali dele nje, četudi se zaveda, da se spremeniti ničesar ne da. Prostor, o katerem in v katerem je pisal Marko Sosič, je nekje tam, kjer se v svoji pisateljski poetiki mudi Dušan Šarotar, sicer avtor spremnega besedila Samotnih ljubezni. Ta prostor je, kot je slednji nekoč davno zapisal, »notranji prostor, pokrajina, ki je edino v nas. Neviden svet, narejen iz jezika domišljije in kot tak nespremenljiv, idealen, človeku nikoli scela dostopen. Pesem je njegova senca, dvojnik, ki stoji ob njem.«

A četudi s časom usihajo tudi notranje pokrajine, spreminjajo svojo lego, težo in barvo, je ljubezen tista, ki ostaja. Ljubezen do človeka, intimnega partnerja ali človeštva nasploh, ter do krajine, narave. Človekova tesna vpetost v naravo ima v Sosičevih zgodbah posebno mesto, saj avtor na izjemno pretanjen in fluiden način spaja posameznikov odnos do sebe, drugega in narave. Ker je ljubezen posameznika, tudi skoraj otroka, zmožna preseči (žičnate) ovire, ki jih v naravi postavi človek, da bi zaznamoval, ločil »boljše« ljudi od »slabših« (Na drugi strani morja), ker bo ostarela, pomoči potrebna ženička prvič v življenju dosegla obalo morja, ker je bila to želja njenega očeta (Anastazija, njeno jutro) ali ker se oče v stopinjah v naravi izgublja v iskanju svoje ljubljene, a ga otrokovi vztrajni klici (za)držijo na tej strani (Preprosto življenje).

Ljubezen, ki je tako neodjenljiva, človeku imanentna, da je v svoji vsenavzočnosti občutena tudi kot odsev, ki nenadoma oživi ob pogledu na žensko ob sosednji mizi na terasi podeželske gostilne, katere obraz mehko in otožno požirajo temne oči moškega nasproti nje (Ob sosednji mizi). Odsev, ki je vsaj za trenutek zmožen podoživeti, priklicati tisto davno, bolečo izkušnjo, preden znova izgine.

»Ta trenutek sta že za mano, če bi se zdaj ozrl, bi videl njen obraz in razumel, ali je res ona, ki je odšla in je ne morem pozabiti.

Ozrem se.

In vidim, kako odhajava, Alma in jaz, kakor velikokrat že iz tiste gostilne, kjer rastejo na bregu akacije in je v naju vse polno svetlobe in sreče, vse polno smeha in sanj.

Potem naju iznenada ne vidim več, samo svojo pogrnjeno mizo vidim na dvorišču in slišim čebele, ki brenčijo, pijane od akacijevih cvetov (…)«

Zgodbe iz Samotnih ljubezni so razen po tematski plati premišljene tudi na strukturni ravni. Medtem ko prve tri preigravajo status pripovedovalca, se pravi opazovalca, ki je, kot se pokaže ob koncu, hkrati tudi opazovani, in je tematika osredotočena na zasledovanje izginulih časov, ljubezni, možnosti, se v nadaljevanju pokaže še ena od Sosičevih tematik, ki jih je problematiziral tudi v prejšnjih delih, najizraziteje nemara v predhodnem romanu Kruh, prah. To je tema migrantstva, minulih vojn, ki so minule le z zgodovinskim pogledom, in čisto ob koncu, v opombi, katere literarno nadgradnjo je prehitela temá, tudi kolaboracionizma. Od opisane avtorjeve poetike na pogled dokaj oddaljene teme, za katere se zdi, da skozi Sosičevo pisavo dobijo dodatno dimenzijo. Nič manj in nič bolj kruto od siceršnjih (literarnih) problematiziranj polpretekle zgodovine na naših tleh, a še vedno scela vpeto v lirično, otožno, s hrepenenjsko strukturo močno prepleteno pisavo Marka Sosiča.

Podobno kot velja za prejšnja avtorjeva dela, je na strukturni ravni razen nenehnega pomisleka, da gre za poezijo v prozi, opazna tudi bližina s filmsko artikulacijo. Avtor fluidno, tekoče, z minimalnimi rezi niza sliko za sliko, pri čemer sledi protagonistovim impresijam oziroma notranjim monologom. Tudi na ta način njegov na pogled pasivni, zasanjani in otožni junak ostaja za vselej vpet v neodjenljive in samo njemu pripoznane odseve resničnosti.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 
Jasna Lasja – Marko Sosič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.