O čem govorimo, ko (ne) govorimo o ljubezni

Nobenega dvoma ni, da je tako tematske kot slogovne nastavke za svoje drugo literarno delo, kratkoprozno zbirko Prepozno, pozneje, komparativist, radijski novinar in prevajalec Marko Golja trdno postavil že v prvencu Morda (Cankarjeva založba, 2013). Njegovi (anti)junaki, zvečine moški (v krizi) srednjih let, »morda-ne-junaki«, s svojo negotovostjo, neizpolnjenostjo, izmuzljivo identiteto, zazrti sami vase in zvečine togotno (ne)razpoloženi, predvsem pa obdarjeni s težavnimi, nerazčiščenimi medsebojnimi odnosi, so naseljevali že petnajst zgodb prvenca. In naseljujejo petnajst zgodb zadnje zbirke, s to razliko, da so tokrat razen (še) skromnejše aktivnosti tam, kjer se ta od njih pričakuje (odnos mož-žena in še posebej odnos oče-sin), tudi precej manj zgovorni, kar dodatno povečuje njihovo mrkost in ne-storilnost. Vsaj do nepredvidljivega, neredko usodnega zgodbenega zasuka, bodisi zunanjega, bodisi notranjega, ki je lahko tudi povsem minoren, »neviden« in ki subjektovo delovanje ne le prestavi v višjo lego, ampak na način tornada uspe zrušiti nepotrebno navlako, ki se je dolga leta kopičila v na primer zavrtem in skozi leta zamolčanj izpraznjenem odnosu oče-sin, kar nazorno pokažeta uvodni zgodbi letošnje zbirke Potovanje s tastarim ter še posebej Potovanje s sinom.

Monotono, pogosto zadušljivo rutino vsakdana »majhnega«, »družbeno koristnega« in vsaj navzven »neproblematičnega« subjekta na pragu zrelih let, ki je osrednji lik Goljeve proze, avtor s podrobnim uvidom v mehanizme njegovega doživljanja in posledično delovanja – dozira ga postopoma, premišljeno in z dobršno mero suspenza -, razgrinja na način, ki je zanimiv ne le zato, ker je plasiran na način umetnosti, kjer še tako nepomembne malenkosti (lahko) dobijo drugačno veljavo. Vreden (bralčeve) pozornosti in kot tak zanimiv, »literarno povzdignjen« je predvsem zato, ker se v te »nepomembne«, »nevidne« podrobnosti zajeda ponavljajoče in z različnih zornih kotov, pri tem pa jih psihološko podpre in, brez moraliziranja ali opravičevanja, čustveno upraviči.

Liki Marka Golje bivajo v občutku nenehnega zamujanja, v notranje razklani, razboleni drži so v nekakšnem življenjskem molu, za njimi se ves čas vleče teža sence, ki jih tu in tam odpelje v polje nadrealnega, kjer sanjski svet prav po borgesovsko postane resničnejši od resničnosti. Zvečine tesnobno in neprizanesljivo čtivo zahteva visoko pozornega bralca, da sledi resigniranemu subjektu, ki na ozadju z eksistencialno izčrpanostjo prežete duhovnozgodovinske podlage svojih temeljev ne išče več v območju metafizičnih resnic, temveč »zgolj« v polju intime. Iskanje dialoga znotraj te je prepoznavni carverjevski nadomestek tradicionalne akcije in se v tem smislu kaže kot znamenje subjektove metafizične nemoči. Pisava Marka Golje, tudi prevajalca poezije ameriškega avtorja Raymonda Carverja, se njegovi kratkozgodbarski poetiki približuje skozi resignacijo subjekta kot odraza literature izčrpanosti. Subjekt skozi prizmo prvo- ali tretjeosebnega pripovedovalca išče osmislitev bivanja, pri čemer raztrgane medsebojne odnose občasno uspe vsaj za silo zlepiti zunanji, običajno usodni in po smrti dišeči dogodek. Goljeva pisava se razprostira znotraj polja izčrpane metafizike, ki sprevrača sintagmo literature izčrpanosti v drugoten, mnogo bolj travmatičen pomen. V tisti, ki v skladu s spoznanjem o koncu velikih zgodb ne meri več na formalno izčrpanost literature, na spoznanje, da je literatura izrabila vse mogoče oblike in vsebine in zato zmore le še medbesedilno (samo)nanašanje in ponavljanje že povedanega.

»Ne-dialog« Marka Golje – ki se v zgodbi Starci in morje sicer samozadostno razbohoti in pohodi siceršnjo zakrknjenost, »odvečnost« -, sodi v polje, ki ga namesto literarno-tehnične izčrpanosti poganja mnogo bolj »resna«, »usodna« eksistencialna izčrpanost, v kateri so, namesto zgolj v literaturi, izčrpane vse možnosti in ki se je v filozofskem smislu izkazala kot najskrajnejša točka metafizičnega nihilizma. Subjekt Marka Golje je v svoji akciji-dialogu močno omejen, in četudi je običajno obdarjen s samoreflektiranim spoznavnim relativizmom, ki dopušča možnost izhoda iz popolne resignacije, razkriva osamljeno, razcefrano dušo, v kateri se vonja občutenje smrti, občasno infiltrirano z bližino »dejanske« smrti. Tudi svetlikajoči se moment gibanja, ki se tu in tam pokaže na način posameznikove odločnosti, je zgolj carverjevsko začasno bivališče, ki ga Golja razširi tudi na polje magičnega s prepletom človeškega in živalskega (Apokalipsa 2.4), polje nadrealističnega s prepletom dveh ontoloških svetov (Zgodbica za lahko noč) ali polje futurističnega (Apokalipsa 2.4). Slednja tudi najbolj smelo kaže »eksistencialistično izgubljeni«, malickovsko senčni svet, v katerem biva »odvečni«, »eksistencialistično izgubljeni« subjekt. »Pospešil je proti domu in med hojo vetru v obraz stiskal klobuk, kot da bo konec sveta, če mu ga odpihne. Šele čez nekaj trenutkov ga je prešinilo, da sveta ne bo konec, če mu odpihne klobuk, ne, res ne, saj je konec sveta že tukaj. Vendar se svoji šali ni nasmejal, samo odkimal je.«

Ko je za dialog dokončno prepozno in je namesto njega možen zgolj monolog, razkriva ena najbolj pretresljivih zgodb, skorajda pesem v prozi Okus bolečine, v kateri trpeči subjekt izliva vse-prežemajočo-bolečino ob smrti sina. V prizmi avtorjeve dikcije se monolog pokaže kot skrajna točka zamujenih priložnosti in zaradi podobne tematike (odnos oče-sin) bralca retrospektivno vrne k premisleku vsaj prve zgodbe zbirke.

Četudi je negotovost, kot je avtor nekje povedal, ključni pojem za njegovo prozo, in četudi jo obdajajo odtujenost, strah, stiska, depresija, nasilje in podobne gosto poseljene lastnosti sodobnega sveta ter subjektov v njem, je prav to »morda-nje« – ki implicira možnost razrešitve, izhoda, svetlobe -, podprto s subjektovo odloč(e)nostjo, tisto, ki se ob koncu, podobno kot v protagonista zaključne zgodbe, naseli v »nekoliko zamišljenega, morda celo otožnega« bralca.