/ 

Literarno popotovanje za sladokusce

Jasna Lasja – Lucija Stepančič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi Novo mesto: Založba Goga, 2020.

Da je za svoj zadnji literarni izdelek restavratorka in slikarka Lucija Stepančič nastavke odtisnila že v nekaterih prejšnjih delih, so si kritiki enotni. Da je navdih za roman dobila v kratki zgodbi druge avtorice in z njenim privoljenjem razvila temo v skoraj tristo strani dolg roman, pove avtorica sama. Kot tudi pove, da jo je med pisanjem romana, ki na prvi pogled bolj stavi na pripovedne postopke kot zgodbo, tudi v tej premisi so se kritiki skorajda poenotili, v resnici zanimala zgolj zgodba, glede katere ni imela pojma, kam jo bo vodila in še manj, kako se bo končala, način upovedovanja z vsemi postopki vred pa da je prihajal sproti. Kar dokazuje, da je avtorica v sproti porajajočih se pripovednih prijemih, ki ves čas hodijo po ostrem rezilu in se poigravajo z nevarnostjo, da se bodo zdaj zdaj sesuli sami vase, drzna in prefinjena mojstrica. Z nevarnostjo ne mislim na dejstvo, da svet, ki ga uprizarja Stepančičeva, bolj ali manj lebdi v nekakšni vzporedni realnosti, v kateri se poljubno premika po časovni premici, kjer so meje med resničnostjo in iluzijo zabrisane in kjer se bolje godi duhovom kot običajnim smrtnikom. Tistim nevidnim duhovom, med katere se po uvodni erotični iniciaciji vpiše tudi prvoosebna pripovedovalka Ana. »Saj ti ne morem zameriti, da še ne razločuješ med resničnostjo in iluzijo, ampak zaradi sebe se tega čim prej nauči. Je veliko laže, potem ko to znaš«, je svoji novi žrtvi blago položil na ukradeno (beri: umorjeno) srce osrednji moški lik Alessandro v svojem veličastnem pallazu sredi Firenc, kamor je študentko umetnostne zgodovine, ki pripravlja magisterij iz baroka, povabil v noči po otvoritvi slikarske razstave.

Z omenjeno nevarnostjo merim na avtoričino drznost, ki se kaže v prepletu tega sestopa iz resničnosti oziroma eksperimentiranja z različnimi resničnostmi in »običajno«, »profano« resničnostjo. Ko se uročena – le kako naj bi se, po videzu povprečna ali še to ne punca uprla nadvse lepemu in nadvse bogatemu Adonisu, ki jo, nenehno zroč vanjo ob sliki baročno kopajoče se Suzane, očitno zapeljuje, s čimer bo, kot najbrž mnoge pred njo, nehote nadaljevala njegov peklenski urok – in vse bolj prosojna Ana odloči pripeljati partnerja Alessandra k staršem v domačo gostilno v Celje, se fantazijski svet romana na sugestiven način stopí, izenači z realnim svetom. Svetom, katerega vsa nad-realnost se strne v bratovo harekrišnovsko zavest. Tisto zavest, ki Aninim staršem po nepovratnem izginotju hčere v Firencah kljub dotedanji ostri obsodbi bratove oranžne, po tržnici cingljajoče in poplesavajoče halje, nudi edino oporo ob bolečini dvakratne izgube; izgube hčere in družinske tradicije.

Svet »nedefinirane teme večnosti vs. nedefinirane svetlobe neskončnosti«, če se izrazim po avtoričino, katerega antipod profanega šele omogoča prepričljivejšo konsistentnost romana, se dogaja pred bogato kuliso renesančnih Firenc ter skrivnostno pojavljajočih se in izginjajočih akterjev mesta. Z izbiro pripovedovalkine magistrske teme, baroka, avtorica plasira začetno hudomušno ironijo, kakršno v nadaljevanju s precejšnjo mero obešenjaškega humorja seje po celotnem romanu. Pripravljati magisterij iz baroka v renesančno bogatih Firencah (in ne na primer v Rimu), je ne le znak Anine kaprice, okvirja poslednje svobode ali bega pred grozečo vlogo natakarice v domači gostilni, ampak gre tovrstni odhod ne glede na izbor tematike ali kraja razumeti tudi kot nujno, »zdravo« prevetritev tako na »profesionalnem« kot osebnostnem področju. Morda tudi ventil pred slutnjo prihodnje zaprtosti v materinski vlogi, ki naj bi se imela zgoditi v ne tako daljni prihodnosti, pa beg pred propadlo zvezo z zdolgočasenim in zanjo ter njeno umetnost povsem nezainteresiranim fantom, trenutno iščočim hipne zadovoljitve na Tajskem.

Vendar razlogi Aninega odhoda za sam roman niti niso pomembni. Dogodki, ki spreobračajo Anin svet, se vrstijo prehitro, da bi dopuščali poglobljena psihološka razmišljanja o ozadju odhoda, njen obstoj lahkotno drsi stoletja nazaj in naprej in skozi oddaljene prostore, pri čemer se zdi, da se nikjer povsem ne umesti. Njeno, nad tlemi nekoliko privzdignjeno lebdenje se zahaklja v nekakšnem medprostorju in medčasju, ki bi se lahko imenovalo tudi nadprostorje in nadčasje, če ne bi slednji oznaki že merili na dokončno izvzetost iz toprostorja in točasja. Zaključek romana, v katerem se pripovedovalka po ponesrečeni zvezi z Alessandrom, siroti iz 17. stoletja in takratnim osrednjefirenškim prostitutom – struktura odnosa z njim je začuda hudo podobna običajnim, toprostorskim ljubezenskim odnosom –, in še eni zvezi z njegovim ljubimcem, odloči oditi domov. Obogatena z ovinkom v Firence, borgesovskega prepleta budnosti in sanj, resničnosti in iluzije, preteklega in sedanjega, ki ji bo v končnem izplenu omogočil eno redkih človekovih spoznanj. Da je svoboda lahko tudi v spoznanju nujnosti.

Z nominacijo za Cankarjevo nagrado ovenčani roman je hibrid ljubezenske zgodbe, detektivke, psihološke srhljivke oz. kriminalke z elementi fantastičnega. Branje o svojevrstni razrešitvi in morebitnem očiščenju ga postavlja v polje bildungsromana, pri čemer se zdi, da tudi te oznake o romanu ne povedo ničesar bistvenega. Kot interpretativno fluidno branje roman Naj me kdo zbudi zastavlja vprašanja, na katera ne daje enoznačnih odgovorov. Na povsem nemoralizirajoč, neciničen, sila zabaven in prejkone topel način ponuja domišljijsko in eruditsko bogato popotovanje za prefinjene, vsega hudega navajene literarne sladokusce, presenečenj polno in nepredvidljivo do čisto zadnjega stavka. Branje, kot smo ga pri Stepančičevi že vajeni.

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu

   

  

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Jasna Lasja – Lucija Stepančič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.