/ 

Feniksov vzlet

Julian Barnes – Jasna Lasja – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Julian Barnes: Lege življenja, prevedla Miriam Drev. Ljubljana: UMco, 2020. (Zbirka Odkrito)

 

»Dejstvo, da je nekdo mrtev, že morda pomeni, da ni živ, vendar ne pomeni, da ne obstaja,« se glasi ena izmed najpovednejših misli, kar nekaj jih je, v kratkem delu iz leta 2013 Lege življenja Juliana Barnesa. Četudi gre za deveto v slovenski jezik prevedeno delo enega izmed osrednjih osebnosti sodobne britanske proze, med drugim bookerjevega nagrajenca, je prvo, ki ga razkriva v tako intimni podobi. Z njim je izpisal odo svoji soprogi Pat Kavanagh, literarni agentki, ki je po kratki bolezni leta 2008 preminila.

Četudi se Lege življenja večkrat razumejo kot kratek roman, gre za še eno izmed Barnesovih zvrstno težko določljivih, hibridnih del, za zmes fiktivnega, dokumentarističnega, avtobiografskega, memoarskega. Razdeljeno je na tri dele, pri čemer v prvem in drugem delu osrednja vloga pripada trem resničnim zgodovinskim osebnostim s preloma 19. v 20. stoletje, ki jih povezuje strast do letenja z baloni in zrakoplovi. Boemski angleški polkovnik Fred Burnaby, znamenita francoska igralka Sarah Berhardt in francoski fotograf Félix Tournachon-Nadar ustvarijo skozi avtorjeve fiktivne namige nekakšen meditativni okvir življenjskega zanosa, lahkotnosti in sreče. Ta se v tretjem, scela osebnoizpovednem delu prelevi v več faz žalovanja za ljubljeno osebo, dokler tokrat prvoosebni pripovedovalec po čustvenem razburkanju ne pristane v ranljivem sprijaznjenju z minljivostjo, katerega tolažeči zaveznik je še vedno načrt o topli kopeli, kozarcu vina in japonskem rezbarskem nožu. Zgovorni so že naslovi poglavij – Greh višine, Poravnano in Izguba globine -, ki razen evociranja različnih življenjskih leg namigujejo na paleto občutij, ki nastopijo, ko se samota prelevi v praznoto, ko je intenzivno prisotna rahljajoča skušnjava: »če se mi ne bo obneslo brez nje, se bom pač znesel nad sabo«.

Tretji del, ki se tako zvrstno kot tematsko precej odmika od prvih dveh, šele v tenkih slojih poveže zgodbo o aerofotografiji z zgodbo avtorjevega spominjanja v spoznanje o življenju kot lebdenju v vesolju, pri čemer usodni pristanek uravnavajo nedostopne sile Univerzuma, ki znenada spremenijo potek življenja tistih, ki ostanejo. Iz česar se, kot je že tri desetletja pred tem zapisal Barnesov fiktivni vdovec, sicer izvlečeš, vendar ne kot feniks, pač pa kot galeb iz oljnega madeža, »premazan s katranom in oskuben za vse življenje«. Zato se metafora o letenju še toliko bolj pokaže kot svojevrstno bivanjsko prizadevanje, ki, četudi zgolj iluzorno, kljubuje silam, razpetim nad človekovim bivanjem.

Osrednja linija tretjega dela je spiralasto nagnetena na dveh nivojih, kako luščiti katran s sebe in kako se na to oskubljenost odziva okolica, ki ob manku ustrezne empatije in brezsmiselnim zatekanjem v družbeno sprejete tabuje večkrat deluje vse prej kot olajšujoče. In pri tem razen oteževanja intimne stiske ter iskanja izhoda celo določa posameznikovo lego. V sodobnem času večkrat omenjan neustrezen odziv okolice ob izgubi svojca je Barnes izrazil z mešanico postopnega, tenkočutnega polzenja v lastne globine ter z jasnim, izbrušenim in neprivzdignjenim slogom. Pri tem ne gre za kritiko okolice, ki se odziva tako, kot se, ker se drugače ne zmore – kar, kot je razvidno tudi iz Barnesovih misli, seveda ni opravičilo -, ampak za dejstvo, da je človek v žalujoči fazi življenja kljub dobronamerni skrbi prijateljev vselej sam. In da je možnost ponovnega vzleta iz pepela nekoč v prihodnje odvisna zgolj od njega.

Sam gre torej skozi vse faze žalovanja, ko čustva neusmiljeno premetavajo, mrcvarijo, režejo, z nenehno potrebo po artikuliranju (»Včasih se zdi, kakor da je največji premaganec življenje samo, da je življenje tista resnična premagana stranka, saj ni več deležno te njene žareče zvedavosti.«), ki se znova izgublja v jezi ob zapuščenosti, globoki bolečini (»Bolečina kaže, da nisi pozabil; bolečina stopnjuje priokus spomina; bolečina je dokaz ljubezni.«), misli na samomor, (agnostičnem) iskanju boga in drugih mejnih orodjih, da bi si olajšal osebno stisko. Z upovedovanjem neposrednega stika z intimo daje Barnes tem čustvom prostor, veljavo in legitimnost, s čimer razen prostranstev lastnega razgrne tudi prostranstva občečloveškega žalovanja.

Slednje je nemara osrednja vrednost tega dela in razlog, da je bralčeva pozornost mnogo bolj izostrena prav v tretjem poglavju – katerega obseg je enak vsoti prvih dveh – in za katerega se zdi, da bi lahko stalo tudi samo zase. Prav tako se zdi, da skupna uvodna misel vseh treh delov o povezovanju dveh stvari oz. oseb, ki lahko spremenijo svet oz. življenje, tudi takrat, ko se eden od delov odstrani, ne zaobjame enako čvrsto celotnega dela. Učinek knjige ostaja v vzpostavljanju začetne napetosti in s tem bralčevega pričakovanja, ki se s parafrazo v začetku naslednjega poglavja sicer intenzivira, a v nadaljevanju ponovno zbledi. A ne glede na to so Lege življenja kljub stvarnemu jeziku in realističnemu slogu izredno poetično ter kljub tematiki žalovanja izredno privlačno izpisano delo. Dar te knjige je v preprostem, intimnem, iskrenem in necenzuriranem popisu žalovanja kot osebnega in hkrati občečloveškega stanja, ki se ob koncu vendarle uspe zaobrniti na stran svetlobe, s čimer sugerira misel o feniksovem vzletu. Tudi zato ne čudi, da je delo po izboru časopisa Guardian uvrščeno med sto najboljših knjig 21. stoletja.

   

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Julian Barnes – Jasna Lasja – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.