/ 

Ko zorijo fige

Jasna Lasja – Goran Vojnović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

       

Razmislek ob uprizoritvi Vojnovićeve Fige

Goran Vojnović: Figa

SNG Drama Ljubljana, spletna premiera: 13. marec 2021.

Dramatizacija romana Simona Hamer, odrska priredba in režija Luka Martin Škof in igralci. Igrajo Benjamin Krnetić, Tina Vrbnjak, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Janez Škof, Maja Sever, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Petra Govc, Vojko Zidar, Valter Dragan, Zvezdana Mlakar. Dramaturginja Darja Dominkuš, scenograf in avtor videoposnetka: Miha Knific, kostumografinja Urška Recer, avtor glasbe, izbora glasbe in aranžmajev, korepetitor Ivan Mijačević, oblikovalec svetlobe Metod Novak, lektorica Tatjana Stanič, svetovalec za bosanščino, hrvaščino in srbščino Benjamin Krnetić, vloge v videoposnetku Saša Tabaković, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec, Vid Koželj, Veronika Drolc.

Trinajst let po Vojnovićevi prvi romaneskni uspešnici, s kresnikom in z nagrado Prešernovega sklada nagrajenem prvencu Čefurji raus (Beletrina, 2008), je pri isti založbi izšlo njeno nadaljevanje. Roman Đorđić se vrača osrednjega protagonista Marka po desetletju bivanja v Bosni vrne k staršema na ljubljanske Fužine. Kamor, kot mu sporoča okolica, in kot še bolj sporoča sam sebi, ne sodi več. Občutek tujstva in izmuzljive identitete je sicer ena izmed stalnic pisave filmarja, literata in gledališčnika Gorana Vojnovića, ki ju vselej vpenja v zgodovinski, geografski, družbenopolitični in socialni kontekst posledic razpada nekdanje skupne države.

Med obema navedenima romanoma je avtor napisal še dva izjemna, prav tako s kresnikom nagrajena romana; Jugoslavija, moja dežela (Beletrina, 2013) in Figa (Beletrina, 2016). Vsi trije romani so dobili gledališko različico, Čefurji v obliki monodrame, Jugoslavija in Figa pa veličastno upodobitev v ljubljanski Drami. Prva leta 2015 v režiji Ivice Buljana (in Vojnovićevi dramatizaciji), druga pa letošnjega marca v režiji Luke Martina Škofa (in dramatizaciji Simone Hamer). Nekaj manj kot štiristo strani dolga Figa, ki letos zaznamuje tudi maturitetni esej, je te dni izšla še kot zvočna knjiga. V režiji Alena Jelena jo v trinajst ur dolgi družinski epopeji interpretira igralsko najbolj intenzivni interpret Vojnovićevih romanesknih likov Benjamin Krnetič. Po upodobitvi Marka Đorđića v filmski verziji Čefurjev leta 2013 (v Vojnovićevi režiji) in več stranskih likov v gledališki upodobitvi Jugoslavije tokat nastopi v vlogi osrednjega protagonista Fige, Jadrana Dizdarja.

Zgodba s simbolnim in večpomenskim naslovom zaobjemlje čas od petdesetih do začetka devetdesetih let preteklega stoletja in je postavljena v Ljubljano, hrvaško Istro ter Bosno, oplazi pa tudi Egipt. Konflikt, ki sproži Jadranovo potrebo po globljem raziskovanju družinske zgodovine, po osmišljanju spominov ter lastne sedanjosti, je smrt dedka Aleksandra Đorđevića, »Slovenca z zamolčanimi židovskimi koreninami in srbskim priimkom, ki sploh ni bil njegov«, oziroma Jadranov sum na njegov samomor. Vzporedno z njegovimi spomini, ki se razmetano po časovni premici v zavozlanih nanosih počasi sestavljajo v bogat družinski mozaik, dozori tudi njegovo spoznanje, da je zagrizena vnema po uvrtavanju v zgodovino rodbine zgolj izgovor za lastno jezo, občutke ogoljufanosti in tujstva. Spoznanje, da mu razkriti družinski drobci, dopolnjeni z lastnimi obsesijami, prav nič ne koristijo, morda prinese odrešitev, da nista družina in preteklost tista, ki usmerjata njegovi sedanjost in prihodnost, ampak sta slednji odvisni zgolj od njega. Da bo svoj mir in prostor našel neodvisno od drugih. Morda prav na figi pred pravkar podedovano hišo na istrski meji med pravkar nastalima državicama, kjer se Jadran ob koncu zgodbe v temi steguje po najslajši figi za svojo skoraj izgubljeno ljubljeno.

Uprizoritev na odru Drame živi v dvodelni strukturi. Zvečine prvoosebno pripoved, ki jo preglašajo glasovi drugih članov Jadranove rodbine, Benjamin Krnetić interpretira delno v vlogi molovsko naravnanega pripovedovalca, ki mu ne gre odreči iskrenosti, pa tudi cinizma in predvsem globoke jeze, medtem ko se dogajanje prikazuje na videu, projiciranem na veliko zaveso v ozadju, delno v vlogi besnega mladeniča, vpetega v lastne monologe ali priča situacijskim dialogom. Občutek, da se mu življenje, še bolj pa odnos z Anjo, sesuva, ga vrtinči v besu, iz katerega ne najde izhoda. Z Jadranovo nenehno prisotnostjo na odru koncept uprizoritve prenese polifonijo romanesknih glasov v dramatično razmerje med subjektivnim in objektivnim, med videzom in resnico, s čimer določene poante romana še bolj zaostri. Tudi tiste, ki se kot rdeča nit vlečejo skozi celotno Vojnovićevo romanopisje, da imamo ob branju njegovih romanov in gledanju njih odrskih interpretacij občutek, da ves čas govori o eni in isti rodbini, katere po bivši Jugi razpršeni člani se postopoma pojavljajo (in izginjajo) pred nami.

Motiv iskanja izginulega očeta v Figi ima sorodno temo v Jugoslaviji. S to razliko, da se je Vladanov oče Nedeljko Borojević skrival zaradi vojnih zločinov, Jadran pa išče v rodno Bosno izginulega Safeta zaradi »birokratske neumnosti«, ki je 26. februarja 1992 neusmiljeno zapečatila usodo 25.671 v Sloveniji živečih ljudi. Tudi lažno mrtev oče je tako rekoč leit motiv Vojnovićeve pisave. Aleksandrova mati Ester Aljehin, od strahu umrla judinja, je Aleksandrovo očetovstvo pritaknila možu Miloradu Đorđeviću, sinovega biološkega očeta pa razglašala za mrtvega. Za Vladana je bil zaradi materinega laganja dolgo časa mrtev tudi Nedeljko. Tudi nenadni beg v Bosno je značilnost te pisave. Čefurji se končajo z odhodom Marka Đorđića v Visoko, kamor ga je iz varnostnih razlogov poslal oče Radovan, da bi se v romanu Dorđić se vrača vrnil v Slovenijo in ugotovil to, kar je spoznal tudi Safet Dizdar: tako kot ni mogel ostati v Sloveniji, tudi v Bosni ni več doma. In obratno. Občutek bezdomstva, ki naruši na že tako trhlih temeljih iskano identiteto, je tisto, kar spremlja vse osrednje protagoniste Vojnovićevega romanopisja.

V asociativno nanizanih epizodah uprizoritev Fige preigra in pri tem čustveno zaostri usodne konflikte treh generacij Jadranove družine. Vrhunec Aleksandra Đorđevića (Janez Škof) je v posledicah njegove enoletne odsotnosti zaradi službe v Egiptu, ki jih to prinese njegovi ženi in hčerkama. Pri Jani Benedejčič (Maja Sever) je v ospredju dvanajstletna postopoma požirajoča jo demenca, s katero kot da bi hotela pozabiti tisto, kar se pozabiti ne da. Odnos Jadranovih staršev Vesne Benedejčič (Pia Zemljič) in Safeta Dizdarja (Uroš Fürst) prav tako zaznamuje Safetovo izginotje v Bosno, ki povzroči ženino notranje cefranje. Jadranovo dekle Anja Černjak (Tina Vrbnjak) v svojem odmiku od vse bolj destruktivnega Jadrana slednjemu nastavlja ogledalo, hkrati pa je v svoji (slovenski) superiornosti empatično omahljiva (njun otrok Marko je zgolj »posledica njene slabe vesti«). V nikoli pomirjenem duetu Bosanec in Slovenec delujeta tudi Safet in Vesnin svak Dane (Boris Mihalj).

Različni svetovi nekdanje skupne države so ob nostalgično izbiranih kostumih najintenzivneje detektirani skozi jezikovni kod. Ljubljanščini sopostavljeni sta predvsem hrvaščina in bosanščina, ki, organsko vpleteni v uprizoritev, najintenzivnje določata geografske in socialne statuse posameznih likov. Tistih, ki jim je občutek tujstva, izgubljene identitete in osamljenosti vpisan v jedro obstoja, ki ga tudi otožno odprti konec Jadranovega potencialnega spoznanja, da je podobno kot tisti otok na reki Uni, ki po koncu balkanske morije ne pripada nobeni strani, tudi on samoedin, ki so ga razpršene družinske usode sicer pregnetle, ne pa tudi dokončno in za vselej definirale njegove prihodnosti. In da si je za ljubezen kljub njeni ambivalentni naravi vredno prizadevati.

Spletna uprizoritev Fige z velikega odra SNG Drame je seveda še kako prikrajšana živega stika s polnim avditorijem, na katerega prazne sedeže se preseli sklepni dialog Jadrana in Anje. V nasprotju s toplo, hitro in durovsko zaznamovano uprizoritvijo Jugoslavije je v veliki meri zaradi spletne narave celotno dogajanje Fige zaznamovano s počasnostjo, hladnostjo, otožnostjo in nekakšno votlo oddaljenostjo, ki glasno kliče po bližini in celostni gledališki izkušnji. Ne glede na to pa bo odrska Figa svoje bralce, predvsem letošnje maturante, spodbudila k dodatnemu prepoznavanju in razumevanju v romanu problematizirajočih tem.

    

 

       

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Jasna Lasja – Goran Vojnović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.