/ 

Otok obloženih metuljevih kril

Jasna Lasja – Elif Shafak – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Elif Shafak: Otok pogrešanih dreves, prevedla Maja Ropret, založba Sanje, Ljubljana: 2023.

Sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, publicistka, aktivistka, doktorica politologije in univerzitetna profesorica Elif Shafak v svojih romanih problematizira trk vzhoda in zahoda, preteklosti in sedanjosti, kulturne in spolne identitete. Leta 1971 v Strasbourgu rojena pisateljica, ki z družino živi v Londonu, je zagovornica pravic žensk, skupnosti LGBT in svobode govora. V svojih delih prestopa samoumevne delitve med moškim in ženskim principom v tradicionalnih, predvsem islamskih kulturah ter jo nadomešča s potrebo po spolni enakopravnosti. Piše za vodilne svetovne publikacije in je članica Royal Society of Literature, prejela je tudi francoski častni naziv vitezinja reda umetnosti in leposlovja.

Pisateljica je bila kot Elif Bilgin rojena očetu filozofu Nuriju Bilginu in materi diplomatki Şafak Atayman. Po ločitvi staršev je z materjo in babico prvo desetletje preživela v tradicionalno utesnjujočem okolju Ankare. Ženski nasprotujočih si idealov – prva visoko izobražena feministka zahodnjaške racionalnosti ter neodvisnega duha in druga tradicionalnih nazorov, manj izobražena, spiritualna in vraževerna -, sta z globoko medsebojno solidarnostjo močno zaznamovali romanopisje Elif Shafak. Slednje močno preveva tudi filozofija sufizma, ki mu je Shafakova precej naklonjena. »Bolj ko se poglabljaš v sufizem, bolj moraš poslušati. S časom sem postala čustveno vdana. Ko sem bila mlajša, me ni zanimalo razumeti svet. Hotela sem ga spremeniti, skozi feminizem, nihilizem ali zagovorništvo varstva narave. Toda bolj ko sem brala o sufizmu, bolj sem se počutila neuka. To je to, kar ti naredi sufizem, prisili te, da izbrišeš to, kar veš, v kar si tako prepričan. In potem pričneš misliti znova. Tokrat ne z umom, ampak s srcem.« (Prev. J. L.)

Mladostna leta je Shafakova zaradi materine diplomatske službe preživljala na več koncih sveta, največ v Španiji in ZDA ter se naposled vrnila v Istanbul. (»A večino življenja, kot otrok in kot odrasla oseba, sem preživela nekje drugje – v Deželi zgodb.«) Zato imata na njeno pisavo močan vpliv tudi kozmopolitstvo in multikulturnost. Med drugim sta ji izostrila pogled k marginaliziranim, zapostavljenim in utišanim glasovom. »Kadar pripovedujem zgodbe, je moj prvi vzgib zakopati se v ‘obrobje’, ne v ‘središče’. Nekaj v meni želi nenehno vedeti, kje v družbi so skrite neme črke.«

Spočetka je Shafakova pisala v turškem jeziku in kmalu po prelomu tisočletja pričela pisati v angleščini. Do zdaj je izdala devetnajst knjig, od tega dvanajst romanov, ki so prevedeni v čez petdeset jezikov. Za slovenske prevode in izdaje njenih do zdaj osmih del zgledno skrbi založba Sanje. Romana Bolšja palača (2002, slov. prev. 2009) in Pankrt iz Istanbula (2006, slov. prev. 2007) sta izšla v prevodu Jureta Potokarja, romana Štirideset pravil ljubezni (2010, slov. prev. 2013) in Čast (2012, slov. prev. 2016) je prevedla Barbara Skubic, medtem ko je romane Tri Evine hčere, (2016, slov. prev. 2019) 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu (2019, slov. prev. 2020) in Otok pogrešanih dreves (2021, slov. prev. 2023) v slovenski jezik prenesla Maja Ropret. Slednja je prevedla tudi avtoričino knjižico aktivističnih esejev, nastalih kot odziv na pandemijo Covida Kako ostati priseben v dobi delitev (2020, slov. prev. 2022).

Kot vsa njena dela doslej je mednarodni sloves in številne prevode dosegel tudi avtoričin najnovejši roman, izdan leta 2021, Otok pogrešanih dreves. Uvrstil se je v ožji izbor za nagrado costa (2021) in žensko nagrado iz leposlovja (Women’s Prize for Fiction, 2022) ter v širši izbor za nagrado ondaatje (2022). Kot je Shafakova povedala v pogovoru z britanskim avtorjem Lemnom Sissayem na Mednarodnem edinburškem literarnem festivalu, je lahko sago o pretresljivih političnih dogodkih druge polovice dvajsetega stoletja na Cipru pričela pisati šele, ko je našla osrednjo pripovedovalko romana. To je figa, tista, ki se stoletje dolgo bogato razprostira sredi priljubljene taverne v Nikoziji, natančno tam, kjer zaradi delitve otoka na grške in turške Ciprčane kot v edini prestolnici na svetu že več kot pol stoletja poteka tako imenovana Zelena črta. In tam, kjer se rojevajo in varujejo prepovedane ljubezni. Ne samo osrednja ljubezenska zgodba med turško Ciprčanko Defne in grškim Ciprčanom Kostasom, tudi homoseksualni par Yusuf in Yiorgos, lastnika taverne Pri veseli figi, sta tam srečno in uspešno živela vse do njunega krutega konca.

Figa, ki ob vsevedni pripovedovalki nastopa v vlogi nekakšne »nadvedne« povezovalke razvejanih zgodb romana, dokler se ob koncu ne razkrije še ena, neprecenljiva in magična dimenzija, je pretresljiva metafora za razraščajoče se korenine tako družine kot družbe z obeh strani razdeljevalne črte, kjer so se »ulice končevale iznenada, kot nedokončane misli, nerazrešena čustva« in kjer se je »čas upognil in zvil sam vase kot suh, zoglenel les«. Na ozadju krvavih dogodkov leta 1974 – državnega udara, invazije turške vojske, čez dvesto tisoč beguncev, ki so se morali razseliti v lastni državi in čez štiri tisoč mrtvih -, je figa varuhinja vere, spomina in ljubezni. Je precej več kot zgolj drevo z vsem življem, s katerim je v nenehnem sožitju (čebele, komarji, mravlje, netopirji, različne vrste dreves), kar opisuje s strastno podrobnostjo in s čimer opozarja na nujnost zavedanja soodvisnosti narave in človeka, če želi slednji preživeti. Globoka povezanost narave in njena odslikava v ustroju človeštva – spričo česar tudi naslovi posameznih poglavij niso naključni: Kako zakopati drevo, Korenine, Deblo, Veje, Ekosistem in Kako odkopati drevo -, delujeta kot glasen kontrapunkt in opomin bratomornemu prelivanju krvi na čudovitem otoku na skrajnem robu Sredozemskega morja.

Razen skrite in prekinjene ljubezenske zgodbe mladih Defne in Kostasa na Cipru – ko Kostasova mati izve za sinovo razmerje s Turkinjo, ga zaradi perečih političnih okoliščin, še bolj pa zaradi družinske sramote, ki bi sledila, pošlje v London k bratu –, je v romanu v maniri časovnih in geografskih preskokov razvijana tudi njuna londonska zgodba, kjer živi Kostas po smrti Defne v skrbi za figo, zraslo iz poganjka prav tistega drevesa, pretihotapljenega iz Nikozije. Čustveni hlad med njim in šestnajstletno hči Ado (Ada v turščini pomeni otok), nastal po smrti Defne, se po začetni zadržanosti prične odtajati z obiskom Defnine sestre Meryem, ki je po dolgoletnem molku in smrti zadnje članice družine končno smela navezati stik s svakom in nečakinjo. Krč zamolčanih družinskih travm, ki ga načrtni neinformiranosti navkljub še kako čuti Ada – od tod gre tudi razumeti izvor njenega nenadnega kričanja v zadnji šolski uri pred novoletnimi počitnicami –, se počasi prične odmotavati. »Odmevi glasov naše domovine v glavi nikdar ne potihnejo«, govori figa. »Nosimo jih s sabo, kamorkoli gremo. Še danes, tukaj v Londonu, zakopana pod zemljo slišim tiste enake zvoke in se zbudim tresoča kot mesečnik, ki ugotovi, da je nevarno odtaval v noč.«

Kostasova vrnitev v Nikozijo odpre davno prekinjeno ljubezen z Defne, ki se zdaj z vso skrbjo posveča izkopavanju umrlih iz skupinskih grobišč, da bi jih svojci lahko dostojno pokopali, in jo prepriča v skupno življenje v Angliji. Pripovedna nit se tako razrašča in sestavlja, zgodbeni okruški iz prvega dela se iznenada povežejo in na ta način dobijo globljo, pretresljivejšo dimenzijo, pri čemer je razen narativne plati romana pomembna tudi tista, ki bralca zaobjemlje na intuitivni, domišljijski in čustveni ravni. Ena takih je prisotnost Kostasove svakinje Meryem, katere nenehno izmikanje odgovorov o zamolčani družinski preteklosti, o kateri jo sprašuje Ada med njenim obiskom v Londonu, Meryem nadomešča z uvajanjem nečakinje v ciprsko kulinarično tradicijo. Njeno trdovratno izmikanje odgovorom je posledica njene nezmožnosti govoriti o bolečih družinskih zgodbah, njene vzgoje v tradicionalno patriarhalnem okolju, ki ženske še vedno postavlja v kuhinjo in jim pred občutljivimi temami zapira usta. Meryem ne pozna jezika za izražanje čustev, tudi njena nekdanja, dogovorjena zakonska zveza ji tega ni dopuščala, zato se je skozi leta priučila svojo ljubezen in skrb izražati skozi kuhanje. In na ta način mimogrede opomnila, da je hrana vselej več kot zgolj hrana.

Kot vselej v svojih romanih Elif Shafak tudi tokrat odpira številne teme, na katere ne podaja odgovorov. Pomembnost spomina in neizpričanih zgodb, zaradi katerih je preteklost še kako živa in kroji usodo sedanjosti, je tokrat v prepoznavni maniri razvejanih zgodb, pluralizma glasov in tekočega, komunikativnega sloga umestila na Ciper. Vendar zgodba tega sredozemskega otoka rezonira s številnimi narodi po svetu, ki prihajajo z razdeljenih območij, in s številnimi ljudmi, ki po genocidih odkopavajo svoje najbližje, da bi jim lahko namenili dostojen pokop.

Kljub bolečim temam je Otok pogrešanih dreves v svojem bistvu radostna in očarljiva knjiga. Je knjiga, ki slavi vero, srčnost, strpnost, empatijo in predvsem ljubezen. Je oda naravi, njeni povezanosti in inteligentnosti ter povezanosti človeka z njo. Tudi v tem smislu gre razumeti naslov romana, ki sicer na piedestal postavlja figo, tudi kot metaforo za pogrešane ljudi, izginule v še eni bratomorni in nesmiselni vojni, katerih kosti, razmetane po različnih delih otoka, so za zmeraj zaznamovale ciprsko zemljo. »Ne glede na to, koliko let je odtlej minilo, ni Kostas te podobe nikoli pozabil. Otok metulj. Čudovit, vpadljiv, odet v razkošje barv se hoče dvigniti v zrak in svobodno zaprhutati čez Sredozemlje, a ga vsakokrat obtežijo krila, obložena z zdrobljenimi kostmi.«

   

        

Preostali prispevki in literatura na portalu

      

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

   
Jasna Lasja – Elif Shafak – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.