Poziv k strpnosti

Eminentna, večkrat nagrajena, v domovini kontroverzna sodobna turška pisateljica in hkrati najbolj brano žensko pisateljsko ime v Turčiji Elif Shafak v svojih številnih romanih problematizira trk vzhoda in zahoda, preteklost in sedanjost, kulturne ter spolne identitete in slednje pogosto vpenja v islamsko tradicijo. Leta 1971 v Strasbourgu rojena pisateljica, ki je otroštvo preživela v Turčiji, mladost v Španiji ter ZDA in danes z družino živi v Londonu, s feministično obarvano pisavo prestopa samoumevne delitve med moškim in ženskim principom ter jo nadomešča s potrebo po spolni enakopravnosti in svobodi govora. Prizadeva si za integracijo različnih kultur in religij ter je glasna zagovornica pravic žensk in skupnosti LGBT. Piše za vodilne svetovne publikacije in je članica Royal Society of Literature, prejela je tudi francoski častni naziv vitezinja reda umetnosti in leposlovja. Je pogosta članica žirij za književne nagrade; med drugim je bila v žiriji za Orwellovo nagrado in predsednica žirije za nagrado Wellcome.

Nominiranka za Bookerjevo nagrado je doslej izdala dvajset del, od tega trinajst romanov. Šest jih imamo v slovenščini; Pankrt iz Istanbula, Bolšja palača, Čast, Tri Evine hčere, 40 pravil ljubezni ter 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Njena dela so prevedena v petinpetdeset jezikov. Avtoričino predzadnje delo – lani je izšel njen trenutno zadnji roman Otok pogrešanih dreves (The Island of Missing Trees), ki še čaka na slovenski prevod -, kratek snopič z naslovom Kako ostati priseben v dobi delitev (How to Stay Sane in an Age of Division) iz leta 2020, se v precejšnji meri razlikuje od zvečine obsežnih romanov in združuje avtoričino pisateljsko ter aktivistično držo. Ni naključje, da je Shafakovo, kot razkriva spremna opomba pričujočega dela, leta 2017 spletni medij Politico uvrstil v izbor dvanajstih posameznikov ali skupin, ki bodo bralcem vlili nekaj prepotrebne življenjske vedrine. In ni naključje, da doktorica politologije in predavateljica na univerzah v Turčiji, Veliki Britaniji in ZDA, navdihujoča govornica in aktivistka nastopa tudi na dogodkih TED Global, kjer s pomočjo zgodb, lastnih in tujih, predvsem pa čuječnega odziva na aktualno dogajanje v svetu preizvprašuje možnosti, kako najti načine strpnega sobivanja med ljudmi različnih kultur, vnovične vzpostavitve demokracije ter svobode in ohranitve planeta za rodove, ki prihajajo. Kako negovati zaupanje v boljšo prihodnost, kako v dobi globokih delitev ohraniti jasno misel in ostati zdrav.

To so vprašanja, na katera Elif Shafak podaja možne odgovore tudi v kratki knjižici osebnoizpovednih esejev. Zapisi so lahko bodisi razširjena različica predavanja ali govora, bodisi izsek iz avtoričinih dnevniških razmišljanj. Kakršenkoli že je njihov izvor, sporočilo, ki ga prinaša vpijoči glas preprostih, modrih, srčnih in brezkompromisno podanih misli, ta zanosni poziv k zavestnemu optimizmu in ohranitvi vere v svetlejšo prihodnost, je čtivo, ki bi ta čas moralo doseči slehernega bralca tega sveta.

Shafakova je delo Kako ostati priseben v dobi delitev razdelila na šest kratkih delov. Po uvodnem eseju, ki se najintenzivneje dotika osebnih zgodb iz njenega otroštva in mladosti v Istanbulu, zgodb, ki so jo sooblikovale v drzno mislico in pisateljico, se zvrstijo poglavja, v katerih problematizira naslovne téme, ki hkrati orisujejo stopnje človeškega polzenja v temó, z zadnjim poglavjem pa poda možen odgovor, kako iz nje izstopiti: Razočaranje in izgubljenost, Tesnoba, Jeza, Apatičnost ter Informacije, znanje, modrost.

Potem, ko avtorica na kratko spomni na razloge za kolektivni in posamični zdrs v splošno negativno nastrojeno ozračje v moderni družbi – nalezljiva tesnoba, krivice, trpljenje, brezkončni občutek poglabljajoče se krize, ki prodira v vse pore življenja, preobremenjenost z informacijami kot posledici poplave družbenih omrežij, ki odvzemajo prostor znanju in modrosti, razpad človekovih etičnih vrednot, sebična zaverovanost vase itd. -, ter se pri tem dotakne tudi psihološkega orisa posameznih, zgoraj navedenih naslovnih stopenj, opozori, da je še posebej v postpandemičnem času nujno potrebno vnovič definirati pojme svoboda, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, odgovornost in še kaj. Se spomniti, da smo ljudje družbena bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo drug drugega ter da večne delitve in posledične osamljenosti ne morejo prinesti ničesar dobrega.

Spričo dejstva, da se je od časa nastanka in izida te knjige svet potopil v še večjo temó in se zdi, da za milijone ljudi po svetu, ne le v Ukrajini, ne obstaja vprašanje, kako ostati priseben, ampak, kako preživeti, kako obvarovati otroke pred izgubami in travmami, ki jih bodo na tak ali drugačen način širili v naslednje rodove, in kako zadostiti osnovnim življenjskim potrebam, se zdi, da se v tej grozljivi norosti misli Elif Shafak, podobno kot misli številnih drugih glasov, tudi v poplavi površnih informacij, pred katerimi svari avtorica, izgubljajo ob bobnenju eksplozij in pretresljivih posnetkov izginjajočih življenj. Zato bi moral biti, pa naj se sliši še tako iluzorno, njen glas toliko glasnejši poziv k prenehanju nasilja in graditvi strpne globalne skupnosti, katere del smo. Ker »imamo vsa potrebna orodja, da zgradimo družbo na novo, prenovimo svoj način razmišljanja, odpravimo neenakosti in končamo diskriminacijo ter izberemo pravo modrost namesto drobcev informacij, empatijo namesto sovraštva, humanizem namesto tribalizma, vendar pa nimamo veliko časa ali manevrskega prostora za napake, saj medtem izgubljamo naš planet, naš edini dom. Po pandemiji se ne bomo vrnili v stanje, kakršno je bilo prej. In se tudi ne smemo.«

Kljub avtoričinemu razumnemu, jasnemu in prepričljivemu nazoru se zdi, da se trenutno stanje sveta potaplja v še globljo temó. Ker se po pandemiji nismo vrnili v stanje, kakršno je bilo prej, po pandemiji, ki še vedno pobira svoj davek, smo se vrnili v novo vojno. Enako brezsmiselno, sebično in barbarsko kot vse vojne pred njo. Ker se svet iz zgodovine ni ničesar naučil.