V besedo ujeti nastajajoči svet

Podobno kot romani Petintrideset stopinj (1974), Severni sij (1984) ter In ljubezen tudi (2017) je dvanajsti roman najprepoznavnejšega in s prestižnimi nagradami doma in po svetu večkrat nagrajenega slovenskega prozaista, esejista in dramatika Draga Jančarja v celoti postavljen v njegovo rodno mesto Maribor. Natančneje, v mesto M., ki s svojo neizgovorljivostjo meri na univerzalno spoznanje o tem, da se romaneskna zgodba lahko dogaja kjerkoli, a ne bralec in ne avtor ne skrivata zavedanja, da gre za delavsko predmestje Maribora na desnem bregu Drave. In medtem ko se pred skoraj pol stoletja izdani prvenec dogaja pred drugo vojno in Severni sij v tistem krvavem času, ki ga je zloslutno naznanil dogodek, »ko je nad mestom aprila osemintrideset zažarelo nebo v čudnem nebeškem pojavu«, sta avtorjeva doslej zadnja romana umeščena v povojno obdobje. In ljubezen tudi resda v čas tik ob koncu vojne, v leti 1944 in 1945, Ob nastanku sveta pa približno petnajst let kasneje, a je vojna tudi v njem prisotna enako intenzivno in razdiralno. Z njo so usodno zaznamovani ne le protagonisti, v njej prisilno udeleženi na tej ali oni strani, ki jih grozljive izkušnje tudi leta kasneje dušijo do onemoglosti, pač pa prav tako njihovi potomci, ki so nehote vpeti v povojno ideologijo, zaznamovano z razkolom med brezni vojnega pekla in cerkvenimi nazori morale, etike ter transcendence.

Med slednje sodi tudi osrednji protagonist romana, mladoletni Danijel, na eni strani nenehno rešetan z očetovo taboriščno izkušnjo, njegovim aktualnim članstvom v Zvezi borcev, predvsem pa s popolno duševno razrvanostjo, na drugi pa z materino neomajno vero v boga in posledično lastno veroučno ikonografijo. A Danijela spoznamo v trenutku, ko ga vznemiri naselitev neznane mladenke v bližnje stanovanje. Skrivnostna Helena, skrivaj opazovana skozi ključavnico, buri fantovo mladostno domišljijo in v njegovi prebujajoči se spolnosti dobi ambivalentno vlogo s prihodom ter vselitvijo robustnega kleparja in pásarja Pepija. Ko ugibanja o njuni skorajšnji poroki preseka nenadni priropot gizdalinskega Ljuba na motorju, se po zamotanih štrenah pred bralci pokaže podobno ustrojen trikotnik kot v Jančarjevem prejšnjem romanu In ljubezen tudi, s podobno dvakratno žrtvijo ženske. Medtem ko Sonja za ceno izpustitve njenega Valentina iz gestapovskega zapora privoli v nečedno, a hkrati »plemenito« dejanje, s katerim si priskrbi ne le Tinetovo nepričakovano hladnost ob izpustu iz zapora, temveč tudi lastni odhod v koncentracijsko taborišče na sever Evrope, Helena po prvotni obsodbi Ljuba za uboj Pepija prevzame odgovornost za umor nase in po vrnitvi iz dlje časa trajajočega zapora doživi podobno razočaranje oz. zavrnitev kot njena predhodnica.

Vendar domet romana ni v osrednjem ljubezenskem zapletu s tragičnimi posledicami za vse vpletene, temveč v orisu surove povojne atmosfere delavskega predmestja, katerih resnične dogodke oz. fragmente iz otroštva Jančar znova, v prepoznavni maniri, subtilno preplete s fiktivnimi dogodki in svetopisemskimi motivi. Jančarjev Danijel je vzporejan s starozaveznim Danijelom, ki na tebanskem dvoru bere kraljeve sanje, v celotni zgodbi pa bralec razbira namige tudi na svetopisemsko zgodbo o Davidu in Batsebi. Na ta način Jančarjev Danijel povezuje oba svetova, resničnega in fiktivnega, vendar toka dogodkov ne more spremeniti.

Spremeniti ne more pravzaprav ničesar. Ne zaradi svojega, še neizoblikovanega pogleda na razcefrani in na grobih, kaotičnih okopih znova grajeni svet, ki ga sili v (pre)hitro odraslost, ampak zaradi težke in pogubljajoče vojne travme, ki jo ta novo nastajajoči svet še vedno vleče za seboj. Nenehno občutenje bližine vojne in bližine smrti, bodisi tiste med vojno ali one, samomorilske povojne, nenadna in skrivnostna izginevanja ljudi, ko drug za drugim izginjajo Danijelu ljube osebe, od družine prijatelja Francija ter profesorja zgodovine in z disidentskim nabojem zaznamovanega Fabjana do oboževane Helene in nenazadnje očeta, ki se skupaj z drugimi protiokupatorskimi uporniki in nekdanjimi taboriščniki izgublja tako v lastni psihozi kot za zidovi sanatorija.

Občutek minevanja, osamljenosti, nepripadnosti in nenehno pretečega zla, kar je podajano tudi skozi humor, predvsem pa vseskozi brez političnega kriterija, občutljivega Danijela premetava iz enega občutja v drugo, ne da bi mu dovolilo jasno sodbo. Dovoli mu zgolj razplamtevajoči notranji svet, ki ga navdaja z občutki izgube, negotovosti in strahu. Svet, v katerem se ob poskusu nastajanja novega časa in z njim novega življenja prepletajo ljubezenski zanos, pogubna strast, pohlep, zločin in druge čedne in manj čedne človekove lastnosti. Slednje na ozadju bibličnih motivov pletejo sugestivno in spiralasto snovano romaneskno zgodbo, ki jo je morda moč, tako avtor, ujeti z besedo. Ali kot je Jančar nekje označil Danijelov notranji svet, in kot pritrjuje poetični zaključek romana, »v fantu divja domišljija poznejšega pisatelja.«

»Veliko sem videl, pravi Danijel, mogoče malo preveč. In ves tisti svet, ki sem ga videl, je izginil, ni ga več. Tako preprosto je to, od nekdaj, ne more biti drugače. (…) Od kod potem misel, ki jo sliši? Strah me je. Ozre se okrog sebe, in ko vidi, da ni nikjer nikogar, ki bi ga slišal, pogumno zašepeta: Strah me je. Ko to izreče, ko ga slišim, kako je to zašepetal, ga je že manj strah, ko to napišem, se že malo manj bojim. Kajti zapisano je, to je beseda. Saj ni mogoče nič drugega, nič ni zunaj besede, nič ni brez nje. Danijel ve, da je tako na začetku kakor na koncu, res ni mogoče drugače, ko pa je bila beseda ob nastanku sveta.«