/ 

Veličasten hommage nevidni materi »otrok s Kozare«

   
Jasna Lasja – Dnevnik Diane Budisavljević – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

   

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Dnevnik Diane Budisavljević

Režija: Dana Budisavljevič, 2019, scenarij: Dana Budisavljević in Jelena Paljan po Dnevniku Diane Budisavljević.

Igrajo: Alma Prica (Diana B.), Igor Samobor (Julije B.), Mirjana Karanović (Julijeva sestra M. Kušević), Biserka Ipša (Ivanka Đakula), Krešimir Mikić (Robert Stein), Ermin Bravo (Kamilo Bresler), Vilim Matula (Narednik Hecker), Boris Ostan (G. von Koczian), Livio Badurina (nadškof A. Stepinac), Živko Zelenbrz (priča), Nada Vlaisavljević (priča), Zorka Janjanin (priča), Milorad Jandrić (priča) idr.

Ko je leta 1982 izšel roman avstralskega romanopisca, dramatika in esejista Thomasa Keneallyja (1935) Schindlerjev seznam, nagrajen z Bookerjevo nagrado in nagrado za najboljše delo losangeleškega Timesa, je po resničnih dogodkih spisana zgodba o nemškem industrijalcu Oskarju Schindlerju, ki je z zaposlitvijo v svoji Deutsche Emailwarenfabrik rešil življenje 1200 Judom, postala svetovna uspešnica. Roman – šele leta 2016 preveden tudi v slovenščino (Celjska Mohorjeva družba, prev. Rudi Meden) – je sicer delno izgubil na teži ob Spielbergovi s sedmimi oskarji in tremi zlatimi globusi nagrajeni filmski upodobitvi leta 1993, pa vendar je Keneallyjeva mojstrovina obveljala kot junaška zgodba nemškega tovarnarja, »ki je rešil smrti v plinski celici več Judov kot kateri koli drug posameznik v drugi svetovni vojni«.

Slednjo trditev prekaša tiha zgodba krhke, a močne ženske, ki je prav takrat ne tako daleč stran rešila smrti desetkrat več ljudi kot Schindler, le da je bilo njeno delovanje doslej neznano ali, bolje, potisnjeno v pozabo. Natanko deset let po vizualni upodobitvi Schindlerjeve zgodbe, je izšlo nenavadno in pretresljivo delo Dnevnik Diane Budisavljević 1941-1945. Izdala sta ga Hrvaški državni arhiv Zagreb in Javna ustanova Spomen – področje Jasenovec. Delo, ki je kljub pretresljivemu in tako za zgodovino kot sedanjost pomembnemu pričevanju ostalo skorajda nepoznano do lanskega leta, ko je mlada hrvaška filmska režiserka in montažerka Dana Budisavljević po treh letih raziskovanj in priprav posnela istoimenski igrano-dokumentarni film, ki pretresa gledalce širom po Evropi.

Film, ki ga je na prostoru nekdanje skupne države doslej videlo čez šestdeset tisoč ljudi in v Srbiji velja za najbolj gledani hrvaški film zadnjih dveh desetletij, v glavnih obrisih sledi zgodbi Dnevnika. Podrobni zapisi katoliške Avstrijke meščanskega rodu Diane Budisavljević (1891-1978, Innsbruck) – rojene Obexer in poročene z dr. Julijem Budisavljevićem, srbskim profesorjem kirurgije na zagrebški Medicinski fakulteti – o njenem medvojnem delovanju pričajo o izjemni požrtvovalnosti in nemara najvišji obliki humanizma. Predvsem pa pričajo o največji civilni akciji reševanja življenj v drugi svetovni vojni. Iz ustaških taborišč, nastalih in vodenih s strani Neodvisne države Hrvaške, ki je delovala pod okriljem nacistične Nemčije, je s svojimi sodelavci gotove smeri rešila okrog dvanajst tisoč otrok, ki so bili neprave narodnosti oziroma vere. V zloglasnih taboriščih, med katerimi je najbolj znan kompleks v Jasenovcu, so bile nameščene srbske pravoslavne in židovske ženske z otroki. Prve so bile deportirane na prisilno delo v Nemčijo, druge pa v Auschwitz. Njihovi otroci so ostali v taborišču, kjer so zapuščeni, lačni in bolni umirali.

Ko je Diana izvedela, da razen v Nemčiji obstajajo koncentracijska taborišča tudi na Hrvaškem, v katerih umira na tisoče otrok, se je odločila pomagati. Njena Akcija, kot jo je poimenovala, je ves čas potekala po tankem ledu med ilegalo in še dopustnim ter spričo razmer dobivala vse večje razsežnosti, z njo pa odgovornost in nevarnost za vse vpletene, tudi Dianino družino. V Dnevniku, ki suhoparno sledi izključno kronološkemu poteku dela, podatkih in vpletenih, pri čemer je persona avtorice tako rekoč izvzeta (in si ga pri nas po navedbi Cobissa lahko izposodite na Inštitutu za novejšo zgodovino ali ga berete na spletni strani https://core.ac.uk/download/pdf/14425336.pdf ), Diana leta 1941 zapiše: »Glede na to, da nihče drug ni hotel prevzeti tveganja, mi ni preostalo drugega, kot da sama prevzamem odgovornost za vse. Izhajala sem s stališča, da moje življenje ni vrednejše od življenj po krivem preganjanih in če imam možnost pomagati drugim, pri čemer sem v prvi vrsti mislila na otroke, je moje življenje tako bogato, da moram sprejeti dogajanja, ki bodo sledila. (…) To je bilo najlepše darilo, ki sem ga prejela v življenju – možnost, da rešim ljudi gotove smrti.« (prev. J.L.)

Z nekaj sodelavci je organizirala zbiranje in dostavljanje hrane ter obleke v taborišča, ki jih je tudi sama obiskala. Tam je zapisovala imena otrok oziroma jim okrog vratu obešala kartico s številko, kar je bilo evidentirano tudi v njenem nastajajočem seznamu. Prav tako je organizirala prevoze velikega števila otrok, ki jih niso ugonobili lakota, tifus in davica, v Zagreb, kjer so bili nastanjeni v rejniške družine. Natančno število rešenih otrok najbrž nikoli ne bo znano, kot za številne izmed njih, kar je mnogo bolj tragično, nikoli ne bo znano, kdo so bili njihovi biološki starši in kdaj so bili rojeni. Seznam popisa otrok, ki ga je Diana z izjemno natančnostjo vodila z namenom, da se po koncu vojne otroci in preživeli starši znova združijo, je bil leta 1945 zaplenjen. Zaplenili ga niso ustaši, temveč komunisti, ki so v želji pripisovanja zaslug zgolj sebi celotno zgodbo z Diano vred potisnili v pozabo. Diana po koncu vojne, domnevno zaradi pretresenosti ob zaplembi seznama, o svojem delovanju ni več govorila. Ostala sta po naključju najdena albuma fotografij »otrok s Kozare« (za katere se je med ljudmi tistega časa vedelo zgolj to, da obstajajo, ne pa tudi, na kakšen način so bili rešeni) in Dianin v nemškem jeziku napisan Dnevnik. Slednjega je po Dianini smrti našla njena vnukinja Silvija Szabo, profesorica na Filozofski fakulteti v Zagrebu, ki ga je tudi prevedla. A je do izdaje knjige moralo preteči še veliko let, saj je bila na obzorju nova vojna, ko je morebitno zanimanje za izginule otroke izpred pol stoletja nadomestilo novo bratomorno prelivanje krvi.

Istoimenski film Dane Budisavljević, ki je v daljnem sorodu z Dianinim soprogom (menda se je njena babica družila z Diano in Julijem), celotno Akcijo prikazuje v triplastni strukturi. Igrani del dopolnjujejo izpovedi štirih rešenih otrok, zdaj ostarelih ljudi (približno osemdeset let staremu Živku Zelenbrzu je, kot je povedal na ljubljanski premieri v Kinodvoru februarja letos, od resnične identitete ostal zgolj kartonček s število 1128), ter arhivski posnetki taborišča v Lobor-gradu, enega izmed ustaških taborišč NDH, kjer so izvrševali genocid nad rasno in versko »nepravim« ljudstvom. Gre za Danin prvi celovečerni film; do zdaj je namreč snemala dokumentarne filme.

Zdi se, da scela »stoična« drža, ne-igra naslovne igralke Alme Prica sledi duhu Dianinega Dnevnika, kjer je, kot povedano, avtorica povsem izvzeta. Pa vendar je skozi igralkino držo, obrazno mimiko, ki je vse, kar nam igralka igralskega ponudi, ves čas čutiti neodjenljivo človeškost in presunljivo bolečino, hkrati pa nepopisno težo ter, če hočete, zgodovinsko odgovornost, ki si jo je v nekem trenutku nadela neznatna gospodinja v svojem petdesetem letu. S tako imenovanim umikom igre, ki daje na prvo mesto Dianino delovanje in predvsem njegov učinek, film povezuje Diano in rešene otroke. Slednje še podčrta črno-bela tehnika igranega in dokumentarnega dela, ki z umikom vizualnega preskoka oziroma s poenotenjem preteklega in sedanjega časa (ki ima, mimogrede, tudi metaforično-simbolen pomen) tridelno strukturo filma zlije v eno. Tudi zaradi tega so že tako mehkobno izpeljani prehodi med tremi strukturami še mehkejši. Tako so nekdanji otroci, prikazani skozi pretresljive arhivske posnetke, tisti ostareli posamezniki dokumentarnega dela, ki s prav tako pretresljivimi izpovedmi gradijo globoko ganljivo filmsko zgodbo.

Eden izmed igralcev, Vilim Matula, je po ljubljanski projekciji filma povedal: »Pred snemanjem Dnevnika sem poznal Danine dokumentarne filme, imel sem zaupanje. Ena izmed fascinantnih stvari v filmu je zame tudi scena s parno lokomotivo. Med snemanjem filma smo se zavedali, da počnemo nekaj pomembnega, pri čemer sta nas mirili in hrabrili Danina nežnost ter natančnost. Kot montažerka po izobrazbi se je zavedala pomembnosti naloge. Z direktorjem fotografije (Jasenko Rasol, op. J.L.) sta iskala način, kako v nekakšni mirnosti združiti pogovore z nekdanjimi rešenimi otroki in arhivske posnetke iz taborišča. Ko sem film prvič videl na festivalu v Puli, sem bil enako kot vsi gledalci osupel in pretresen. Zares neverjetna izkušnja.« (Prev. J.L.)

Neodvisni film Dnevnik Diane Budisavljević, nastal v hrvaško-srbsko-slovenski koprodukciji, je svojo premiero doživel na lanskoletnem 66. filmskem festivalu v Puli, kjer z absolutno zmago ni postal zgolj nacionalna senzacija, temveč je v gledalcih zanetil mnogo več. Ob prejetih nagradah za najboljši film, najboljšo režijo, montažo in glasbo ter nagradah občinstva in kritike, je v nekaj tisoč gledalcih v Areni sprožil čustvo, ki ga je težko opisati.

Akademski snemalec Goran Legović iz Zagreba se odziva po puljski premieri spominja takole: »Dnevnik Diane Budisavljević je film srca, empatije in mračnega trpljenja. Po toliko letih je režiserka Dana odprla staro rano mnogih ljudi, ljudi, ki si delijo enako ali podobno usodo. Zgodbo je izpovedala s srcem. To je čustvo, ki je vladalo na premijeri v puljski Areni. Ljudje so jokali in vsi smo lahko začutili to prekrasno sprostitev solz. Kakovosten film, ki govori mnogo, mnogo, hkrati pa pretresljiv in topel film s sporočilom ljubezni ter humanizma. Četudi se je projekcija v Areni končala, se je zgodba nadaljevala in projicirala v ljudeh. Po odjavni špici je nastala dolga, dolga tišina. In potem je nastal aplavz 7 ali 8 tisoč ljudi, ki je trajal 7 ali 8 minut. Tega se ne da opisati, to se lahko zgolj doživi.«

Ne le, da je film Dnevnik Diane Budisavljević v Puli gladko prekosil t. i. »državnega favorita«, Vrdoljakovega Generala z Goranom Višnjićem v naslovni vlogi, politično in finančno znatno podprtega epa o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo Anteju Gotovini, na Hrvaškem je, še posebej spričo poudarjenega zgodovinskega revizionizma v zadnjem času, razen izjemnega zanimanja in številnih pohval izzval tudi ogorčenje desničarskih lobijev, ki so hoteli diskreditirati njegovo verodostojnost. Ne glede na tovrstne odzive je Dnevnik film, ki na tihoten, umirjen in počasen način še kako glasno govori o pozabljenem nasilju v našem prostoru, o brutalnosti medvojne vladavine NDH in njenih rasnih zakonih, ki so botrovali smrti ogromnemu številu ljudi. Govori o po krivici pozabljeni ženski, ki je zgolj z lastno požrtvovalnostjo, močno voljo in velikim srcem v nemogočih časih rešila na tisoče začetih življenj. In, kot je v enem izmed intervjujev pri nas zaključila Dana Budisavljević, govori o tem, »da se takšni časi v različnih oblikah vračajo in da se je potrebno vselej postaviti na stran humanosti«.

     

  

  

Gospa Zorka Janjanin, ena izmed pričevalk v filmu, je med nastajanjem filma umrla.

 

  

          

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

      
Jasna Lasja – Dnevnik Diane Budisavljević – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.