/ 

Anina mojstrovina

    
Ana Schnabl – Jasna Lasja – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

  

Ana Schnabl: Mojstrovina, Beletrina 2020.

   

Potem, ko je njen odmevni, tudi v kritiški sredini dobro sprejeti literarni debut, kratkozgodbarska zbirka Razvezani (Beletrina, 2017), razen nagrade za najboljši prvenec na 33. Slovenskem knjižnem sejmu prejela tudi nagrado Eda Budiše Mestne knjižnice Pazin in Hiše za pisce, letos Ana Schnabl, sicer tudi esejistka, urednica evropske pesniške platforme Versopolis in doktorska študentka filozofije, nadaljuje literarno pot z izdanim romanom Mojstrovina.

Tako v desetih zgodbah, zvezanih v Razvezane, kot v Mojstrovini sta najbolj vidni dve osrednji žarišči; izrazita psihološka podstat kot čvrsto jedro, ki zleplja tematsko razvejanost, in visoka jezikovno-stilistična nota upovedovanega. Če so v prvencu protagonisti vstopali v zgodbe skozi telo in občutja, pri čemer je intenziteta telesne in čustvene odzivnosti lahko povzročila njihov počasni propad in sta bili obe entiteti tako prepleteni, da mestoma ni bilo jasno, ali telesno propadanje povzroča psihično oslabelost ali obratno, sta v Mojstrovini vstop v zgodbo in njegove posledice jasno zastavljena. Ne gre več za protagonistov hendikep, niti ne za njegovo preobrazbo telesa in duha kot posledico bioloških procesov, ampak za zavestno držo, za katero se je osrednja protagonistka romana na neki točki življenja odločila. Pri tem ne igra vloge, ali je to storila iz zlobe, slabosti, nezavedanja dalnosežnih posledic ali zgolj z namenom poskrbeti zase, za svojo prihodnost in mesto v družbi. Mlada intelektualka Ana je leta 1985 sprejela mesto urednice na Mladinski knjigi z védenjem, da bo za ta, zanjo sanjski položaj, vračala dolg vse življenje. Tudi potem, ko se bo svoje početje z namenom duhovne samo-osvoboditve odločila razkriti javnosti. Gre torej za povsem drugo protagonistkino držo od tiste, ki so jo zavzemale njene predhodnice v Razvezanih, kar v razširjeni formi romana prinaša tudi širšo tematsko razplastenost in globlji psihološki uvid.

Razen njeni zgodbi pa v izrazito intimističnem in v posameznikov psihološki ustroj zazrtem romanu sledimo tudi zgodbi profesorja književnosti in nerealiziranega pisatelja Adama, ki svoj rokopis prinese prav tej urednici v obdelavo oziroma izdajo. Ker je profesor tudi novorevijaš, in ker je to čas, ko skupna država živi v zadnjih izdihljajih in je potrebno po nujnih spremembah kličoče glasove čim hitreje utišati, je za okorelo oblast dovolj sumljiv, da pristane pod drobnogledom varnostno-obveščevalne službe in s tem naslednja žrtev Aninih ovajanj. To se tudi dogaja, saj Sofija in Vitomil Ano redno zasledujeta in od nje z uglajeno, a agresivno brezkompromisnostjo terjata sveža spoznanja. Za prodornejši zaplet zgodbe se Ana in Adam spustita v erotični odnos, ki preraste v ljubezenskega in ki je tajen iz več razlogov. Ne le, ker sta oba poročena, in da tak odnos vsaj na prvi pogled izpodkopava odnos urednica-avtor, njun erotično-ljubezenski opoj ima močno ambivalenten značaj ima tudi v odnosu rabelj-žrtev.

Roman seveda ne postavlja v ospredje ljubezenskega zapleta, ki vznikne in zamre v specifičnih okoliščinah, prav tako ne prelomnega zgodovinskega konteksta, ki sicer ves čas buhti izza pogostih monoloških pasaž, pač pa se na oboje opira toliko, kot je potrebno za podrobno psihološko analizo posameznikovih duševnih stanj, ki jih na ozadju družbenopolitičnega dogajanja povzroči zdrs z etično-moralne drže. Pripoveduje o tem, kako se dogaja nek odnos, premešan z različnimi vsebinami, ki naposled trčijo ob nepričakovani zasuk. Ob tem mimogrede zastavlja (neodgovorjeno) vprašanje, ali ljubezen – tudi potem, ko je jasno, da bo morala usahniti -, pripomore k zaobrnitvi poteka dogajanja v Anin zaključni salto mortale, ki vsaj za trenutek zastavi tudi metaliterarno vprašanje, čigavo Mojstrovino v resnici beremo.

Roman, iz katerega se svetlika feministična podstat in ki ves čas pozitivno naravnanega Adama ob koncu, ne brez simbolnega podmaza, pokaže kot nerealiziranega omahljivca, izrisuje čas, ko je (zapisana) beseda imela mnogo večjo veljavo, kot jo ima danes, ko je bilo delovanje vzvodov moči mnogo usodneje in ko so posameznikovo dostojanstvo krojile (ne)vidne sile. Pri tem je vedno manj paradoksalno, da roman s problematiziranjem svobodnega odločanja na ozadju vladajočih represivnih organov točasnemu dogajanju v slovenskem družbenopolitičnem prostoru postavlja ogledalo.

Ana Schnabl je tudi v tokratnem delu pokazala tako občutljiv uvid v posameznikove zapletene psihološke meandre kot visoko jezikovno-stilistično ubranost in na ta način roman z na pogled preprostima zgodbo in zapletom preobrazila v vrhunski umetniški izdelek. Res je slogovna bravura tista, ki v romanu stoji pred zgodbo, četudi je pogosta psihološko-stilistična obloženost ponekod že na meji esejističnosti, kjer akterjevi notranji monologi mestoma zdrsnejo v avtoričin glas. Res je tudi, kot je bilo že zapisano, da z distance predstavljeni zgodovinski kontekst predvsem za tiste bralce, ki so ta čas živeli, deluje nekoliko privzdignjeno oz. premalo otipljivo. A kljub temu je Mojstrovina privlačno in tako rekoč obvezno branje, ki dviguje nivo sodobne slovenske literarne produkcije in ki bo zadovoljilo predvsem zahtevne bralce.

     

      

      

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Ana Schnabl – Jasna Lasja – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.