Jasmina Mujkič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Jasmina Mujkić je poleti 2019 gostovala v Ljubljani v rezidenci Društva slovenskih pisateljev v okviru projekta The Ulysses’ Shelter. Z Igorjem Divjakom se je pogovarjala o svoji poeziji ter odnosu do plesa, telesa in narave.
Videopogovor z Jasmino Mujkić.
Jasmina Mujkić o svojem pisanju (iz intervjuja)
Zlepljeni so gozd, narava, živali in telo, ki je v mestu, saj je tudi mesto pomemben element moje poezije. Tu pride do nekakšne dvojnosti.
***
Lekcija I.
Močno primi to globino
Krzno zajca ali rep lisice naslonjen na toplo čelo
Razglej se okrog sebe
Utrgaj črn trn ali rep lisice naslonjen na toplo čelo
Razglej se okrog sebe
Utrgaj črn trn, volčji bob ali plevel na polju
kmalu boš nekam legel
ko pride sen si zapomni
mehko telo se prilega stenam iz katerih se cedi od dolgočasja
Mečarica srebrno reže vodo.
Neopazen v tem okolju si dovoljuješ da te prevzamejo
duhovi Amerike
In vse te besede ki si jih okusil
te pečatijo z zlom.
***
Zdrži dih nekje globoko v koreninah vlečeš hranljivo
Bogatijo ki jo vlečeš s tlemi v zgolj skromnost
Napajaš kot žival
Skrivaš kot ime
Nekoč si nosil težke samoglasnike ki so udarjali v sklenino
in jih zdaj zaklenil kot skrivnost.
V pristanišču se upogibaš čez ograjo svinčene pesti grozeč izrazu zdaj
vendar vseeno spoznaš da ta obraz pripada drugemu
in da to kar vidiš je le nekoga vtikanje v kader
Nekdo se je promoviral v končnem zaporedju stvari
In ničesar ne moreš storiti.
Zadržiš dih nekje globoko v sebi in pustiš da padejo
preidejo v dlan
in se čudiš da imaš telo ki ga imaš
ime ki te nosi
Vedno divje žejno.
Na kaj boš položil ptico ki si jo pravkar pogoltnil
kam se boš obrnil ko boš prenehal
zapomni si, vse je odvisno od ritma kako hodiš
o žeji ki ti grozi s propadom
takrat te telo zapušča drugod
in naposled si lahko oddahneš tam
od koder si od vedno bežal.
***
Duši je treba ugajati vsak dan
ugajati zimi v tišini besed
nespretno prezeblo spotikanje ob zvoke.
vlak od nekje vozi telesa ki se vlečejo v vsej svoji teži
proti reki, proti robovom
prijemljejo modus svinčenih tal
toplih oblik
prostorov ki so jih lomili proti sebi
kam so
zasijale misli v vzglavnik
zašita okna
so spustila noč kot ribe na površino jezera
da bi pričakale drug odtenek teme
razpršene žaromete razlite po trošnih stenah
nenehno vitalnost v očeh tistega ki nikoli ne gre v sen
na robu nastopa in mesto sanja prostor razklanosti
kjer so vse oblike eno in isto meso
kakor kocka sladkorja ki prestavlja sladkobo
tako tudi mesto zavrača naglo delovanje
vse se ti nekako dozdeva, tebi ki ne moreš zaspati
zdaj so vsi žarometi slike tapkanja, kapljanja
nečesa živega ki se preteka v tebi
kar vrvra ven v usta ribe v telo jezera
da se naposled lahko sme v sen.
***
Zima
Polje gre kakor steklena površina v nedogled. Tam, kjer oko zameša nebo s tlemi, se razprostre plošča beline. Tam, kjer se oči privajajo na svetlobo, umira nebo. Nebo se duši nasičeno z rajcanjem
dih postaja vlažen potem še para.
Primi me za roko. Sestra, primi me za roko!
Ta bogatija, ki jo delamo z našimi možmi, ni več nežnost.
To veličastno, kar nižemo otrokom, je le tema. Včasih delam kot pošast, včasih se opustošenost spreminja v ivje in sablja v lubje.
Hudičevo delo.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
Prevedel Jurij Hudolin
(fotografija Milovan Milenković) Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in na Filozofski fakulteti študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik. piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne v različne slovenske časopise. Deluje tudi kot prevajalec in urednik. Živi v Ljubljani. Prejel je nagrado Slavka Gruma (1991), bil nominiran za za Čašo nesmrtnosti, Veronikino nagrado (2013) in nagrado kresnik (2014).
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Jasmina Mujkić – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
