/ 

Novi zapiski iz klavzure

Jaroslav Skrušný – zapiski v času epidemije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

S koncem poletja so se za obzorjem začeli kopičiti temni oblaki drugega vala koronavirusne epidemije. Krajši kot so bili jesenski dnevi, strožji in restriktivnejši so bili ukrepi, ki jih je za omejitev širjenja covida-19 sprejemala oblast: zapirale so se šole, gostilne, gledališča, kinodvorane, galerije, knjigarne, muzeji; prepovedano nam je bilo združevanje v skupinah, potovanje iz regije v regijo, nazadnje tudi iz občine v občino; nošnja zaščitne maske je postala obvezna tudi na prostem, nismo se smeli več obiskovati med prijatelji in znanci, življenje se nam je skrčilo na najožji družinski krog, drastično omejen s kvadraturo domačega stanovanja. Znova smo se znašli sami s seboj, soočeni s svojo človeško krhkostjo in ranljivostjo, na lepem spet iz oči v oči s svojo naključno, prekarno in kontingentno condition humaine. In iz te primarne tesnobe, iz bivanjske stiske smo iskali poti, špranje, žarke luči za izhod iz depresivnega samozaprtja, se odpirali v svet domišljije in lepote; v drobnih utrinkih resničnosti, v iskrivih domislekih duha, v hipnih zaznavah čudeža bíti smo iskali moč za vztrajanje v protislovnem položaju, črpali vztrajnost in voljo za vnovično in zopetno potiskanje skale navkreber. Tu je nekaj kratkih zapiskov iz drugega pandemijskega objema:

  

   

Izgubljen v neizmernosti vsega

Ponedeljek, 22. junija

Po poti nizdol z Rožnika me nenadoma prevzame občutek popolne izgubljenosti. Okrog poldneva je, dan je sončen, vroč, v zeleni katedrali gozda vlada spokojno zatišje, zdi se, da so se še ptice potuhnile in se predale opoldanski letargiji. Kar naenkrat okrog sebe začutim neznansko praznino, kot da sem se izgubil v neizmernem prostoru, kjer mi je vse tuje, kjer z ničimer in nikomer ne morem vzpostaviti stika, kjer sem popolnoma tuj in sam, brezpomočen, neskončno majhen delček, makovo zrnce v brezbrežju vsemirja. A ne občutim Roquentinovega gnusa nad nepredušno tujostjo sveta in stvari, ki me obdajajo, tudi ne groze pred praznino – saj je svet okrog mene poln, nabit s svojimi skrivnostnimi pomeni – bolj zaznavam nekakšno brezbrižnost kozmosa, ki me obdaja, prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost, odvečnost in zanemarljivost v samozadostnem prisostvovanju bivajočega. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju; tako rekoč ni me več oziroma, kolikor sem, sem le še ta odprta razpoložljivost, izvorna človeška mogočost, kot bi rekel Kocbek, večni vandrovec na križpotjih nikdirdoma, zablodeli tujec v hiši bíti. Čutim, da sem v nekakšnem posvečenem stanju in razpoloženju, slutim, da bi v tej atitudi zlahka sprejel vase tudi Boga – ali démona –, ko bi mi ta hip prišla naproti, dojemam, da sem na stežaj odprt vsakršni metafizični ali tostranski izkušnji. V tej čudni tesnobi, občutku izgubljenosti in odvečnosti me paradoksalno navdajajo in obhajajo tudi nekakšna brezrazložna radost, spontan joie de vivre, samopouživajoča se ekstatičnost, s katerimi se izročam tej neizmernosti in drugosti, doživljam nekakšen orgazmičen drget, kot da, očaran od zamolklega sija življenja, sestopam v temno in brezbrežno srce stvarstva.

Nenavadna eksistencialna izkušnja, srhljiva in nasladna, nenadna in intenzivna, ki pa traja le kratek čas; tišino kmalu napolnijo ptičje žvrgolenje, šelest vetra v drevesnih krošnjah, hrup mesta v daljavi, naenkrat sem spet spravljen s svojo okolico, znova sem v tem tujem, neznanem, brezmejnem univerzumu domá. Kot začasen podnajemnik, kakopak.

  

P. S.

Opisano doživetje me je doletelo na dan svetega Ahaca. Bogvedi, ali ni na neki skrivnosten način v njem zapopaden tudi duh mojega dragega učitelja, velikega premišljevalca o načinu biti v svetu, profesorja Dušana Pirjevca – Ahaca?

  

Kratka meditacija ob padajočem želodu

Četrtek, 17. septembra

Izkoriščam čudovite dneve, ki so poletje potegnili še globoko v september, in spet pogosteje hodim na Rožnik. V ponedeljek sem se odločil, da običajno maršruto obrnem na glavo: gor k Ivanu jo mahnem po poti, po kateri se ponavadi spuščam v dolino; mimo Tivolskega (Radetzkyjevega) gradu se počasi odpravim navkreber, na razpotju krenem proti Mostecu in v širokem loku po severovzhodni strani Drenikovega vrha par biais pridem do gostilne; privoščim si skodelico slastnega lipovega čaja in se počasi odpravim po široki peščeni cesti po južnem pobočju rožniškega hriba navzdol do gostilne Čad in potem po obronku gozda do Tivolija in domov (po tej poti običajno hodim gor).

Ugotovil sem, da je opisani itinerarij veliko prijetnejši za sprehod, pot se zložneje vzpenja navkreber, po cesti ni nikakršnega prometa, urica lagodne hoje skozi gozd me pripelje do Cankarjeve hiše pod cerkvijo Marijinega obiskanja, za vrnitev mimo Čada potrebujem slabih štirideset minut. Še lepše je, če grem gor in dol po tej daljši, bolj senčnati in samotnejši poti, zato se danes, v četrtek, odločim za obrnjeno smer svojih priljubljenih sprehodov in si sproščeno gibanje v naravi podaljšam na polni dve uri hoje (ne računajoč obveznega postanka za čaj na Cankarjevem vrhu).

Že zadnjič, v ponedeljek, ko je nekoliko močneje pihalo, pa tudi danes, tako rekoč v brezvetrju, sem v gozdu zaznal nenavaden ropot: kot bi spod vedrega neba padala redka toča, je med krošnjami vsake toliko zaštropotalo in zapokljalo in mi zašelestelo pod nogami: med gostim listjem so med piši vetra namreč odpadali zreli hrastovi želodi in se ob padcu na tla hrestajoč razletavali – zelenkasti trebuščki so se otresali hrapavih kapic in hrsknili, če si stopil nanje. Zdi se mi, da še nikoli nisem tako razločno in intenzivno zaznaval klopota padajočih želodov (odpadajo tudi bukovi žiri, a ti so manjši in mehkejši, zato njihovo padanje skozi listje ne povzroča tako glasnega prasketanja), da še nobeno jesen – pa zadnja leta kar pogosto zahajam v gozd in se samoten sprehajam pod bukvami in hrasti – ni tako množično pokljalo in hrestljalo v krošnjah kot tokrat.

*

Ne vem, ali gre za dokaz iztanjšanega posluha za najbolj neznatne, marginalne podrobnosti vsega bivajočega, za povečano pozornost za življenjske detajle v njihovi skrivnostni samozadostnosti, za večjo odprtost iz sebe v svet, za vse drugo, kar nisem sam, za darežljivejše, bolj dopuščajoče razmerje do biti kot take – ali zgolj za trivialne simptome starajočega se človeka, ki s poudarjeno lakomnostjo vpija in srka vase vse bolj izmikajoče se – in zato vse bolj dragocene – darove bivanja, vedoč, da jih nemara uživa poslednjikrat.

   

Umetnine s praškega gradu v Narodni galeriji

Petek, 16. oktobra

Virus covid-19 je podivjal, število okuženih in obolelih strmo narašča iz dneva v dan (danes so jih zabeležili že skoraj 900), oblasti sprejemajo vse bolj drastične omejitvene ukrepe: od sobote naprej bodo spet zaprti vsi gostinski lokali, razen učencev prvih petih letnikov devetletke bodo vsi ostali šolarji in študentje prešli na izobraževanje on line, gibanje med oranžnimi in rdečimi regijami (večino Slovenije, razen zahodnih regij) je zaustavljeno, zapirajo se gledališča, kinematografi, frizeraji, fitnes saloni, telovadnice, predvsem pa je že od danes obvezna nošnja zaščitnih mask tudi na prostem. Vračajo se mračni časi z začetka pomladi, vračajo vsakršne omejitve in posegi v osebne svoboščine, predvsem pa se vrača radikalno zmanjšanje medosebnih stikov, socialnega življenja, družabnosti, okrnjen nam bo naš narojeni človeški status biti-z-drugim.

V brk temnim napovedim in neprijaznim okoliščinam se z Alešem – ki se je bil prav ta usodni dan pripeljal iz »oranžne« Goriške v »rdečo« Ljubljano, da se cepi zoper gripo – odločiva, da izkoristiva še zadnji dan »svobode«, obiščeva razstavo mojstrovin iz pinakoteke praškega gradu v Narodni galeriji in stopiva na kosilo v tradicionalno gostilo Pri šestici, ki bo že čez nekaj ur za neznano dolgo dobo zaprla svoja vrata. Že nekaj dni prej sem se bil z ravnateljico NG, ljubeznivo, zalo in iskrivo sovandrovko po rožniških potkah in stezah v prvi fazi pandemije, gospo Barbaro Jaki, po elektronski pošti dogovoril, da nama rezervira vstopnici in naju – če bo le utegnila – po ogledu razstave osebno pozdravi.

Razstava 46 umetnin iz zbirke cesarja Rudolfa II., ki je v času svoje vladavine nad Zahodnorimskim cesarstvom nemške narodnosti na prelomu iz šestnajstega v sedemnajsto stoletje prestolnico države znova prenesel v kraljevsko Prago in kot velik ljubitelj in poznavalec likovne umetnosti na svojem dvoru na Hradčanih zbral impozantno zbirko mojstrovin starih in sočasnih mojstrov, ki jo zdaj hranijo v grajski Obrazárni, ta razstava prihaja v Narodno galerijo v Ljubljano kot neke vrste povračilo ali protiusluga za lanskoletno uspešno revijo slovenskih impresionistov na praškem gradu. Uradni naslov razstave je salamensko dolg in se glasi: Mojstrovine pinakoteke praškega gradu – Tizian, Tintoretto, Veronese, Rubens in drugi. Čehi so nam prijazno poslali na ogled vrhunski izbor mojstrovin iz ene redkih umetniških zbirk, ki je vse od nastanka do danes ostala tako rekoč nespremenjena in v enem kosu, kar je redkost v svetovnem merilu. Izbrane slike, kipi in nekaj kosov nakitja nosijo močan pečat dobe cesarja Rudolfa II.: to je v umetnosti in arhitekturi čas prehoda iz pozne renesanse v barok, mojstri, ki prihajajo na cesarjevo povabilo slikat v Prago, se še nekoliko zgledujejo po benečanskem manierizmu in barvitosti, še nosijo s seboj spomin na realistično krajino in veselje z žanrskim portretom, tako značilnima za visoko flamsko renesanso, a se po drugi strani čedalje bolj prepuščajo vznesenemu, razčustvovanemu, emfatičnemu in hkrati telesno bohotnemu, čutnemu in spektakelskemu duhu baročne razgibanosti, izrazite voluminoznosti in grandioznosti, močnim barvnim kontrastom, širokemu zamahu in poudarjeni igri med svetlobo in temo. Prevladujoče vzdušje v napol zamračeni dvorani (razstavo je postavil Ranko Novak) je zato nekoliko temačno, zamolklo, pridušeno, celo malce pezantno, skoraj slovesno – zlasti za gledalca, ki je, kakor jaz, še pred desetimi dnevi užival v razkošnem sijaju prosojne in kristalno razpršene luči na slikah renesančnih toskanskih mojstrov, v lesku mediteranske zlate svetlobe in azurnega neba –, platna kot da so zavita v nekakšno temno rjavkasto prevleko, potopljena v zamolkel somrak, iz katerega tu in tam jarko zasije osvetljeno človeško telo, se zaiskri odsev svetlobe na ščitu ali oklepu, poblisne obstret okoli svetničine glave, se zablešči dragulj na plašču ali meču ali zasije zlato ozadje poznorenesančnih oltarnih triptihov.

Sredi vse te razkošne baročne bakhanalije vsakršnih svetopisemskih bitk, poslednjih sodb, Jezusovih bičanj in kronanj, viharjev na morju in neviht na nébesu, sredi temačnih krajin in zborovanj olimpijskih bogov so se me najbolj dotaknila tri intimna, komorna dela, ki so kot dragulji zasijala v somračnem prostoru. Najprej je bila to nepopolna tabelna slika, fragment tako imenovanega Praškega oltarja iz stolnice Sv. Vita, in sicer stranski del triptiha z motivom Sv. Katarine in Sv. Barbare s fragmenti likov Sv. Doroteje in Sv. Margarete, delo nemškega mojstra Lucasa Cranacha starejšega iz leta 1520. Najbrž me je slika tako močno pritegnila prav zato, ker predstavlja vez med nabožnim slikarstvom kakega Fra Angelica, denimo, ki sem si ga nedavno ogledal v Cortoni, in visoko nemško renesanso Albrechta Dürerja (ki sem jo občudoval pred letom dni v Albertini na Dunaju): svetnici sta napravljeni v razkošne gosposke obleke poznega petnajstega stoletja, simetrično sta si postavljeni druga proti drugi, v rokah držita liste inkunabul, med njima poplesujejo angelci, vse ustreza renesančni ikonografiji oltarnih podob, toda njuna obraza sta naslikana s tolikšno realistično natančnostjo in hkrati izražata tako ganljivo in vdano (skoraj davincijevsko) milino, da bolj kot kánonsko svetniško zgodbo pripovedujeta o nekem neizrekljivem veselju do življenja (ki si ga najbrž delita s slikarjem), o tem, da se neizmerno dobro počutita v svoji človeški, posvetni koži.

Druga je slika beneškega mojstra Carla Saracenija, nastala dobrih sto let kasneje, podoba Svetega Boštjana. Slika se že na prvi pogled razlikuje od klasičnih upodobitev nesrečnega svetnika, ki ga običajno vidimo privezanega k drevesu in prebodenega s številnimi puščicami. Saraceni ga je kot osrednjo figuro po diagonalni osi (kot v najstrožjem klasicizmu!) postavil v gozdnato krajino, junak – svetlo ožarjen na temnem ozadju – napol sedi, napol sloni na nekakšni skali, oviti v rdečo baržunasto tkanino; k nogam je odložil vojaški oklep in čelado, skoraj gol je, le mednožje mu pokriva bela tunika, z desnico grabi za puščico, ki se mu je zadrla tik nad dimljami (z ranjenega mesta se cedi čisto droben curek krvi), glava mu je omahnila nazaj, na obraz z zaprtimi očmi pa se mu je prikradel izraz nekakšne trpeče vznesenosti, bolečine in užitka obenem. Zdi se, kot da se mu – podobno kot Berninijevi Sveti Terezi Avilski – bolečina (najbrž predsmrtna) preliva v ekstazo, da smrt sprejema kot orgazmično, presežno, transgresivno doživetje najvišje milosti.

In še tretja slika, ki nekako izstopa iz temačnega blišča baročnega imaginarija: Rubensova podoba Marijinega oznanjenja, prav tako nastala med letoma 1610 in 1612. Slika nosi vsa znamenja in odlike Rubensovega slikarskega mojstrstva, vsa je dinamično razgibana, dramatično zgoščena in osredotočena okrog čudežnega dejanja, telesi osrednjih figur, Marije in nadangela Gabrijela, sta kot ujeti v vrtinec gibanja, skoraj v letu, barvni kontrasti podčrtujejo notranjo napetost in usodnost dogodka. Kakšna razlika od popolne spokojnosti, negibne vdanosti, skorajda bizantinske otrplosti in pobožne zamaknjenosti, ki jih na upodobitvah zgodnjih mojstrov italijanske renesanse kaže Marija ob novici, da bo rodila Božjega sinu! Rubensova Devica je vsa v zaletu, čustveno je skrajnje vznemirjena, skoraj v strahu in nejeveri se umika prihajajočemu angelu. Človek – pa naj bo še tako čistega srca, kot je bila Marija – je ob srečanju z Božjim vselej nekoliko očaran, pretresen in hkrati prestrašen, celo zgrožen, ker se v tistem trenutku prepozna v svoji krhkosti in minljivosti – tudi o tem nam pripoveduje pričujoča slikarjeva upodobitev ene največjih skrivnosti krščanstva: umetnost nas vselej nagovarja v naši izvorni smrtniški kondiciji.

*

Ko prideva iz somračnih prostorov razstavne dvorane spet na svetlo, v zračni prostor galerijskega magistralnega preddverja z Robbovim vodnjakom, samodejno poseževa po maskah, ki ju že ves čas pridno nosiva na obrazih; eh, ne bo šlo, epidemiologi zapovedujejo nošnjo mask vseskozi in povsod. Stopiva do prodajnega pulta, si kupiva nekaj razglednic z motivi razstavljenih del, sam si po krajšem premisleku kupim še razstavni katalog (kot da bi čutil nekakšen rodovni dolg do razstave, ki prihaja s praških Hradčanov). Od nekod se kot dobri duh prikaže Barbara, naju prisrčno pozdravi, se opraviči, ker je bila zadržana in ker mora brž spet nazaj na nujni sestanek (organizirati se morajo za prihajajoče nove omejitvene ukrepe pri obisku razstav) in obžaluje, ker je zamudila in naju ni mogla počastiti s katalogom. Malce poklepetamo, si zaželimo čim krajšo karanteno in kar najhitrejše ponovno snidenje ob napovedujočih se razstavah Fortunata Berganta in Hinka Smrekarja v prihodnjem letu, nakar se z Alešem posloviva.

Stopiva do Šestice in si v skorajda prazni gostilni privoščiva – pač v duhu svetopisemskih tém, ki sva se jih nagledala v galeriji – »zadnje kosilo« (pred zaprtjem gostinskih lokalov). Pokramljava o svojem sprotnem delu, o prevodih, korekturah, branjih, pa o najnovejših peripetijah na slovenski literarni sceni, pa o literarnih nagradah (mimogrede na rovaš svojega luknjičavega spomina ponovno izgubim stavo z Alešem, ker mu ne verjamem, da je prvo Cankarjevo nagrado, ki so jo podelili pred nekaj meseci, prejel Sebastjan Pregl in ne Vinko M., kakor sem trdil sam), pa o vnovičnem mrku gledališč in nasploh nič kaj spodbudni jeseni, ki prihaja na zlovešče plahutajočih krilih koronavirusa.

Domov grede za slovo zavijeva še v Mesing, da takoj poravnam zgubljeno stavo okrog Cankarjeve nagrade. Sedeva na teraso, snameva maski in trčiva s kozarci. In glej, vraga: čudežno in Božje vendarle nista tako daleč stran od naših vsakdanjih človeških zadev, mimo prinese ljubeznivega frančiškanskega patra Edija Kovača, ki jo maha – nikamor drugam kot v Narodno galerijo, na ogled razstave Mojstrovin iz pinakoteke praškega gradu. Kakšno lepo naključje v teh nelepih dneh!

   

Žalostinka za zobom

Sreda, 21. oktobra

V zobozdravstveni ambulanti Dentalna medicina Park na Rimski cesti mi kultivirana gospa srednjih let, ljubezniva in pozorna zdravnica Eva ob pomoči simpatične ukrajinske asistentke Natalije – obe sta v teh pandemijskih okoliščinah napravljeni v nekakšna skafandra, čez obraz nosita ob maskah še zaščitna vizirja, doktorica si za povrh nadene še specialna očala, ki so videti kot manjši daljnogled ali gledališko kukalce z zelo ozkima cevkama za leče in s prižgano žarnico na sredini, ki učinkuje kot tretje oko; z aseptično opremo ambulante, skoraj vesoljsko operacijsko posteljo, kamor ležem kot na žrtvenik, z baterijo vsakršnih svedrov, cevk in kablov, ki se kot vislice grozeče dviguje nad menoj, z vso to brezhibno zloščeno in urejeno opremo celotno prizorišče z nastopajočima akterkama vred deluje kot prizor iz znanstveno-fantastičnega filma, kot epizoda nadaljevanke o življenju na nekem drugem planetu, v nekem drugem času, v neki drugi resničnosti – v tej distopični sceneriji torej, ki ji dodatno zloveščost podarja vsesplošno tesnobno vzdušje izrednih razmer, ki jih je nedavno oklicala vlada, mi kot duh neslišno gibajoča se svečenica skrivnostnega dentalnega božanstva spretno, občutljivo, skoraj neopazno izpuli še zadnji zob iz zobovja, ki mi ga je namenila evolucija.

Izgubil sem enega od gradnikov svoje telesne konstitucije, izstopil sem iz kategorije »normalnih« človeških osebkov, se poslovil od znamenja svoje biološke identitete. Kaj sem izgubil s tem zadnjim osamelcem, čému sem se z ekstrakcijo poslednjega grizljavca odpovedal v nadaljnjem bivanju? Sem s tem korakom prestopil tudi v novo obdobje svojega življenja, v postdentalno ero svojega žitja? Sem se pridružil nekemu drugemu sloju zemljanov, drugi kategoriji smrtnikov, tistim, ki se vpisujejo na univerzo za nemara že četrto življenjsko obdobje in z brezzobimi ustih nenehno momljajo in godrnjajo zamere zoper svet in življenje? Bom svojo biografijo poslej delil na čas, ko sem še imel lastne zobe v čeljustih, in na »postzobni« čas? Sem se torej dokončno preselil v obnebje betežnih starčkov, ki se le še z nostalgijo spominjajo dni, ko so še lahko ugriznili v prepovedano jabolko?

  

Hvalnica lepoti

Četrtek, 22. oktobra

V deželi vladajo izredne razmere, čeravno jih oblasti še niso uradno razglasile. A vpeljale so policijsko uro (med 21. in 6. uro), prepovedale vsakršna združevanja, zborovanja, druženja več kot šest oseb, zaprle vse gostinske lokale, telovadnice, kina in gledališča, zapovedale nošnjo zaščitnih mask tudi na prostem in prepovedale prestopanje meja med statističnimi regijami, kar eo ipso pomeni tudi prestopanje državnih meja. Na neki način smo znova v karanteni, zaprti sami vase, dobesedno ex-komunicirani.

In znova se mi prebudi refleks iz prvih pandemijskih dni letošnje pomladi: zahoče se mi hoje po svežem zraku, zahoče se mi ven iz kužnega mesta, ven, na prosto, en plein air, v vsaj navidezno, magari umišljeno svobodo. Dan je kot nalašč za potep, eden tistih sončnih oktobrskih dni, ko se jesen v gozdu še posebej razkošno in razuzdano ponuja našim očem, ko se v sočnih žarkih zableščijo zlate krošnje bukev in v bordojsko rdečem sijaju zatrepetajo lističi japonskih javorjev in rdečih hrastov. In, kaj bi drugega – mahnem jo na Rožnik. Lepo počasi navkreber mimo Tivolskega gradu, nad Švicarijo pa okoli Drenikovega vrha do gostilne pod cerkvijo. Na obrazu nosim masko, a spuščeno pod brado, saj skoraj ne srečam žive duše na tihotnih parkovnih in gozdnih poteh; če že naletim na samotnega pohajalca, si larfo brž potegnem čez usta in nos (in opazim, da to počno tudi sosprehajalci), ne bi rad pri vseh ujmah, ki nam jih je nakopal covid-19, plačeval še kakšnih nesramno visokih glob za kršenje predpisov. Vreme je vetrovno, v krošnjah buči topel južni veter, da se upogibajo veje in ječijo debla, spod neba se kot zlat dež usipa žolto, rdeče in rjavo listje in polaga mehko preprogo pod noge, med vejevjem se igrajo sončni žarki, čez nebo se podijo kosmasti beli oblaki. Če me v teh zagatnih dneh podivjanega virusa lahko kaj obvaruje pred depresijo, je to pogled na razkošno naravo, ki se koplje v lepoti in obilju svojih raznoterih pojavnih oblik, kot bi hotela reči: minilo bo húdo, izginil bo virus, kot se je bil prikazal, prešla bosta tesnoba in skrb, po teh hostah in parkih in vrtovih pa se bo vsako leto znova prižgal kres mavričnih barv, se bo razmahnilo slavje lepote in nam bo živeti v užitek.

Zahvaljen, skrivnostni gostitelj, da si me povabil za to bogato pogrnjeno mizo vsakršnih dobrot in lepot, zahvaljen, da se smem naužiti darov bíti!

   

Zlata jesen na Rožniku

Torek, 3. novembra

Žareče barve jesenskega gozda in kristalno jasen sončen dan me zvabijo na potep po rožniških stezah in poteh, topot s seboj vzamem tudi fotoaparat. Nekaj me sili, da vso to bohotno lepoto, ki se tik pred zimskim osutjem in somrakom razdaja s podvojeno močjo, kot bi hotela kljubovati železnim zakonom naravnega ciklusa, ki ji odmerja skorajšnji zaton – in kot bi hotela na neki izzivalen način kljubovati tudi tesnobi našega človeškega počutja v epidemijskem primežu, ki nas je še posebej kruto zgrabil za vrat to jesen – ujamem v zapis fotografskega spomina, da prelestno prelivanje nasičenih toplih barv jarko buhteče narave prevedem v digitalni odtis občutljivega tehnološkega orodja. Ko z očesom kamere lovim begotne impresije vsega tega barvnega razkošja in se opijam z baročno lepotijo sveta, ki se na višku razcveta že počasi nagiblje v zaton, me obhajajo misli o sladostrastnem in malce morbidnem občutju razpada, razkroja, trohnobe, z eno besedo: dekadence, ki je navdihovalo zahodno umetnost pod konec devetnajstega stoletja; pred očmi mi vstajajo podobe Turnerjevih sončnih zahodov, melanholično raztapljajočih se v soju zlatih odsevov na vodni gladini, v ušesih mi odzvanjajo melodije Mahlerjevega adaggieta iz Pete simfonije, te bolestno omamne lirične himne hrepenenju po smrti, v misel mi prihajajo stihi iz Verlainovih Poèmes saturniens, zasičeni s preobiljem čutnega opoja in sladke bolečine ob razhodu in slovesu, opoja, ki se že spogleduje z Thanatosom, pa Rilkejeve Devinske elegije, himnično proslavljajoče begotne trenutke neuresničenega hrepenenja in tolažečega minevanja, dotakne se me tudi arhetipska podoba umirajočega laboda in njegove žalostinke/hvalnice lepoti. Tudi v naši tukajšnji zdajšnjosti, okopani v zlati luči razuzdane narave, tudi v mojem otožno nasladnem predajanju »jasnini bíti«, kot je oni dan mojo hozano življenju pronicljivo označil prijatelj Andrej, se nekje na dnu skriva in rije črviček dvoma, strahu in tesnobe: okrog nas divja pandemija smrtonosnega virusa covid-19, smrt nas nagovarja od tako blizu, kot nam v moji generaciji ni spregovorila še nikoli, življenje smo si bili primorani obdati s kitajskim zidom vsakršnih zaščit, varoval, prepovedi, omejitev, osamitev in klavzur, krhkost in minljivost naše človeške kondicije sta iz imanence stopili v evidenco, izkušnja končnosti je postala grozljivo neposredna in otipljiva. In prav zato: naj se razpoči svetloba, naj se razlijejo barve, naj nas preplavi glasba in začarajo besede! Naj ta jesen izkrvavi v veličastnem soju svojega preobilja! Naj v sklepni fugi zadonijo rogovi Wagnerjevega Somraka!

*

Baročno kipenje zlatih, bakrenih, škrlatnih, oranžnih in drugih zasičenih barv človeka hitro zmami v patos, otožni pridih jesenske melanholije je v dneh po Vseh svetih tako rekoč ves čas pri roki, besede mimogrede nabreknejo in samovšečno prisluškujejo lastnim odzvenom. Ampak tudi prozaična realnost je vsak čas nared, da ohladi prerazgreto domišljijo in postavi stvari tega sveta in bivanje v njem v pravšnje proporce in razmerja. S fotoaparatom čez ramo jo malce vznesen in omotičen od simfonije barv maham z Rožnika dol proti Čadu, ko me dohiti nizkorasel možiček, kakšnih deset let starejši od mene, vendar čilega in prožnega koraka, opirajoč se na pohodni palici. Ko se znajdeva vštric, se obrne k meni, pomigne s plešasto glavo proti aparatu in me vpraša: »Je digitalen?« Na moj pritrdilen odgovor se rahlo namrdne in sikne: »Teh ne maram, sem pristaš klasičnega slikanja na film!« In oddrobi naprej. Čez nekaj korakov se zaustavi, me počaka, bistro pogleda izpod okroglih očal na nosu in reče: »A veste, zakaj imajo na Gorenjskem tako visoko število okuženih?« Nevedno odkimam. »Ja, zato, ker so vsem Gorenjcem jemali bris z isto paličico!« To rekši pospeši korak in zavije s ceste v gozd.

Jaz nadaljujem svojo pot proti Tivoliju in spotoma naredim še nekaj posnetkov, med njimi sliko mogočnega bukovega drevoreda z visokimi, vitkimi, gladkimi, pod nebo vzpenjajočimi se golobje sivimi debli in v zlati prah odetimi krošnjami zgoraj pri vrhu; na koncu aleje se v daljavo izgublja drobna človeška postava, neznatno in nebogljeno bitje sredi neizmernega, bohotnega in skrivnostnega stvarstva …

   

Eifflov stolp, zmagoslavje snovi ali duha?

Torek, 10. novembra

Aleš mi po elektronski pošti pošlje zanimivo serijo starih fotografij, ki beležijo vse faze gradnje Eifflovega stolpa v Parizu; črno-belim dokumentarnim fotografijam je dodano pojasnjevalno besedilo z osnovnimi datumi pričetka in konca gradnje, stavbnimi in konstrukcijskimi značilnostmi, številom vgrajenih jeklenih elementov in zakovic, skupno težo in višino objekta in z opisi restavracijskih in servisnih prostorov na posameznih etažah. Stolp so zgradili v počastitev Svetovne razstave, ki so jo v Parizu priredili ob stoletnici francoske revolucije in je imel potemtakem že v sami zasnovi vgrajeno simbolno sporočilo, bil je neke vrste spomenik, hommage enemu najpomembnejših zgodovinskih dogodkov v razvoju zahodne civilizacije; ves neizmerni vložek uma, dela, energije in materiala je bil potemtakem namenjen zaznamovanju nekega simbolnega dejanja, je meril onkraj praktične namembnosti, stolp je bil z drugimi besedami označevalec presežnega.

Kar je na neki način nenavadno in paradoksalno, saj v obči zavesti velja predvsem kot spomenik, znamenje, napovedovalec, svetilnik, metafora nove tehnične, industrijske, znanstvene epohe v razvoju človeške civilizacije, ki se je napovedovala prav z veliko svetovno razstavo človekovih razumskih kompetenc in tehnoloških sposobnosti; s svojo umetelno ulito in kovano kovinsko konstrukcijo, mogočnimi dimenzijami, drznim dizajnom in do milimetra in grama natančno preračunano statiko, proporci in protivetrno zaščito je pomenil zmagoslavje napovedujočega se stoletja tehnološke revolucije, dokončen triumf znanstvenega pogleda na svet, definitivno zmago razsvetljenega praktičnega uma nad himerami mitičnega sanjarjenja romantikov in verskih zablod nazadnjakov, pomenil je, skratka, odločilno prevlado snovi nad duhom.

Toda, pozor: potem ko je gradbeni monstrum (v višino sega nad 300 metrov, vanj je vgrajenih 18.038 elementov iz posebej prečiščenega železa, tako imenovanega konstrukcijskega jekla, in dva in pol milijona zakovic, njegova skupna teža znaša 10.000 ton) po vsega dveh letih (od začetka izkopavanja temeljev 28. januarja 1887 do odprtja za javnost 1. maja 1889) dočakal slavnostno odprtje in bil poleg številnih pohval, priznanj in navdušenja strokovnjakov in širokih množic deležen tudi nič manj gorečih ugovorov, protestnih peticij, javnega škandaliziranja in ogorčenih zahtev za porušitev ali vsaj odstranitev s strani varuhov zgodovinske mestne vedute Pariza in zagrizenih zagovornikov sakrosanktnega arhitekturnega in urbanističnega izročila staroslavne prestolnice, je z leti postal ena najatraktivnejših razglednih točk mesta, eden najeminentnejših mestnih označevalcev, še več, postal je nezgrešljiv zaščitni znak in emblem mesta, za marsikoga celo njegov simbol.

Rekel bom še več: potem ko so svetovno razstavo zaprli, ko se je polegel kulturni šok po tej drastični urbanistični intervenciji v mestno tkivo, ko javnosti v očesu ni več skelela drzna kovinska puščica, zadrta v nebo prepoznavnega pariškega obzorja, potem ko smo se povsod po svetu počasi naučili živeti z izdelki in izumi industrijske revolucije in ko so stavbe, objekti, ulična oprema iz kovanega ali litega železa, jekla, betona in stekla postali tako rekoč del našega vsakdanjega življenjskega habitusa, je Eifflov spak na Marsovem polju počasi izgubil svoj izzivalni obstret in se čedalje bolj spreminjal v – umetniški artefakt. Da, prav taka je moja misel: mogočna jeklena konstrukcija, ki se pne nad Seno in njenimi mostovi (enim najprepoznavnejših poetskih toposov v zgodovini zahodne kulture), eminentno pripada umetniškim umotvorom, sodi v polje lepega; ne le zato, ker je oblikovana po izrazito estetskih arhitekturnih in oblikovalskih kánonih, ker so njeni jekleni sestavni elementi izdelani v skrajno prefinjenih oblikah in vkomponirani v nadvse elegantne kompozicijske sestave, ampak predvsem zato, ker je že po sebi acte gratuit par excellence, umetniško delo brez uporabne namembnosti, narejeno iz čistega veselja do ustvarjanja ex nihilo, s stališča instrumentalne, porabne vrednosti je tako rekoč izdelek za nič (in nikakor ne zanič!) in kot tak pripada kategoriji estetskih entitet, umetniških izmišljij. Paradoksalnost je vzidana v same njegove temelje: na eni strani je oznanjal začetek nove ere, dobe zmagovitega praktičnega uma, razglašal je triumf inženirske pameti in dokončnega poznanstvenja vsega človekovega sveta, na drugi strani se je uveljavil in ohranil kot čista umetnina v najizvirnejšem, tako rekoč ontološkem pomenu besede, kot predmet čistega ugodja, kot metafora brezhasnega dejanja, kot simbol in znamenje estetskega užitka, se pravi, daleč onkraj namembnostne naravnanosti industrijske in postindustrijske pameti, daleč čez obseg in domet racionalnega tehniškega uma, le kot emanacija človekove izvorne radosti nad tem, da nekaj jè, da stvari so, da se stolp zgolj vitko pne v nebo.

Če se za hip ozrem po reprezentativni stavbni dediščini francoske prestolnice, po tistih monumentalnih zgradbah ali objektih, ki nosijo največ simbolne zgodovinske teže in hkrati veljajo za umetniške vrhunce pariške mestne arhitekture, mi v misel najprej pride kajpak Notredamska stolnica (začetek gradnje v dvanajstem stoletju), za njo Concièrgerie in Sainte Chapelle (iz trinajstega in štirinajstega stoletja), Pont Neuf (konec šestnajstega stoletja), louvrski kompleks kraljevskih palač (od petnajstega do devetnajstega stoletja), mogoče še Slavolok zmage (začetek devetnajstega stoletja), cerkev Presvetega srca Jezusovega na Montmartru (konec devetnajstega stoletja) in potem je tu že – last but not leastEifflov stolp. Iz novejšega časa (druga polovica dvajsetega stoletja) mi prihajata na pamet kulturni center Georgesa Pompidouja v Maraisu in Peijeva steklena piramida na Pravokotnem dvorišču Louvra. Vse naštete stavbe in objekti – razen nemara zadnje – so seveda znamenita kulturno zgodovinska dela, vrhunski dosežki gradbeništva in arhitekture, a so vsa temeljno določena s svojo funkcijo oziroma namembnostjo: bodi da gre za sakralne objekte, kjer se opravljajo verski obredi, bodi za služnostne prostore nekdanjih kraljevih palač (Conciergèie), bodi za kraljevska bivališča kot taka, bodi za prometno servisni objekt (Novi most), bodi za spomenik vojaškim zmagam velikega vojskovodje in cesarja, bodi za večnamenski kulturni center s knjižnicami, galerijami, glasbenimi študiji, kinodvoranami etc. Edino razvpita steklena piramida nad novim vhodom v Louvrski muzej, sprva močno osporavani in tisočkrat prekleti tujek v zgodovinskem tkivu pariškega mestnega jedra (podobno kot Eifflov stolp ob odprtju), danes pa že splošno prepoznana in priznana kot nesporno vrhunski estetski izdelek, bi kljub primarni uporabnostni funkciji – streha nad vhodom v muzej – lahko obveljala za umetniški artefakt, saj s svojo kristalinično prosojno strukturo sredi strogo dostojanstvenega kamnitega dvorišča med častitljivimi neoklasicističnimi palačami s kolonadnimi in pilastrskimi pročelji deluje kot čudežni element iz nekega drugega sveta, kot kamen modrosti, kot Aladinova svetilka, kot roža mogota, kot simbolno znamenje nad hramom lepote, kot puščica, ki iz globin preteklosti kaže nekam onkraj, čez, iz snovi, v presežno…

Kot Eifflov stolp, skratka.

  

  

 

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Jaroslav Skrušný – zapiski v času epidemije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

      
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).