Restavrirana spominska vezenina

Preberem kratek roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Naslov me napotuje na slikarski portret, na podobo ženske z imenom Ivana, ki bržčas stoji na ozadju morske krajine, namiguje torej na sliko iz nekega minulega časa, ki je na neki način pomenljivo povezan z morjem, s to metaforo večno vase prelivajočega se in skrivnostno nedoumljivega življenja. In res, roman v svojem tematskem središču pripoveduje zgodbo Ivane, babice prvoosebne pripovedovalke, ki se iz zdajšnjega časa občasno in spontano – ob pospravljanju in praznjenju stanovanja starih staršev, ki ga je po mamini smrti prodala – odpravlja na čustvene ekskurzije v minulost, v okrilje spominov, brska za svojo, materino in babičino preteklostjo, kakor se je fragmentarno ohranila v svežnjih naključno najdenih pisem, in skuša sestaviti koherentno podobo nekdanjih časov in krajev, ljudi in usod, skozi katere se je odvijala in pretikala njihova družinska saga. Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov, s pobliski v nikoli do kraja odstrto in v tančico skrivnosti ovito preteklost, ki se ji nudi in v razpršenih okruških odstira iz babičinih in dedovih pisem, je blizu tisti tipajoči, venomer vase dvomeči in vprašujoči, krhki in tankočutni pisavi, tako značilni za francoskega nobelovca in njegova nikoli dokončana spominska potovanja v neprosojno magmo minulega časa.

Tudi junakinja romana Ivana pred morjem – konsekutivna prevajalka v neki evropski instituciji v Parizu, ki se za krajši čas vrne v hišo svojih starih staršev v manjšem mestecu v slovenskem Primorju, da bi prodala po materini smrti izpraznjeno stanovanje – skuša po sledeh naključno najdenih pisem, ki so si jih pisali njeni predniki, rekonstruirati družinsko zgodbo, razrešiti zagonetko, ki ji jo zastavlja fotografija noseče babice iz časa sredi druge svetovne vojne, ko je bil ded že nekaj let v pregnanstvu v Srbiji, poiskati odgovor na babičino nikdar in nikomur razkrito skrivnost, vzpostaviti sklenjeno in organsko povezano rdečo nit Ivaninega burnega življenjskega potovanja. (Zanimiva paralela: iz stare porumenele fotografije iz nekih minulih časov se je na Slovenskem pred kratkim rodila še ena pretresljiva in krhka ljubezenska zgodba iz krutih vojnih dni, Jančarjev roman In ljubezen tudi.) A krhka, v meglice pozabe toneča snov se vestni in občutljivi pisateljski raziskovalki, tavajoči po zabrisanih sledeh minulega časa, nekako izmika, uhaja, se razliva in cepi v številne meandre in stranpoti, zastavlja nešteta vprašanja, ki – kot se za dobro literaturo spodobi – ne dopuščajo enoznačnih in preprostih odgovorov ter rešitev; roman se izpisuje kot potopis tavanja v blodnjaku izvorne nejasnosti in apriorne nerazvidnosti človeške usode in življenja nasploh. Zdi se, da se prvoosebna pripovedovalka – tako kot Modianojevi junaki – ne bo nikoli (in z njo vred tudi ne mi, bralci) dokopala do poslednje resnice svoje rodbinske sage, da ji bo družinska zgodba za vselej ostala nerazrešena enigma, da bo nad babičino usodo za zmeraj obvisela senca negotovosti, skrivnosti.

A v nasprotju z Modianojevim pisateljskim motom (o načelni in življenju bistveno pripadajoči nerazvozljivosti – in zato tudi za literarno pisavo izvorni nedostopnosti – človeških usod, ki vselej dvoumno in zagonetno nagovarjajo pisca – in z njim bralca – iz megleničastih brezen minulega časa) se naši pripovedovalki posreči – priznajmo, da ob krepki pomoči in posegu narativnega postopka, imenovanega deus ex machina – najti tudi tisti odločilni sveženj (nikoli odposlanih!) babičinih pisem, ki nazadnje vržejo jarko luč na usodni ključni dogodek v njenem življenju, razrešijo osrednji fabulativni vozel romana in na neki način odrešijo tudi izhodiščno pisateljičino pripovedovalsko stisko (ali vsaj zgodbotvorno zadrego).

Veronika Simoniti svojo nostalgično obarvano pripoved o intimni zgodovini deda in babice, ki sta se vzljubila že v letih pred drugo svetovno vojno, pa so jima neprijazne okoliščine nenehno načenjale in podirale družinsko idilo – dramatičen vrh in skoraj tragičen klimaks njuna zgodba doživi med vojno, ko Nemci deda Adrijana odženejo v izgnanstvo v Srbijo, babica Ivana pa se mora s triletno hčerko, pripovedovalkino materjo, zateči k sestri v rojstno vas med škofjeloškimi hribi, kjer sredi vojne vihre užije trenutke ljubezenskega opoja s čednim mladim partizanom (iz skrivne ljubezni ji pod srcem zraste neželeni sad) –, Simonitijeva torej svojo pretežno ljubezensko družinsko štorijo izpisuje v jasnih, klenih stavkih, v rahlo zadržanem, kultiviranem, skorajda aristokratsko izčiščenem slogu sledi kronološko diskontinuirani in tematsko nepremočrtni narativni liniji, vešče preskakuje iz pripovednega sedanjika v različno oddaljene pretekliške lege, menjuje narativne perspektive, vzporedno razvija več zgodbenih tokov, predvsem pa do svoje literarne snovi vzdržuje diskretno avtorsko distanco, epistemološki odmik, ki jo na eni strani varuje pred zdrsi v sentimentalno familiarnost in na drugi pred pastmi vsakršne moralistične, nazorske ali ideološke pravovernosti.

In vendar si ne more kaj, da bi tankočutne, fine, skoraj prosojne preje svoje gosposke pisave tu in tam nekoliko dramatično in suspenzično ne začinila z »romanesknimi« vrivki in prvinami, kot sta, denimo, oba »usodna« moška lika, na prvi pogled stranski osebi, ki pa – kot se izkaže – ključno posežeta v usodo osrednje junakinje in odločilno vplivata na zaplet in razplet romana. Na eni strani je to »rojen negativec«, tipični antijunak, vsestransko mračen, mrzek in nadut šolski ravnatelj Alfonz Kumer, ki mladi učiteljici v boguzahrbtnih štajerskih Škalah na vse načine greni življenje, ji onemogoča napredovanje in selitev za možem v Šentlenart na Pohorje, med vojno pa jo – zdaj že kot policijski komisar na kranjskem gestapu – med zasliševanjem s pohotnim nasiljem in oblastniško samovoljo navda s tolikšnim studom in grozo, da nesrečnica doživi šok in spontano splavi plod svoje romantične gozdne pustolovščine z zapeljivim partizanom Vitalijem. In prav ta Vitalij, lep, pogumen in veder gošar, po vojni uspešen slikar, kipar in likovni kritik, nekaj časa tudi visok politični funkcionar in priljubljen univerzitetni profesor, je drugi stranski junak romana Ivana pred morjem; zdi se, da si ga je pisateljica nalašč izmislila in skonstruirala kot nujen ravnotežni element v romaneskni kompoziciji, kot svetal antipod mračnemu negativcu Kumru, kot žarek upanja in lepote sredi mračnih let nemške okupacije in moževega izgnanstva v Srbiji, kot napol sanjsko utelešenje Erosa, ki pa se po vojni izcimi bolj v nekakšnega dionizičnega satira, svečenika spolne sle in razvezane volje po moči1. Ambivalentnost njegove osebe se v toku pripovedi ne nazadnje izkaže tudi v povednem dejstvu, da pripovedovalka vse do konca ne najde babičinega oljnega portreta, ki naj bi ga naslikal prav Vitalij in naj bi bil nekakšen otipljiv odsev, zunanji znak, utelešeni simbol njune medvojne ljubezenske avanture. Transgresivno, »prepovedano« erotično razmerje med Ivano in Vitalijem ostaja v tekstu na neki način nedorečeno, oškrnjeno, poškodovano, vseskozi problematično, za njim ne ostaneta ne telesen dokaz (otrok), ne simbolna podoba (slika na platnu), le naključno najdena porumenela fotografija babice Ivane z nosečniškim trebuhom.

Zato pa svoje literarno poveličanje in izpolnitev doživi tiha, zadržana, a tem bolj trdna in trajna ljubezenska vez med pripovedovalkinima dedkom in babico, ovekovečena in posvečena v oljni sliki morske krajine, ki jo je naslikal naš največji marinist Albert (Sirk). Svoji izvoljenki Ivani, doma z gorenjskih hribov, jo je nekoč davno podaril zaljubljeni študent biologije, tržaški Slovenec Jadran; z leti je naslikani morski pejsaž postal simbol Ivaninega hrepenenja po možu, po človeški toplini, po ljubezni, po življenju (med vrsticami je začutiti daljni odsev arhetipskega slovenskega mita o lepi Vidi), prerasel je v obredno znamenje njune medsebojne pripadnosti in zvestobe in, ne nazadnje, podaril posvečen pomen majčkeno enigmatični naslovni sintagmi romana.

OPOMBA

Preostali prispevki in literatura na portalu