/ 

Odisej brez Itake

Velibor Čolić – Jaroslav Skrušný – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
         

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance (Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih), prevedla Ana Barič Moder, Založba Goga, Novo mesto, 2020.

   

Berem knjigo bosanskega pisatelja Veliborja Čolića Priročnik za izgnance (uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih) in poslušam program Ars na Radiu Slovenija. Na sporedu je klavirska sonata v B-molu, opus posthumni Franza Schuberta. V prvem stavku sonate dominira osrednja téma, sorazmerno preprosta, ritmično poudarjena melodija v štirih akordih, ki se n   enehno vrača in ponavlja v številnih različicah in harmonskih modulacijah. Neke vrste ostinatni, magični ritem, kot bi se ponavljal skrivnosten urok, nekakšen zarotitven obrazec, ki izklicuje moč in pogum za vztrajanje v tesnobnem, zagatnem položaju, ki daje smisel tudi nesmiselnemu, ki posvečuje človekovo tragično bivanjsko izkušnjo. Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana, ki ga berem, romana, ki ubeseduje neko posebej grenko eksistencialno izkušnjo, izkušnjo izgnanstva, brezdomstva in tujstva, izkušnjo večnega romanja, potovanja, nenehnih selitev iz kraja v kraj, iz države v državo, s postaje na postajo (najsibo železniško, avtobusno, metrojsko, življenjsko) …

Tudi Čolićeva proza namreč ritmično valovi v vztrajno ponavljajočih se variacijah na osnovno témo, se nenehoma vrača k izhodiščnemu motivu emigracije, ga gnete, spreminja in osvetljuje iz različnih doživljajskih kotov in nasprotujočih si, mestoma paradoksalno priostrenih mišljenjskih izhodišč. Osnovna zgodbena snov pripovedi je bridka, travmatična izkušnja prvoosebnega pripovedovalca, eksilanta, begunca, nekdanjega vojaka in nato dezerterja iz medetničnih vojnih spopadov na tleh nekdanje Jugoslavije, globoko etično in eksistencialno prizadetega posameznika, ki se pred zdrsom v brezno dokončnega moralnega kolapsa in osebnega razčlovečenja zateče nekam na zahod Evrope (konkretno v bretonski Rennes), da bi kot neravnodušen intelektualec, predvsem pa kot občutljiv pesnik in pisatelj obvaroval pri življenju krhki plamenček duha, ki se mu po svoji poklicanosti za mojstra besede, jezikovnega žreca in svečenika govorice čuti izvorno zavezanega. Njegovo osnovno duševno in duhovno razpoloženje, njegov ključni Weltanschauung (kot temu pravi sam) je svojevrsten baudelairovski spleen, občutje sveta kot nečesa tujega, praznega, brezsmiselnega, iz katerega vanj veje nič manj kot metafizični hlad, kot sam v romanu večkrat opisuje svoj primarni bivanjski občutek. V postapokaliptičnem vzdušju vojnega razdejanja, ki je opustošilo njegovo prvotno domovino, v praznini mrzlega nikdirdoma pa z mučnim bremenom dezerterstva, begunstva, brezdomstva, nepripadnosti komurkoli ali čemurkoli (radikalno je bil potrgal vse vezi z nekdanjo domovino, njenimi institucijami in simboli) na duši in srcu se na pustem, z vetrovi prebičanem in z mrzlim dežjem napojenem brisanem prostoru Evrope, pod praznim nébesom zahodne civilizacijske paradigme počuti do kraja izkoreninjenega, zapuščenega, odvečnega, brezimnega, počuti se, skratka, kot izgubljenec brez dokumentov, razseljenec brez domovine, vagabund brez stalnega bivališča, z eno besedo, kot ne-oseba, kot nihče, kot senca: »Sem moteč, umazan madež, klofuta obrazu človeštva, sem migrant.« (str. 148)

In tako roma iz dežele v deželo, iz mesta v mesto, z ene postaje na drugo, senca med drugimi sencami-migranti, reven kot cerkvena miš, plah, zavrt, neodločen tudi v erotičnih razmerjih z različnimi ženskami, ki jih srečuje na poti, samoten bohem in, kot se za pisatelja in spe spodobi, s svežnjem rokopisov v potovalki. Rokopisov, ki so neke vrste vojni dnevnik iz časov, ko so ga mobilizirali v vojsko ene od vojskujočih se strani v Bosni, zbirka drastičnih pričevanj o neizrekljivi krutosti vojne, za katere ni povsem prepričan, ali – pod strašno težo krvave resničnosti – sploh lahko prerastejo v literarno izpoved. Muči ga znamenito Adornovo vprašanje (o možnosti poezije po Auschwitzu) in se v parafrazi sprašuje, ali je po Sarajevu sploh še mogoče pisati literaturo. In se odloči, da je mogoče. Začuti, da iz lastne travmatične izkušnje nesmiselnega nasilja zmore ubesediti in se na način umetniške besede soočiti z ultimativnim zlom in imanentnim absurdom sveta, da je literaturi vendarle dano, če ne celo zadano, da izreka neizrekljivo, da se iz oči v oči zazira v grozo vélikega niča, da stoji du côté du Mal, kot je zapisal Georges Bataille. (Mar ni že Celan poezije opisal kot rožo Niča, Nikogaršnjo rožo? Prav na Celanov psalm se Čolićev roman namreč sklicuje v sklepnih stavkih, ki skušajo povzeti, reflektirati in na neki način tudi filozofsko utemeljiti in pesniško poveličati status ponižanih in razžaljenih, brezdomnih tujcev in večnih blodnikov na tej zemlji in tako – na posebej izpostavljen, skoraj malce narcisističen način – v kontekst zahodnega kulturnega in umetnostnega kánona umestiti tudi lastno pisateljsko držo in človeško izkušnjo.) Svoje vojne dnevniške zapiske zatorej preuredi v pripovedno prozo, v zbirko kratkih zgodb in jih v francoskem prevodu izda pod naslovom Les Bosniaques: hommes, villes, barbelés (Bošnjaki: ljudje, mesta, bodeče žice).

Pisateljska izkušnja v pripovedovalcu še izostri občutek osamljenosti, izvrženosti, tujstva in izgnanstva (občutek, ki je, kot nam opetovano pripoveduje roman, junakovo temeljno eksistencialno določilo, njegov tako rekoč permanentni, usojeni, narojeni bivanjski status); čeravno so se mu z odmevnim izidom knjige odprla vrata na francoski knjižni trg – in je potemtakem uspel socializirati svojo apartno ahasversko izkušnjo, se vpisati v izbrani klub etabliranih piscev, ki jih vabijo na literarne turneje in večerje s slavnimi brati in sestrami po peresu (kot sta, denimo, Salman Rushdie in Toni Morrison) – pa v trenutku lucidnega samopremisleka, hipnega intuitivnega uvida – ko se z ene železniške postaje s pisalnim strojem v potovalki znova odpravlja na pot do nekega drugega daljnega kolodvora – takole opredeli svoj status: »Sem edini brodolomec na strasbourški železniški postaji.« (114) In kakor se že trudi, da bi navezal trajnejši odnos s soljudmi, z drugim (globljo vez in erotično zadoščenje – biti eno z drugim – še posebej vztrajno išče v praviloma spodletelih stikih z ženskami), da bi se čutil pripadnega, zavezanega, do kraja izročenega, mu to nikakor ne uspeva, zveze in razmerja z drugimi ostajajo bežna, površna, neizpolnjujoča, kot po pravilu se končajo kot nesporazum; s svojo brezdomsko stigmo in ahasverskim prekletstvom zapriseženi iskalec bližine nazadnje ostane vselej sam.

»Odkar sem v izgnanstvu, me obdaja čisto preveč oken in ogledal. Ne morem se izogniti svojemu obrazu, kar naprej ga srečujem.« (116) Zdi se, da izhoda iz zakletega kroga begunstva ni, da za eksilanta ni več strehe, pod katero bi se počutil doma, da sta samota in obsojenost na samega sebe njegova trajna usoda, dosmrtno prekletstvo, da bo ven in ven moral pospravljati kovčke, povezovati culo in jemati pot pod noge, da bo na vsakem koraku srečeval le svojo podobo, svojo nemilo condition humaine. (Naj si po zgledu romana, ki se zelo rad – mogoče celo za kanček prevečkrat in nekolikanj samovšečno in bralcu dopadljivo – sklicuje na renomirane literarne reference od Borgesa, Cortázarja, Kerouaca, Ginsberga, ruskih klasikov, do Nietzscheja, Kafke, Hessejevega Siddharte, Hemingwaya, Verlaina, Préverta, Celana in Camusa, še sam privoščim drobceno digresijo v literarni kontekst in opozorim na našega Cankarja in njegov romaneskni spomenik, ki ga je v Tujcih postavil umetniku kot od usode izbranemu ali od Boga izvoljenemu samotnemu tujcu, romarju in brezdomcu.) Podobe in prispodobe trnove eksilantske usode se v Priročniku za izgnance kar vrstijo: »Včasih se mi zdi, da sem se že rodil na cesti in da odtlej, skupaj s svojimi slovanskimi brati, ves čas potujem. Da prekleti in podivjani plešemo na stiku Vzhoda in Zahoda, in da svoje svete vojne, vso bedo sveta in svoje neizgovorljive priimke nosimo kot križ.« (163) In še, kot sklepni akord: »Preveč kovčkov, preveč mraza, preveč izgnanstva za enega samega človeka.« (165)

Na tem mestu bi se roman lahko mirno končal, to bi bil nadvse primeren sklepni stavek za to svojevrstno »road movie« besedilo, neke vrste parafrazo Kerouackove knjige Na cesti (na katero se, mimogrede, pisec kar nekajkrat sklicuje). Zakaj treba je reči, da gre v smislu pripovedne tehnike, zvrstne naravnanosti v Čolićevem romanu predvsem za pikareskno, s številnimi sočnimi anekdotami, presunljivimi srečanji in ganljivimi slovesi posejano, mestoma tudi s kancem črnega humorja in ironične distance začinjeno avanturistično zgodbo. Za neke vrste sodoben pustolovski roman, moderno urbano odisejado, ki pa z rahlo elegično narativno intonacijo, spleenom kot osnovnim razpoloženjskim modusom (vendar tudi z ravno pravšnjim odmerkom črnega humorja in ščepcem samoironije) prerašča v trpko in diskretno emotivno – čeprav niti za hip sentimentalno ali, bognedaj, samosmilečno – intonirano pripoved o ubežnikih iz nedavno končanega jugoslovanskega pekla, ki brez dokumentov, imetja, domicilov, imen in prave identitete tavajo po brezpotjih vrednostno izpraznjene, potrošniško omamljene in informacijsko prezasičene Evrope in svoji človeški revi in stiski zaman iščejo odmeva ali utehe v topli dlani ali naklonjenem pogledu. Toda ne, Velibor Čolić hoče pripotovati čisto na konec Célinove noči, svoji človeški izkušnji in pisateljskemu sporočilu hoče vzidati kot kremen trd, nepopustljiv in temačen beckettovski fundament, ki ne odpira nobenih novih poti, ne pripušča nobene luči, ne ponuja nikakršnega upanja, zato svoj Priročnik za izgnance sklene z naslednjimi lapidarnimi, kot iz granita izklesanimi stavki, ki ne puščajo prostora za nikakršne iluzije:

»Takrat zajamem sapo in rečem nič.
Moj glas votlo odmeva med stenami.
Nič, še večkrat ponovim – nič, nič, nič…
In ne odprem oči.«

Roman ima, kot rečeno, dramaturško strukturo in pripovedno strategijo filmske naracije, je svojevrsten road movie, razdeljen na petintrideset poglavij (sekvenc), sestavljenih iz številnih drobnih pripovednih okruškov, doživljajev, impresij, refleksij, anekdot in pustolovščin (kadrov), ki v fragmentirani, eliptični montaži uprizarjajo zgodbo nekega potovanja skozi odčarani sodobni čas, urbano odisejado večnega iskalca dóma, domovine, samopodobe, lastne identitete v današnjem devalviranem svetu (ki se je iz kozmosa ponovno raztreščil v kaos), iskalca zavetja v hladnem, prepišnem labirintu velemestnih mravljišč, v katerih sta za junaka pričujoče eksilantske avanture, odčaranega Odiseja našega izgubljenega in smisla oropanega časa, na voljo kvečjemu železna postelja v azilantskem domu ali zanikrna podstrešna sobica v cenenem hotelu.

In tako vseh iluzij in utvar rešeni pisec izgnanskega priročnika tke in izpisuje svojo vznemirljivo, napeto, mestoma pustolovsko, humorno obarvano, tu in tam celo groteskno zašpičeno, a vseskozi z grenko tonaliteto izvirnega leitmotiva (izgnanstva, tujstva, brezdomstva) podloženo zgodbo o junakovem potovanju skozi burno družbeno dejanskost in temni blodnjak skupinske podzavesti zadnjih desetletij evropske zgodovine prvenstveno iz pristne, zasebne spominske snovi. »V sedanjosti preživimo samo en del življenja, pomislim. Preostali čas smo drugje, v gosti temi svojega spomina,« zapiše na 159. strani knjige. In prav iz takšne goste spominske temè je pretežno zgnetena snov pričujočega romana: prvoosebni pripovedovalec iz okušanja svojih posebnih in zasebnih proustovskih »magdalenic« obuja spomine na ključne postaje, ljudi in dogodke svojega bridkega emigrantskega življenja. Kar nas nazadnje privede do izvorne paradoksalne situacije, do temeljnega epistemološkega protislovja, ki jima imanentno pripadata in na njiju temeljita vsakršno leposlovje, vsakršna umetniška beseda: kot eminentni migrant, vagabund, blodnik ni junak (in hkrati pisec) Priročnika za izgnance zasidran nikjer, domá ni v nobenem določenem kraju in času, kot brezdomec in večni mornar ni usodno pripet na nobeno tako imenovano empirično resničnost, ne pripada nikakršni konkretni stvarnosti, ni zavezan nobeni otipljivi referenci, zato lahko svobodno vandra po prostranstvih spomina, suvereno blodi po labirintih pomnjenja ali, z drugimi besedami, poljubno lahko ustvarja pokrajine domišljijske realnosti, izpisuje literaturo.

O, pač, tudi po Auschwitzu, Sarajevu, Srebrnici in Bataclanu se bo še pisala literatura, še bodo plule barke z večnimi mornarji po razburkanih valovih besedja, še se bodo rojevali mili stihi ljubezenskega hrepenenja in nastajali napeti potopisi o brodolomih na čereh današnje Scile in Karibde, spevi o zapeljivih sirenskih glasovih vsakršnih nadomestnih užitkov in hipnih omam, še se bodo pisali dnevniški zapiski in intrigantni memoari o brezkončnih križarjenjih po viharnih morjih vrednostno in etično opustošenega postmodernega sveta – le rodne Itake ne bo za nobenim obzorjem več.

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

      

Velibor Čolić – Jaroslav Skrušný – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

O avtorju / avtorici
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).