/ 

Zločin in kazen po bretonsko

   

Tanguy Viel – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika, prevedel Aleš Berger, spremna beseda: Anja Radaljac, Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, Ljubljana, 2019

  

Preberem roman 353. člen kazenskega zakonika francoskega pisatelja Tanguyja Viela, ki ga je pred kratkim prevedel Aleš in mi podaril izvod, ki je pred mesecem dni izšel pri Cankarjevi založbi. Knjiga me že po nekaj prebranih straneh posrka v svoj omamno valujoč ritem dolgih, razvejanih povedi, ki pljuskajo in se pretakajo kot razburkano morje ob vedno megličastih, deževnih in vetrovnih bretonskih čereh, kamor (v mesto in pristanišče Brest) je pisatelj umestil dogajanje v romanu. Bolj kot suspenzična fabulativna podstat kriminalnega žanra, ki mu po osrednji tematiki pripada Vielovo besedilo, me pritegne njegova specifična dikcija, način pripovedi, ki sledi zdaj izbranemu, poetično zastrtemu in skoraj mističnemu govoru, zdaj spet se spogleduje s pogovorno znižano jezikovno lego. Dolgi, kot izpoved prvoosebnega pripovedovalca – glavnega protagonista zgodbe, ki skuša pred preiskovalnim sodnikom z besedami osumljenca rekonstruirati svoje zločinsko dejanje, v nekakšnem notranjem monologu in obračunu s samim seboj najti razumne razloge in skrivne, onkraj racionalne logike porojene motive zanj – zasnovani in ubrani stavki, ki osebno prizadeto poročajo o dogajanju (in hkrati že vključujejo pripovedovalčevo refleksijo, distanco do lastne pripovedi), so zapletene, večslojne in večpomenske narativne sestavine neke tragične zgodbe in junakovega subjektivnega uvida vanjo, so pomenski gradniki v več časovnih plasteh potekajoče pripovedi, ki, poljubno sledeč prosti asociaciji osebne izpovedi, preskakuje iz sedanjosti v preteklost, iz te v še globljo predpreteklost in spet nazaj. Pisatelj si ne pomišlja v svojo pisavo v katerem koli trenutku vključiti poetičnih pasusov čiste lirske refleksije (z obilico metafor in prispodob iz morskega in obmorskega miljeja človeku neprijazne bretonske obale), ki jih bogati in širi s spoznavnimi, bivanjskimi, moralnimi meditacijami o človekovem naključnem in absurdnem statusu v svetu. Na drugi strani svojo večplastno, na več časovnih ravneh sočasno potekajočo in nenehno vase povračajočo se govorico kot v zapleteni glasbeni fugi vsake toliko kontrapunktično začinja z žargonsko govorico urbanega industrijskega idioma.

Odmiki iz zbornega govora v nižjo jezikovno lego, občasne digresije v vulgarno ulično izrazje seveda temeljijo na vsebinskem kontekstu, v fabulativnem okviru besedila. Osrednje prizorišče romana, nekdaj cvetoče bretonsko mesto Brest in njegovo urbano občestvo namreč počasi socialno, gospodarsko in kulturno hirata v neizogibnem procesu tehnološkega zastarevanja in ob hkratnem nastajanju nove globalizirane informacijske in civilizacijske paradigme, ki neizprosno izpodriva tradicionalne industrijske panoge, kot je, denimo, ladjedelništvo, uničuje skozi stoletja ustaljeni način življenja, spodjeda bogato kulturno dediščino in vrednostno omiko ter celotne sloje klasičnega luškega in ribiškega proletariata obsojata na margino prekarnosti, nepotrebnosti in odvečnosti.

Iz takšnega socialno zgodovinskega humusa in iz takšne osebno prizadete človeške izkušnje raste zgodba Vielovega romana, zasnovana, kot rečeno, kot prvoosebna izpoved glavnega junaka Kermeurja pred preiskovalnim sodnikom, kot svojevrstna laična spoved, med katero storilec prostovoljno odkriva globlje vzroke in motive svojega hudodelskega dejanja in zanj prevzema moralno odgovornost. V morje je bil med skupnim ribarjenjem namreč vrgel nepremičninskega agenta Lazeneca, ki ga je vešče premamil v goljufivo gradbeno naložbo in ga nazadnje opeharil ne le za zajetno vsoto denarja – ki jo je Kermeur dobil kot odpravnino, ko so ga kot odvečno delovno silo predčasno odpustili iz hirajočega arzenala –, s katero bi si vsaj delno lahko povrnil degradirani socialni status, ampak ga je opeharil predvsem za človeško dostojanstvo, za čast in ugled v očeh žene France, ki ga – kot večnega zgubarja nazadnje zapusti –, in sina Erwana, ki se z brezumnim simboličnim dejanjem, neke vrste acte gratuit, po svoje maščuje Lazenecu in vsej dobičkaželjni in na profitu utemeljeni lokalni srenji za očetov materialni in še bolj moralni kolaps.

Zgodba romana sama po sebi ni nič posebnega, fabula se na neki način drži žanrske logike kriminalke; literarno odličnost tekstu dajejo mojstrski stil pripovedovanja, bogata metaforika pa psihološko prenikav pogled v najbolj skrite kotičke človekove ranjene duše, občutljiva analiza in uvid v ne zmeraj racionalne motive in vzgone, ki vodijo junake po zapletenih poteh in labirintih hudih, tudi podzavestnih travm in iz njih izvirajočih frustracij. Posebej pa Vielov tekst odlikuje magični ritem pripovedi, ki na eni strani kot viharno razburkan ocean iz svojih globin prinaša na površje najtemnejše skrivnosti, podvodne demone in zle duhove, ki obsedajo prebivalce meglenih bretonskih obal, in se na drugi razpenja v brezmejna obzorja svobode, svetlobe, domišljije, sanj in občutljivosti za usodo drugega.

In to z ritmom narave ubrano nihanje in valovanje pripovedi med ostrimi čermi kriminalnega žanra in mehkimi pesniškimi podobami mračne atmosfere mrzlih, vetrovnih in vlažnih bretonskih obal, ta na trenutke uročeni govor človekove majhnosti, minljivosti in bolečine, ukleščen v objemu mrtvo hladne narave na eni ter zapreden v zamolklo govorico človekovih nehanj, zablod, zatajitev, goljufije, zavisti, podlosti in zlorabe na drugi strani, ves ta zapleteni, malce lirično mistični, malce žanrsko profani pripovedni tok Vielovega kompleksnega literarnega jezika je prevajalec s tankim posluhom za jezikovne nianse in menjavajoče se govorne lege sijajno prelil v slovenščino. Občutljivo in s pravšnjim posluhom je sledil valujoči, bibavični strukturi Vielovega stavka, tankočutno prestregel in vešče poustvaril stilsko raznorodno, med seboj nasprotujočo si zmes visokega in nizkega govora in jo sintetiziral v spevno, skladno, harmonično ubrano, ritmično valujočo in notranje protislovno govorico pripovedi o človekovi ujetosti v nedoumljivi splet, urok, čar in prekletstvo tragične usode in kontingentne, nenehno vprašljive eksistence.

Eh, pomislim, ko naslednji dan odložim prebrano knjigo, kako malo strani (roman obsega vsega dobrih sto strani) potrebuje nadarjen pisatelj za vrhunsko prozno mojstrovino, in koliko praznega čveka, na drugi strani, ima na Slovenskem zadnje čase licenco, da se poteguje za najvišje literarne nagrade za roman!

*

Naslednji dan preberem še spremno besedo Anje Radaljac: zapriseženo feministko in prepričano levičarko seveda najbolj zanimajo ideološko politične dimenzije besedila, ki jih tekst vsekakor diskretno, medvrstično supponira in implicitno vključuje kot nekakšno spremljevalno glasbo, kot pritajen socialni in ekonomski background k osnovnemu toku pripovedi, kot dolgo in zloveščo senco socialne dekadence in moralnega razkroja (tradicionalne industrijske družbene paradigme) in prevlade sumljivega, špekulativnega finančnega inženiringa in nepremičninskega posredništva – kot novodobne oblike gospodarske uspešnosti –, ki pada na osrednje dogajanje zgodbe, a za roman vendarle ni ključna. Roman prvenstveno govori o zagati posameznika, ujetega v večni ritem brezbrižne, včasih celo krute narave na eni in proti svoji volji vpreženega v pragmatični ustroj sveta, naravnanega v kopičenje in použivanje materialnih dobrin, na drugi strani; govori o hudi stiski zakonskega moža, ki je temeljno, kot moški, zatajil v ženinih očeh; govori o zadregi očeta, ki je nedopustno izdal sinovo zaupanje v njegovo avtoriteto in dostojanstvo; govori o zapleteni mreži medčloveških odnosov, izdaje, opustitve, sramu, zamolka, občutka krivde in odgovornosti, mreži, ki se spleta in zadrguje v čedalje bolj nerazrešljiv vozel, govori, skratka, o ključnih etičnih in eksistencialnih vprašanjih današnjega prebivanja v svetu. A te ključne imanentne razsežnosti literarne pisave sedanjemu rodu politično korektnih in nazorsko enostransko in ekskluzivno opredeljenih militantnih literarnih kritičark pri nas nekako »ne ležijo«, so zanje bolj kot ne irelevantne, zanima jih zgolj pravoverna ideološka naravnanost, »napreden« družbeni angažma. Tant pis pour les critiques, literatura je k sreči – tako kot življenje, kot je zapisal moj dragi Kundera – vselej nekje drugje.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Tanguy Viel – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

    

Jaroslav Skrušný
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).