/ 

Zapiski iz klavzure 2

    

Jaroslav Skrušný –  Rožniške pošasti in prikazni – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
  
  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Rožniške pošasti in prikazni

  

Petek, 17. aprila

Danes mi je prvič v tem koronarnem samoeksilu zavrela kri: med potjo na Rožnik mi tik pod vrhom nasproti pripelje policijsko vozilo. Kaj, hudiča, imajo policaji opraviti na rožniških potkah in stezah, kakšno preklicano varnostno ali zaščitniško vlogo opravljajo med sprehajalci, ki v spoštljivi razdalji drug do drugega hvaležno lovimo darežljive sončne žarke te čudne in tesnobne koronoidne pomladi in ne ogrožamo nikogar razen nemara mokrih sanj sedanjih oblastnikov, njihove skrite želje po totalnem nadzoru nad slednjim državljanom! Vlada, ki s svojimi organi in telesi skrajno šepajoč in nemarno opravlja svoje temeljne funkcije organizacije in vodenja kolikor toliko normalnega poslovanja države v nenormalnih pogojih virusne pandemije, ki prek sumljivih posrednikov za sumljivo debele denarje uvaža zaščitne maske iz papirnatih serviet, ki preplačuje kriznim dobičkarjem njihove pogosto na robu legalnosti izpeljane posle, ki nam na podlagi nepreverjenih ovadb in insinuacij lokalnih potentatov omejuje svobodo gibanja čez občinske meje, ki prepušča najbolj ranljive in ogrožene skupine starejših občanov na plečih neustrezno ekipiranih starčevskih domov, ta nekompetentna državna uprava na drugi strani prek svojega militantnega in oholega glasnogovornika iz dneva v dan arogantno opleta in grozi z represivnimi organi (vojsko in policijo), si nenehno izmišlja nove in vse strožje prepovedi in – kot opozorilno znamenje in simbol moči – pošilja policijske patrulje križarit na zastraševalne vožnje po Tivoliju in Rožniku!

Zlepa se nisem mogel pomiriti nad tem brezsramnim – in predvsem nepotrebnim – vdorom v zasebnost, v tisti zadnji kotiček svobode, ki nam je v tej tesnobni in z vseh strani omejeni in regulirani situaciji še ostal; sédel sem na klopco na gozdni jasi, poklical prijatelja Petruško in po telefonu dal duška svojemu ogorčenju nad tem grobim simbolnim posegom oblastniške samovolje v mojo osebno integriteto.

*

Po dolgih letih na poti z Rožnika naletim na Aleša Stanovnika. Vse bolj postaja – z naraščajočo plešo nad čelom in vse bolj belim venčkom las okrog temena – podoben očetu Janezu, ohranil pa je svoj mladostni iskriv, odkrit in zaupljiv pogled in darežljiv nasmeh na ustih. Veselo se pozdraviva, izmenjava nekaj dobrih novic okrog družinskega zdravja – mimogrede mi zaupa, da je pred kratkim znova postal dedek – si zaželiva vnovičnih snidenj na teh sprostitvenih sprehodih in odideva vsak v svojo smer. Lep, svetal človek, izžarevajoč neko pristno, prirojeno plemenitost, odprtost za drugega, naravno dobrodušnost. Nikoli se nisva prav intimno družila, bil je bolj občasni znanec, fant in pozneje mož gimnazijske sošolke Vasilke B., s katero smo se veseljaško družili tudi še kasneje, v študentskih letih, na veselih popivkah v mestnih oštarijah ali na tako imenovanih »hausbalih«. (V lepem spominu nam je, maturantom, ostal, ko nas je, nemajhno druščino, poleti 1965 za nekaj dni povabil v družinsko počitniško hišo v Rovinju, kjer smo se brezskrbno predajali blagodatim sproščenega uživaštva pred vpisom na univerzitetni študij.) A ohranil sem ga v blagem spominu kot izrazito pozitivno in žlahtno osebnost. Srečanje z njim mi kot balzam leže na razžaljeno dušo, še vedno razdraženo zavoljo policijske intervencije v posvečeni prostor moje samoizgnanske zasebnosti.

*

Vsakršne prikazni, spake in čudaške figure pohajajo po gozdnih stezah v teh čudnih, iztirjenih časih. Na primer: starejša gospa se je za dopoldanski sprehod napravila v toplo prešito puhovko živo rdeče barve, si na nos nataknila velika temno zastekljena sončna očala, na glavo poveznila širokokrajen slamnik za na plažo in na noge nataknila zlato lesketajoče se športne copate. In vendar: tudi to je znamenje in simbol njene neodtujljive osebne izbire, zaščitni znak njene suverene svobode! Bog vam žegnaj, samosvoja neznanka!

*

Tokrat jo na razpotju glavnih rožniških poti za spremembo uberem po levi, ožji, v pobočje globlje vsekani poti, ki namesto proti Tivoliju zavija proti Šiški. Najbrž sem kdaj v mladosti že pohajal tod, vendar se mi je smer izgubila iz spomina. Pot se spušča precej bolj strmo in kar na lepem se znajdem pred ruševinami nekdanjega hotela Bellevue. Nekdanja dična ljubljanska zgradba, imeniten primerek gosposkega secesijskega hotela z začetka minulega stoletja (ki je celo v sivih socialističnih časih ohranil žlahtno patino meščanske gosposkosti in še zadnji bleščeč odsev k. und k. jevske elegance), je danes le še uboren skupek napol podrtih zidov, pogorelega ostrešja, izpadajočih opek in votlo zevajočih odprtin na mestu nekdanjih oken in vrat. Terasa s prekrasnim pogledom na mesto, kamor sva z Anči – v času prvih randijev – včasih (kadar sem zaslužil kakšen honorar) zavila na pohorsko omleto ali vsaj na porcijo sladoleda z obilnim pridatkom sladke smetane, je čez in čez preraščena z ljuljko in zanikrnim grmičevjem, povsod se valjajo črepinje steklenic in odvrženih igel, pasji dreki in zmečkane pločevinke. Eh, kakšna bridka ponazoritev dekadence, ki jo je v zadnjih petdesetih letih doživel meščanski življenjski slog v Ljubljani! Kako zamolklo je potemnela podoba rajskega vrta naše mladosti in se spremenila v iznakaženo, opustošeno ruino nemarne vulgarnosti naše plehke sedanjosti! Ah, mladost, po tvoji temni zarji …

  

Hommage mojim branjevkam in branjevcem

  

Sobota, 18. aprila

Sobotni obisk tržnice je pravzaprav zadnji ostanek socialnega druženja, ki mi ga dovoljujejo oblasti v času spopada z virusom covid-19; sporadičnih in kratkih skokov v pekarijo, lekarno ali špecerijo skoraj ne morem šteti med družabne dogodke, saj si tam s prodajalkami ali blagajničarkami tako rekoč ne izmenjamo nobene nenujne besede, pa še te izgovarjamo zahomotani v zaščitne maske in na predpisani razdalji. Na trgu je vendarle nekoliko drugače: res si moram pred vstopom v pokrito tržnico nadeti masko in počakati, da me strogi varnostnik spusti v »posvečene« kletne prostore semenišča, predelane v ljubljanske Halles, trebuh prestolnice, kotišče njenih prehranjevalskih užitkov, a tam se ozračje na lepem sprosti, napetost vsiljenega nadzora popusti, pričakajo me prijazni obrazi in spodbudni nasmeški prodajalk, s katerimi sem v vseh teh letih samskega življenja spletel niz rahlih, a dragocenih vezi. Tu je najprej dobrodušna, debelušna in visokorasla prodajalka mesnin, klobas, gnjati, slanine, hrenovk, prekajenih šinjekov, rebrc, ocvirkov in vratovine: s svojimi tolstimi golimi rokami, ki ji kipijo izza kratkih rokavov, bujnim oprsjem in rdečimi, napetimi lici pa mastnim, tresočim se podbradkom je kot ukrojena po meri in vzorcu tradicionalne podobe s seboj in svetom zadovoljne mesarice. (Njena mati – hčerkino živo nasprotje, drobna in suhljata živahna ženička z očali na koničastem nosu – ki je pod to arkadno nišo v pokriti tržnici prodajala pred njo, me je pred časom povsem razorožila s pripovedjo o tem, kako je v poznih večernih urah na nacionalni televiziji spremljala moj portret, ki ga je ob moji sedemdesetletnici za oddajo Pisave pripravila Alenka Zor Simoniti.) Lik, kot bi ga vzel iz kašnega Balzacovega ali Dickensovega pa nemara Kersnikovega romana. Dobrovoljna debeluška ima očitno res rada svoj poklic in njegove mesene darove!

Nasproti njene prodajalnice stoji zastekljen pult mlekaric s kmetije Pozaršek z Ižanske ceste na morostu. Z mlekom, sirom, skuto, surovim maslom, jogurti, kislim mlekom, jajci in vsakršnimi svežimi siri strežejo tri mile gracije v najlepših letih ženskega življenja: šefinja, nedvomna prva violina, očitno gospodarica na kmetiji, je zala svetlolasa in okroglolična gospica z zlatouokvirjenimi očali in večnim priljudnim nasmehom na botticellijevskem obrazu; nadvse rada poklepeta s strankami in si vzame čas za prijazno postrežbo, da me včasih (čeprav ne vem natanko, zakaj, saj se mi v soboto dopoldne na tržnici nikamor ne mudi) nestrpno zaščemi po koži in se začnem živčno prestopati, vendar me vsakič razorožita in umirita njen prikupen smehljaj in pojoča ižanska govorica. Najbolj dostojanstvena je malce starejša sivolasa gospa, nemara mati žlobudrave blondinke: izza debelih očal s prodornim, nezmotljivim pogledom nadzira dogajanje na stojnici; videti je kot neke vrste dobri duh ali zavetnica mlekarske stojnice; ta ne zgublja odvečnih besed, kadar urno in spretno streže kupcem. Tretja, ki v zdajšnjem omejenem obsegu poslovanja, skrčenem na polovico prodajnega pulta in razstavne vitrine, edina prihaja prodajat na tržnico, je videti najbolj preprosta, neposredna, skromna, mogoče se ji še najbolj poznajo sledi kmečkih korenin, vendar z videzom nikakor noče zaostajati za urejenima kolegicama: kratko pristrižene lase si skrbno češe v pričesko temno golaževih odtenkov, vselej je diskretno naličena, v pogovore s klienti se spušča le občasno in vselej spoštljivo zadržano. V teh čudnih časih, ko smo obiskovalci bolj redki, pa si tudi ona vzame čas za pogovor, iz očesc ji švignejo iskre in rada reče to ali ono o stiski, v kateri smo se znašli; iz njenih besed vejejo pristna dobra volja, neuničljiv optimizem in svojevrsten pogum, skorajda izzivalna drznost: ne damo se pandemiji, zlo ne bo prevladalo, tudi ta ujma bo enkrat mimo!

Zunaj, na klasičnem »placu«, med stojnicami, širokimi sončniki, sveže ozelenelimi drevesi in živahno vrvečo množico – vsako soboto se več kupcev vrača na trg – najprej stopim do gospe Marine (doma ji zavoljo tršate postave, odločnega nastopa, malce robatega glasu in smešne, iz grobe domače volje spletene velikanske klafete na glavi ljubkovalno pravimo Amazonka), pri kateri se oskrbim z osnovnimi povrtninami, sočivjem in zelenjavo: krompirjem (njen beli krompir slovi kot eden najboljših na tržnici, zato ji ga je letos žal zmanjkalo ravno sredi epidemije), korenjem, peteršiljem, zeleno, kolerabo, porom, čebulo, česnom, motovilcem, radičem in kristalko. Tudi gospa Marina si je – v nasprotju z ukoreninjenimi predstavami o »neukih« branjevkah – takrat, pred tremi leti, ogledala Pisave z menoj v glavni vlogi in mi potem zaupala, da je doma in sosedom še dolgo s ponosom pripovedovala, da sem njena redna stranka. Ceno za nakupljeni živež vselej odmeri »čez palec«, mi za povrh navrže še glavico česna ali čebule, prgišče radiča pa koren ali dva, rekoč: »Tole je pa za kuhar’co!« in še malce poklepeta o vremenu, mi mimogrede zaupa kakšen recept, zabeli kakšno pikro čez vse slabši položaj domačih pridelovalcev hrane v neenakem spopadu s cenejšo uvoženo robo in mi resnično od srca – to se čuti, tega se ne da zgolj preračunljivo in laskavo odigrati – zaželi ponovno snidenje čez teden dni.

Nakupovalni itinerarij me potem vodi k stojnici z jabolki, kjer me široko nasmejan pričaka šegav in hudomušen Prlek s postrani nataknjenim klobukom na glavi in sršečimi brčicami pod nosom in mi začne že od daleč pripravljati vrečko topazk (po poldrugi evro za kilogram); ko prevzamem blago in mu v dlan odštejem kovance, se prešerno nasmeje in mi vsakič znova po prleško žmohtno zategne: »Te dol pojejte, pa znova pridite!«

Ko nastopi čas prvih češenj, je moja naslednja postaja večja stojnica, postavljena v kvadrat, ki jo oskrbujeta mlada svetlolasa kmeta – po mojem sta brat in sestra – iz Goriških Brd; videti sta podjetna, bistra in izobražena človeka, ki skrbno bdita nad kakovostjo in neoporečnim videzom svojih pridelkov; človek ima vtis, da sta prav ponosna, naravnost »štmana« nad svojo ponudbo, da skrbno bdita nad vsakim sadežem posebej, da jima je kmetovanje v veselje in ne le način preživetja, sadjereja poklicanost in ne le poklic. Pri vrlih Bricih potem še vso pomlad in poletje kupujem šparglje, marelice, breskve, jagode in jeseni debel maroni.

Za Nastjo grem potem kupit mešanico solat; pred časom sem odkril stojnico, kjer prodajajo trije simpatični mladi ljudje, dekle in dva fanta, ki so si med seboj precej podobni, najbrž brata in sestra; tudi ti me že poznajo in mi – še preden kaj rečem – že začnejo vrečko polniti s pestjo rukole, pestjo berivke in pestjo motovilca. Včasih pri njih kupim še kakšno malenkost, šopek redkvic, snopič drobnjaka, četrt kilograma brstičnega ohrovta ali manjšo cvetačo; vsakič, ko se poslovim, mi s prijaznim, darežljivim, ne zgolj štacunarsko ljubeznivim nasmehom zaželijo še naprej lep dan in dober tek.

Nakupe ponavadi sklenem pri Hasu, koščenem Bosancu z močno brado in ogljeno črnimi očmi, ki ima stojnico z agrumi; tudi ta je bil nekje izvohal – ne spomnim se več, kje, kdaj in kako, čeprav mislim, da mi je enkrat povedal –, da se ukvarjam s prevajanjem, in mi vsake toliko laskavo pokadi s komplimentom »za sve one silne knjižurine koje nisi valjda sve pročit’o«; še posebej mu imponira, če se občasno pogovarjam z njim v srbohrvaščini (ki mi je ostala v krvi, kosteh in spominu še iz časov prejšnje države), naravnost prikupil pa sem se mu, ko sem ga nekoč pozdravil s Selam alejkum – na kar mi je promptno odgovoril Alejkumu selam – in mu ob slovesu rekel, da se, Inšalah, ob tednu osorej znova vidiva. »Vid’ njega, a ja mislio ti prevodiš samo s francuskog!« Haso je hitro in nonšalantno prestopil mejo med kupcem in prodajalcem, med njegovo in mojo starostjo (po letih bi mi bil lahko sin), kmalu me je začel tikati in mi praviti vsakršne, tudi precej opolzke šale, ampak vse te svoboščine in domačnost si jemlje in privošči na neskončno simpatičen, sproščen in nežaljiv način in se zanje vsakič znova odkupuje z duhovitimi domisleki, šarmantim nasmeškom in sočnim bogastvom svojega materinega jezika. Njegov majčekno opolzek smeh in pitoreskni žargon me kot ščepec ostrejše začimbe v pestri in dišeči juhi sobotnih nakupov še dolgo spremljata na poti s tržnice domov.

Rad sem imel tudi starejšo gospo, doma nekje z Iga ali bližnje okolice, ki je na spodnjem robu tržne ploščadi – kot kakšna zdravnica oblečena v belo haljo, z belo platneno čepico na glavi in belimi gumijastimi rokavicami – prodajala kislo zelje in repo. Nikoli se nisem maral postavljati v dolgo vrsto kupcev kisali pri razvpiti plavolasi in klepetavi trnovski branjevki, zmeraj sem se ustavil pri tej prvi stojnici v vrsti zeljarskih štantov nasproti Plečnikovega stebrišča in med nakupom poslušal nezadržen slap besedja v žmohtnem ižanskem narečju, ki se je usipal iz prodajalkinih ust. Hočeš nočeš sem zvedel za vse kočljive podrobnosti iz njenega družinskega življenja – mož, očitno staroveški gospodar na kmetiji, se nikakor ni mogel sprijazniti, da si je hči za ženina izbrala »ta spodnjega«, za povrh še precej starejšega ločenega Bosanca z otrokom, zato je hči, menda noseča, pobegnila od doma; podučil sem se tudi o tem in onem o težavah kmečkega življenja v sedanjih časih pa o umetnosti kisanja zeljnatih glav; preden mi je odmerila tisti kilogramček repe, je minilo zagotovo deset ali petnajst minut, a jaz se kar nisem naveličal njene pojoče govorice in zaupnosti, ki mi jih je neženirano delila. Od letošnje zime je za stojnico na njenem običajnem mestu ni več; s tesnobo pomislim, da jo je doletelo kaj hudega, mogoče celo najhujše, in mi je hudo pri duši: umanjkal je kamenček na mozaiku, ki mi lepša te turobne karantenske dni, na živopisni sliki ljubljanske tržnice, kjer se dogaja toliko ljubeznive družabnosti in iz nje sijeta neka posebna draž in lepota spontanega urbanega življenja, je zazevala vrzel, v ubranem spevu tega posebnega občestva, zbranega v čarnem risu posvetnega kramarskega obredja, se je oglasil zamolk.

Bog vas živi, moje drage ljubljanske branjevke in branjevci, brez vas bi bila samota samozaprtja v teh dneh še bolj pusta in turobna, brez vaših pojočih govoric in spevnih narečij bi bila tišina mesta duhov še bolj mučna in votla, brez vaše človeške pristnosti in spontane naklonjenosti bi bil ta svet še bolj gol in neznosen!

    

     

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Jaroslav Skrušný –  Rožniške pošasti in prikazni – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
Jaroslav Skrušný
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).