/ 

Obilje konteksta za ščepec teksta

Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov: Svoboda, bit in marelični koktajli, prevedla Maja Novak, Modrijan, 2018

    

Obilje konteksta za ščepec teksta

(Iz bralskega dnevnika)

    

Petek, 22. februarja

Preberem še zadnjo stran v knjigi V kavarni eksistencialistov angleške avtorice Sarah Bakewell, ki sem si jo nabavil na lanskem knjižnem sejmu; kupil sem jo malce iz nostalgičnega spomina na študentska leta in njih vedoželjno vznesenost, skozinskoz prepojeno in hranjeno z eksistencializmom, fenomenologijo in heideggerjanstvom, z mišljenjem bíti, časa in níčesa, z izkušnjo človekove svobode in odgovornosti, z doživljanjem absurdne eksistence in biti-za-sebe, skratka, z razburljivo sekularno duhovno dediščino prve polovice evropskega dvajsetega stoletja, ki nam jo je z briljantno retoriko, globokim filozofskim poznavanjem pa strogo epistemološko metodiko v komparativističnem seminarju vcepljal profesor Pirjevec; deloma pa me je k nakupu nagnila tudi gesta solidarnosti z vse bridkejšo usodo založbe Modrijan, ki – tako vse kaže in mi ve povedati tudi prijatelj Peter, ki je v tesnih sosedskih stikih z direktorjem in urednikom Branetom Nešovićem – se ji zadnje čase nič dobro ne piše. Knjiga je dokaj zajetna (obsega skoraj 400 strani), opremljena je z vsem potrebnim znanstvenim aparatom, na prvi pogled daje vtis resne monografske študije, vendar jo založba z besedilom na zavihku ponuja kot napeto zgodbo o prelomnem in razburkanem času sredi prejšnjega stoletja, ko sta se oblikovali neka posebna tragična izkušnja in kritična zavest o tem, kako biti človek v absurdnem svetu, ki so ga bogovi dokončno zapustili; priporoča jo kot sorazmerno poljudno napisano kroniko in slikovit opis potovanja skozi burno obdobje štiridesetih in petdesetih let v znameniti pariški četrti Saint-Germain-des-Prés, kjer so se v kavarnah Flore in Deux Magots pa v okoliških kletnih jazzovskih klubih in barih zbirali pesniki, pisatelji, filozofi, glasbeniki in slikarji ter sredi nočnih zabav, oblakov tobačnega dima in v opoju alkoholnih pijač debatirali, se prepirali, ljubili, pisali in iskali odgovore na ključna bivanjska vprašanja, ki so se tedanji generaciji s prav posebno terjavnostjo postavljala v kontekstu dveh svetovnih kataklizem, izkušnje holokavsta in strahu pred napovedujočo se hladno vojno med nasprotujočima si ideološkima, gospodarskima in političnima blokoma. Zapeljivo povabilo k branju za nekoga, ki se je že v zgodnjih študentskih letih zapisal eksistencialističnemu intelektualnemu obzorju – še posebej njegovim književnim plodovom – in ki je njegovim temeljnim spoznavnim predpostavkam in etičnim imperativom ostal bolj ali manj zvest vse do danes.

Podrobnemu branju se izkaže, da je knjiga predvsem nabor številnih intrigantnih in poučnih epizod, odmevnejših dogodkov in slikovitih anekdot iz javnega in deloma tudi zasebnega življenja glavnih protagonistov eksistencialističnega gibanja: od njegovih duhovnih predhodnikov in navdihovalcev (Kierkegaarda, Nietzscheja), prek iniciatorjev in nosilcev fenomenološkega pogleda na svet (Brentana, Husserla, Jaspersa, Levinasa), prek osrednjega misleca tu-bíti in promotorja človeka kot pastirja bíti Heideggerja, do trdega jedra francoskih eksistencialistov, zagovornikov in pridigarjev človekove absolutne svobode in odgovornosti za dejanja, s katerimi potrjuje in opravičuje svoj obstoj v svetu ter se na ta način uresničuje kot bít-zase, Jeana-Paula Sartra, Simone de Beauvoir, Alberta Camusa, Gabriela Marcela in Mauricea Merleau-Pontyja. Žal si dokaj razgledana in strokovno nedvomno trdno podkovana avtorica – ki se sicer razglaša za skrbno proučevalko in poznavalko opusa velikega nemškega filozofa – daje bolj malo opraviti s samimi filozofskimi premisami in metodološkimi izpeljavami ključnih ontoloških in gnoseoloških tém in bistvenih spoznavnih predpostavk, mišljenjskih kategorij ter njihovih notranjih strukturnih povezav in pojmovnih zastavkov v Husserlovem, Heideggerjevem ali Sartrovem miselnem svetu, kot so, denimo, temeljni fenomenološki preobrat k opazovanju in proučevnju neposredne človekove izkušnje, teorija intencionalnosti, mišljenje ontološke diference ali filozofija eksistence (se pravi, človekovega načina biti-v-svetu). Bolj kot vsebina, imanentna struktura, domet in medsebojni vplivi raznovrstnih teoretskih zamisli, hermenevtičnih izhodišč in mišljenjskih konceptov, ki so prehitevajoč, zanikujoč in dopolnjujoč drug drugega kar kipeli v tedanjem intelektualnem ozračju, precej bolj kot njihova nazorna razlaga in poljuden opis (za neposvečenega, vendar dovolj zvedavega in inteligentnega bralca) vrlo britansko kronistko žal zanimajo osebnosti, značaji in socialno vedênje njihovih nosilcev, bolj kot novelističnim, romanesknim, dramskim, biografskim ali esejističnim besedilom se naša zagreta raziskovalka eksistencialističnega prevrata sredi minulega stoletja posveča biografskim detajlom, družbenemu statusu, ugledu, službenim položajem, karierni poti, stranpotem in zablodam, medsebojnim profesionalnim, prijateljskim in ljubezenskim razmerjem, družabnim nastopom, političnemu angažmaju, medijski odmevnosti in nasploh javni podobi poglavitnih piscev in mislecev z berlinske fenomenološke stolice, freiburškega filozofskega seminarja ali saintgermainske eksistencialistične kavarne.

Tako si, na primer, daje neznansko veliko opraviti okrog Heideggerjevega spornega in še do danes ne do kraja razčiščenega odnosa z nacionalsocializmom v začetku tridesetih let; marljivo, z dlakocepsko akribijo brska za podrobnostmi iz njegove korespondence z Jaspersom, Arendtovo in Marcusejem, ki se dotikajo spornega prevzema rektorskega mesta na univerzi v Freiburgu leta 1934; pedantno pregleduje in beleži zapiske Heideggerjevega študenta Maxa Müllerja, v katerih se ta pritožuje, da ga takratni rektor ni hotel zaščititi pred nacističnim šikaniranjem; vestno kopiči dokumente, pisma, pričevanja in spomine, da bi se dokopala do zadostne količine obremenjujočega gradiva, s katerim bi velikega filozofa lahko brez sence dvoma postavila na pranger filozofije in zgodovine. Zelo malo ali skoraj nič pa se ne posveča temeljnim postavkam njegovega mišljenja bíti, vrnitve k starogrškemu, predsokratičnemu načinu filozofiranja kot čudenja nad tem, da stvari najprej in predvsem so, njegovi kritiki zasnutka in razvoja evropske metafizike in razprtju ontološke diference, tako da bralcu nazadnje sploh ni jasno, v čem in s čim je Heidegger tako močno vplival na filozofsko zorenje J.-P. Sartra, da je ta svoje temeljno filozofsko delo Bít in nič že z naslovom oprl in se v besedilu vseskozi skliceval na vzornikov znameniti spis Bít in čas. Veliko zvemo o problematičnem razmerju »čarovnika iz Meißkirchna« z nacističnimi oblastmi v tridesetih letih in o njegovem trmastem izmikanju – tudi po končani vojni – temu, da bi urbi et orbi in enkrat za vselej nedvoumno obsodil zločinski režim in se decidirano ogradil od njega. Avtorica nam ga ven in ven slika kot čudaškega, zakrknjenega, nepriljudnega in samozadostnega samotarja, zaprtega v svoj ekskluzivni, nikomur zunaj njega razumljiv zapleten mišljenjski svet; predstavlja nam ga kot obskurnega misleca, ki se »polašča« Hölderlina in se čedalje bolj zmeden izgublja na skrivnostnih »gozdnih poteh« poezije – kot da bi bil iztanjšan posluh za pesniški jezik neodpustljiv greh zoper mišljenje! –, ničesar pa pravzaprav ne zvemo, s katerimi prvinami svoje prevratniške misli in »hermetične« filozofije in zakaj je tako močno pritegnil Sartra, Beauvoirjevo, Camusa, Levinasa (ki se je sicer pozneje odločno oddaljil od učitelja) in še vrsto drugih evropskih mislecev in pisateljev, da so svoje fenomenološke uvide v neposredno človeško izkušnjo in posamično zavest pa bivanjske premisleke o človekovi kontingentni vrženosti v svet utemeljevali prav v globokih tolmunih in skrivnostnih blodnjakih Heideggerjevega mišljenja bíti.

Enako velja tudi za Sartra, Beauvoirjevo, Camusa, Merleau-Pontyja in vse druge (stranske) junake zgod in nezgod iz pričujoče eksistencialistične kavarne: zelo na kratko, skopo in mestoma tudi enostransko (ne vselej z najznačilnejšimi in najpomembnejšimi potezami) so predstavljena njihova ključna mišljenjska izhodišča, orisana pogosto nasprotujoča si in protislovna pota njihovih filozofskih iskanj, izpostavljeni ključni in v širši intelektualni javnosti najbolj odmevni dosežki njihovih odkritij in spoznanj. Še manj je v knjigi povedano o njihovih vrhunskih leposlovnih delih, ki jih avtorica odpravi skrajnje sumarično in površno – kot da prav literarni opus pri marsikaterem od njih ne predstavlja stržena njegove ustvarjalnosti! Gre vendar za književna dela, s katerimi so se trajno vpisali v zakladnico evropske kulture in umetnosti! Predvsem pa avtoričin »vsezajemajoči« prikaz v celoti spregleda ključni pomen in neizbrisen vpliv in trajen pečat, ki ju je umetniška pisava kavarniških debaterjev in uživačev zapustila na duhovnem profilu in obzorju takratnega tesnobnega časa. Spregleda pregnantno odmevnost literarne pisave novel, dram in romanov (Gnus, Pota svobode, Za zaprtimi vrati, Umazane roke, Muhe, Povabljenka, Mandarini, Tujec, Kuga, Kaligula) na razcvet, popularnost in visok kompetenčni prag eksistencializma v najširši – ne le intelektualni – javnosti: ne le kot specifične mišljenjske forme, porojene v kontekstu vsesplošne evropske krize tridesetih let, ampak predvsem kot načina biti, kot življenjskega modusa, ki se je zdel edini primeren odziv na grenko izkušnjo civilizacijske spodletelosti zahodne civilizacije po dveh krvavih vojnah, edini avtentični odgovor na bivanjsko stisko, pristno znamenje ter izraz globoke tesnobe, ki je zaznamovala evropsko condition humaine, ko se je sredi štiridesetih let nadnjo spustila železna zavesa.

Zato pa toliko več zvemo o njihovih medsebojnih relacijah, o simpatijah, ljubeznih in prijateljstvih, pa tudi o sporih, nestrpnostih in izključevanjih; v ospredju avtoričinega interesa slej ko prej ostaja politični in družbeni angažma posameznih junakov, njihova javna podoba pod reflektorji medijev in svetovne slave. Žal pa je tudi v teh »družabnih« pasusih dostikrat površna in nedosledna: brez potrebne občutljivosti in izostrenega posluha za fine odtenke moralnih in etičnih premislekov in dilem kar po dolgem in počez ex cathedra deli arbitrarne sodbe. Bralec, ki bi si, denimo, želel (in v skladu z uvodnim poglavjem v knjigo to tudi upravičeno pričakuje) nekoliko podrobnejše analize in vpogleda v vzroke, naravo in pomen znamenitega spora med Sartrom in Camusom, ki je na straneh revije Les Temps modernes izbruhnil ob izidu Upornega človeka (1951), bo ostal bridko razočaran in nepotešen: razen žurnalistično povzetega zaporedja dogodkov in naslovov posameznih polemičnih člankov in replik nanje pa zelo pavšalne ocene, da je šlo za nesoglasje okrog upravičenosti žrtvovanja posamičnega življenja za skupno dobro, ne bo dobil nobenih globljih uvidov ali razčlemb, za kaj je v sporu v njegovem filozofskem in etičnem smislu pravzaprav šlo, kakšno idejno, filozofsko, nazorsko, politično, etično ali moralno nesoglasje v pojmovanju človekove svobode in odgovornosti je takrat pravzaprav radikalno izbruhnilo med dvema nosilnima mislecema upora zoper kontingentnost človekovega obstoja, kakšna so bila torej notranja, v sam koncept premise, da »je eksistenca pred esenco«, vpisana, torej filozofskemu nauku samemu imanentna nasprotja in protislovja znotraj eksistencialističnega mišljenja in načina življenja.

Knjiga potemtakem vzbudi tek, vzdraži spominske brbončice, postreže z obilico delikatesnih podrobnosti in pikantnih detajlov, osvetli prenekatero skrito razmerje in razgali marsikatero zamero med protagonisti znamenitega saint-germain-des-préškega življenjskega sloga; dovolj pravično odmeri miselno globino, etično doslednost in razpoloženjsko uglašenost z duhom časa ter ustrezno poudari širši družbeni odmev in pomen eksistencializma kot enega zadnjih planetarnih duhovnih in intelektualnih tokov, ki je zavezujoče in prevratno segel v vse plati družbe, daleč čez meje kavarne Flore, Pariza in Francije – tudi onkraj železne zavese, navsezadnje – in temeljito prevetril ustaljene vedênjske in mišljenjske obrazce travmatiziranega evropskega človeka. Na neki način opravi svojo opominjevalsko in konservatorsko dolžnost, postreže z okusnim in dražljivim entréejem, vendar se zdi, da nekako zataji prav pri glavni jedi: umanjkajo inteligentnejši prikazi temeljnih miselnih postavk in spoznavnih smernic filozofske plati eksistencializma in – za moj okus – še bolj umanjkajo tehtnejše predstavitve in globlje razčlembe literarnih umotvorov, vseh tistih sijajnih umetniških del, novel, dram, spominov, biografij, esejev in romanov, ki jih je v tako bogati beri porodil temni eksistencialistični pogled na človekovo usodo v svetu pod praznim nébesom in z njimi posvetil daleč naprej v še mračnejšo prihodnost.

Velikanska goščava konteksta, pa komaj za ščepec teksta, skratka.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

 

O avtorju / avtorici
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).