/ 

Kako priti do dna skrivnosti Pariza?

Jaroslav Skrušný – Patrick Modiano – Aleš Berger – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Patrick Modiano: Speči spomini, prevedel Aleš Berger, spremno besedilo Janez Pipan, zbirka Moderni klasiki, Ljubljana 2020.

Petek, 12. februarja

Preberem Modianojev romanček Speči spomini, ki je v izvirniku izšel leta 2017, pred kratkim pa ga je v Aleševem prevodu v zbirki Moderni klasiki izdala Cankarjeva založba. Zdi se, kot da Modianojevi romani s pisateljevimi vse bolj častitljivimi leti postajajo vse krajši in krajši in hkrati vse bolj zagonetni in fragmentarni. V Spečih spominih tako rekoč ni nobene strnjene zgodbe več, nobene kontinuirane pripovedi, nadomestili so ju komajda kakšen zasnutek, okvirna skica, bežen kroki oziroma nastavek fabulativnega zapleta, zametek nekih odnosov, stikov, približno nakazano izhodišče za potencialno koherentno štorijo. Kot je pri tem mojstru brskanja po spominih že v navadi, mu ven in ven pred oči in pod roke prihajajo naključni drobci resničnosti, naslov kakšne knjige, iztrgan list iz rokovnika z zaznambo kraja ali kakšnega (najraje ženskega) imena, in že se mu v zavesti (pa majčkeno tudi iz podzavesti) sprožijo veriga asociacij, niz bežnih podob, zaporedje sanjskih prividov; že se zdi, da je na sledi neke skrivnosti, nekega davnega, v meglo zavitega dogodka, da je tik na tem, da razvozla neko intrigo, neko zapleteno homatijo, ki bi utegnila prerasti v literarno naracijo… A upanje je (za pripovedovalca in bralca) prazno, indici so vse premalo otipljivi, potokazi zmedeni, reference prešibke: pozaba je opravila svoje, slike krajev, oseb in dogodkov so se premešale, zabrisale, izginile, spominska snov je prekrhka, da bi vzdržala težo tradicionalne romaneskne konstrukcije.

In od klasične pripovedi ne ostane tako rekoč nič oziroma, natančneje rečeno, ostane pisateljevo pričevanje o svojih (slej ko prej izjalovljenih) poizkusih, da bi iz begotnih, nezanesljivih osebnih spominov, iz megličaste, prhke in negotove memoarske snovi sestavil konsistentno fabulo, napel čvrst dramaturški lok epske naracije. Takole nadvse iskreno in natančno sam označi svoj pisateljski postopek, svoj literarni modus operandi: »Zmeraj sem sanjaril, da bi napisal, pa ne v zvezi z lastnim primerom, razpravo po zgledu francoskih moralistov in memoaristov, pri katerih od deških let tako občudujem njihov slog: kardinala de Retza, La Bruyèra, La Rochefoucaulda, Vauvenarguesa… A poročam lahko edinole o konkretnih nadrobnostih, o poznanih krajih in natančno določenih trenutkih. Še posebej o tistem poletnem popoldnevu leta 1965, ko sem se znašel za šankom ozke kavarne na začetku Bulvarja svetega Mihaela…« (str. 48)

Da, prav drobni detajli, otipljive nadrobnosti, povsem natanko locirani kraji in do minute natančno določeni trenutki, pikolovsko natančno opisane zunanje podobe nastopajočih oseb, verno obnovljeni dialogi med njimi, zvesti opisi počutja, vzdušja, vremena in stavbne kuliserije trgov, ulic, avenij, kavarn, hotelov, prav vsa ta urbana komparserija raztreščenega življenja v skrivnostnem pariškem megalopolisu je privilegirana snov Modianojevega pisanja, njegovega skoraj kompulzivno obsesivnega potapljanja v motno, nezanesljivo in pogostoma varljivo spominsko gradivo, metodičnega in kontinuiranega priklicevanja neke pustolovske, domala pikareskne, skrajnje vznemirljive, mestoma celo srhljive, v temno tančico ilegalnosti in prestopništva zavite minulosti, njenega neumornega evociranja v navzočnost zdajšnje percepcije, pisanja in ne nazadnje tudi branja. Pisatelj namreč bralca naravnost sirensko vabi v blodnjak svojih skrivnostnih potepanj po živahnih pariških okrožjih in bližnjih puščobnih primestjih; kot skrivnega soudeleženca (nemara sokrivca?) ga mami na svoja tajna pota v drob zagonetnega velemesta, v katerem mrgoli napetih in dražljivih zgodb; draži in izziva ga z neuspešnim razvozlavanjem ugank, ki mu jih nastavlja nehotni spomin ob vsakršnih naključnih dogodkih, najdenih predmetih, nenavadnih srečanjih, reminiscencah ali asociacijah; z malone kriminalistično atmosfero, detektivskimi suspenzi in dvoumnimi namigi na neka temna, zavratna dejanja v čitalcu vzbuja napeto pričakovanje in nasladen estetski srh hkrati… A kaj, ko je pripovedovalčev (in vsakršen človeški) spomin nezanesljiv, luknjast in včasih celo varljiv in zato še tako obetavno in napeto zastavljeno pripoved slej ko prej privede v slepo ulico, v živi pesek pozabe, v zamotani labirint tisočerih možnih poti in rešitev: »Tisoč in tisoč podobnikov se namerja po tisoč poteh, na katere niste krenili na križiščih svojega življenja, in vi, vi ste mislili, da obstaja le ena.« (str.71).

Modiano je mojster ustvarjanja suspenza, na neki način bi ga lahko gladko uvrstili med klasike detektivskega romana, saj se v njegovih besedilih nenehno gibljemo na spolzkem terenu, nobena stvar ni povsem taka, kot je videti na prvi pogled, nikoli se nobena predpostavka ne izkaže za pravilno, dokončno in utemeljeno, o nikomur in ničemer ni moč izreči nikakršne relevantne in merodajne sodbe, dejanja in motivi romanesknih junakov ostajajo prikriti, le napol izrečeni, zagonetni, njihova usoda se navadno porazgubi med zaprašenimi plastmi minulega časa. Modianojeve osebe se v tekstu prikažejo iznenada, kot strela z jasnega, največkrat slučajno, tako rekoč od nikoder in brez razloga, njihova preteklost je vselej zavita v kopreno skrivnosti; največkrat prihajajo iz sumljivega in zmuzljivega polsveta drobnih kriminalcev, črnoborzijancev, prekupčevalcev, vsakršnih agentov in posrednikov na eni in spodletelih umetnikov, boemov, okultistov, šlogaric, razlagalcev sanj, prerokov, ezoterikov in vobče prodajalcev megle na drugi strani. V Spečih spominih se osrednje osišče pripovedi vrti okrog nekolikanj skrivnostne druščine okultistov, razlagalcev sanj, spiritističnih krožkarjev in plesalcev, ki na neki nerazložljiv, instinktiven način kot magnet privlačijo junaka – Jean D., prvoosebni pripovedovalec, večkrat poudari, da sta njegovi najljubši knjigi Večnost skozi zvezde in Večno vračanje istega, da torej na neki način tudi sam pripada tej sferi mesečnikov na meji med resničnostjo in fantazijo –, sumljivih marginalcev, ki se vsako nedeljo dobivajo na seansah v stanovanju ene od enigmatičnih junakinj pripovedi. Gibljemo se torej v eminentno dvoumnem, neoprijemljivem prostoru, ves čas tavamo ne meji med resničnostjo in prividi, domišljijo in sanjami, v neopredeljivi coni somraka in navideznosti, v svetu, ki ga pisatelj za povrh evocira in priklicuje iz deklarirano efemerne, megleničaste, nezanesljive spominske snovi, kar v končni posledici le še utrjuje vtis zmuzljivosti, negotovosti, skrajne subjektivnosti, izmišljijskosti romanesknega besedila. Speči spomini so zatorej izmišljijska pripoved o izmišljijski resničnosti, so pravzaprav neke vrste tavtologija: krhko, dvomeče, v megli tipajoče pisanje o dvomljivem, krhkem in prekarnem statusu pisanja, iskreno, iz bridke izkušnje o imanentni nedosegljivosti dokončne in ultimativne resnice porojeno pričevanje o nemoči, izvornem manjku, ontološki spodletelosti literature, da bi se dokopala do dokončnih spoznanj in odkritja poslednje resnice, da bi prišla do dna »skrivnosti Pariza«, da bi, skratka, našla smisel v smrtnikovem nesmiselnem tavanju skozi labirint življenja, da bi zgolj z močjo govorice spomina zapolnila praznino, ki se je s smrtjo bogov odprla v zavesti modernega človeka. Literatura lahko ta manjko, to odsotnost, to izvorno skrivnost samó izgovarja, kliče iz pozabe v spomin, lahko je samó govor neizgovorljivega, glas iz zamolka, nam govorijo lapidarni, majčkeno zagonetni, a vselej z lekarniško tehtnico odmerjeni stavki Modianojeve proze.

O dvoumnem, večpomenskem značaju svoje romaneskne pisave, o njeni ključni umeščenosti nekam med resničnost in sanje, med empirijo in izmišljijo, spregovori pisatelj kot prvoosebni pripovedovalec na strani 66: »Edini način, da dezaktiviram ta pičli dosjé, je bil, da iz njega prepišem nekaj drobcev in jih vključim v roman, kot sem storil pred tridesetimi leti. Tako se ne bo vedelo, ali pripadajo resničnosti ali območju sanj. Danes, 10. marca 2017, sem ponovno odprl zelenkasto ovojnico, odstranil sponko, ki je na prvem listu pustila rjast madež, in preden vse skupaj raztrgam in odstranim še zadnji materialni dokaz, prepišem nekaj stavkov in bom imel mir.« Avtopoetska izjava par excellence!

In čemú ves trud, čemú naporno brskanje po spominih, čemú razvozlavanje ugank iz naključno najdenih predmetov, pisem, razglednic, listov iz rokovnika, telefonskih številk in naslovov, ki ne obstajajo več, čemú vsa ta potovanja na kraje nekdanjih doživetij, čemú trmasto spominsko priklicevanje nekih tujih čudnih ljudi in iskanje tolažbe v naročju napol pozabljenih, erotično nič kaj vzburljivih žensk, čemú ves ta akribijski napor spominjanja in pisanja o tako rekoč neobstoječih, le iz prhkega prediva sanj, slutenj in domišljije stkanih stvareh, ljudeh in dogodkih, čemú ves ta reprezentacijski spektakel in ceremonial literarne pisave? Za nič, za Hekubo? Modianojev odgovor je tako precizen in vsepoveden, kot je jedrnat in poetičen: »Da poskusim razrešiti skrivnost Pariza.« (str. 69)

Zapisal sem, da se Modiano tesno približuje pisavi detektivskih romanov: na začetku je vselej neko temno, skrivnostno dejanje (največkrat z znaki večjega ali manjšega hudodelstva), okrog dejanja se smuka vrsta nenavadnih oseb sumljivega porekla in v meglo zavite preteklosti, in to izvorno sprožilno dejanje – ali vsaj slutnja ali posreden namig nanj – in vanj vpleteni protagonisti pustijo globoko sled v pripovedovalčevi zavesti (in podzavesti), se na neki usoden način vpišejo v njegov spontani spomin. In potem se osrednji junak, spodbujen s kakšnim naključnim dogodkom, najdbo na videz nepomembnega predmeta, bežnim srečanjem s skoraj pozabljeno osebo, telefonskim klicem ali mimobežno uzrtim naslovom kakšne knjige, kot pravcati detektiv loti raziskave te drobcene sledi, tega ključnega indica, ki ga ponavadi napotuje daleč nazaj (včasih tudi petdeset, šestdeset let) v motno in s tisočerimi tančicami zastrto preteklost. Krene po poteh nezanesljivega in varljivega spomina, sestavlja drobce iz sestavljanke, ki se je že zdavnaj razletela, in se začne počasi, a zanesljivo izgubljati v labirintu sklepanj, domnev, predpostavk, slutenj, sanjskih prividov, utvar in morebitnih, vselej skrajno dubioznih odkritij; z drugimi besedami: čedalje globlje tone v temne globine pomnjenja in pozabe. Skrivnostno inicialno dejanje (ali celo umanjkanje takšnega dejanja – tudi tak procédé ni redek pri Modianoju) meče svojo temno luč tudi na celotno dogajanje v romanu Speči spomini; zgodbo o najdenem truplu nekega Luda F. na Rodinovi aveniji številka 2 preveva mračna, tesnobna, neopredeljiva atmosfera, ukleščena je v nekakšen zagaten suspenz, ki avtorjevo pisavo približuje žanrskim pravilom kriminalke in jo v isti sapi dodatno izmika pravilom klasičnega realističnega romanopisja. Znova smo – kot že v tolikerih Modianojevih tekstih – v »sivi coni«, v vmesju med slutnjami in resničnostjo, med budnostjo in snom, med gotovostjo in nejasnimi občutki, v varljivem svetu domnev, iluzij, sumničenj, strahu in – čemu bi se izogibali besedi? –pristne eksistencialne tesnobe.

Vendar kljub vsemu povedanemu – ne: ne gre za kriminalko, Modianojevi romani izstopajo iz kalupa kriminalne zvrsti, umanjka jim namreč temeljna prvina, eden od nosilnih stebrov detektivske naracije. Njegov prvoosebni pripovedovalec, osrednji junak, trmasti in metodični raziskovalec bežnih sledi za izmikajočo se minulostjo, neke vrste proustovski iskalec izgubljenega časa, marljivi stezosledec na lovu za sencami in prividi resničnosti, uporni vrtalec za resnico o skrivnostnem sprožilnem dejanju se namreč nikoli ne dokoplje do cilja preiskave, do končne rešitve »primera«, nikoli ne odkrije prave resnice, nikdar ne razreši skrivnosti. Dlje kot jo išče in ji sledi po zamotanih blodnjakih spomina, globlje ta resnica tone v mrak pozabe in se mu izmika v imanentno nedosegljivost, v svojo izvorno odsotnost in neobstojnost. In bolj kot junak – pripovedovalec zgodbe – izgublja stik s svojo preteklostjo in njenimi protagonisti, bolj kot mu zgodba uhaja iz rok in se mu njeni akterji sproti krušijo in razpadajo pod pisateljskim peresom, dlje kot se mu izmika razrešitev osnovne uganke sleherne dobre kriminalistične štorije (odgovor na vprašanje o storilcu, žrtvi in vzrokih usodnega dejanja), bolj se mu izmika in med prsti drobi tudi sedanjost, lastna identiteta, pisateljski raison d’être. Nazadnje je tudi sam – kot junak svojega romana – le še zabeležka v nekem policijskem zapisniku, zaprašen list v fasciklu policijskega arhiva; na zadnjih straneh romana se napoti po sledi nekega naključno najdenega itinerarija in se vpraša: »Ampak ali je bila pot res prava? V vaših spominih se prekrivajo podobe poti, po katerih ste krenili, in zdaj več ne veste, čez katere pokrajine so vodile.« (str. 72) Pisatelj se slednjič znajde pred epistemološkim dvomom in obtiči pred ultimativno pisateljsko blokado, sooči se z inherentno relativnostjo, nezanesljivostjo svoje pripovedne snovi, s totalno relativnostjo in vprašljivostjo vsakršnega spoznanja, védenja, pomnjenja, pomena, smisla, resnice. In takrat je čas, da utihne. In natanko to Modiano v Spečih spominih tudi stori: ne da bi eno samo načeto štorijo v pričujočem besedilu pripeljal do razpleta, ne da bi se dokopal do enega samega relevantnega podatka o usodi nosilnih junakinj teh komaj zastavljenih napetih zgodb (za nekatere nam ne izda niti imena), preden se v sklepni epizodi romana sploh odpravi na pot, na vnovično pisateljsko avanturo po neznanih krajinah spomina, svoje literarno potovanje abruptno zaključi, odloži pero in umolkne. Skrivnost Pariza ostaja nerazrešljiva.

Malce nenavaden in bridek sklep za pisatelja, čigar romaneskni opus preštevamo v ducatih.

P. S. Vsekakor je treba posebej opozoriti na sijajno, izčrpno in obsežno spremno študijo k romanu, ki jo je pod naslovom Roman iz prečrtanih stavkov napisal Janez Pipan. Besedilo ni le informativna spremna beseda k leposlovnemu delu, ampak pravcata literarno zgodovinska študija o temeljnih epistemoloških značilnostih in idejnih ter estetskih izhodiščih Modianojeve romaneskne pisave, natančna in argumentirana hermenevtična umestitev Spečih spominov v kontekst sodobne francoske proze, še posebej v občutljivo in še ne povsem raziskano okrožje pisanja o potlačenem in zamolčanem kolektivnem spominu na travmatično obdobje nemške okupacije in vichyske vlade med letoma 1940 in 1945. Pisec spremne študije se pri svojem poglobljenem pisanju opira na številne monografije, članke in razprave o Modianojevi specifični spominski pisavi (à la manière du roman policier), opravi prodorno in natančno analizo celotnega nobelovčevega romanesknega opusa (in pričujočega romana še posebej), v svojih premisah, izvajanjih, dognanjih, ugotovitvah, duhovitih observacijah in pronicljivih uvidih pa bralcu ponudi vsestranski, celovit in široko odprt razgled in kompetentno interpretacijo Modianojeve vseskozi enigmatične, zastrte, dvoumne, mnogopomenske, med resničnostjo, sanjami, slutnjami in domišljijo lebdeče in poudarjeno avtorefleksivne pisave, ne da bi jo kakorkoli podredil ali na silo vpel v svoj estetski kanon in teoretski model.

 

Jaroslav Skrušný – Patrick Modiano – Aleš Berger – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).