V ponedeljkovem (24. junija) Delu preberem, da je žirija kresnika za najboljši roman leta podelila Bronji Žakelj za avtobiografsko besedilo Belo se pere na devetdeset. Prevevajo me grenki občutki jalovega zadovoljstva nad tem, da sem bil že ob razglasitvi petih nominirancev prijateljem pravilno napovedal zmagovalko. Žiriji je treba priznati, da je bila na neki način vendarle dosledna in sebi zvesta: potem ko med deseterico najboljših slovenskih romanov minulega leta ni pripustila Sosičeve mojstrovine Kruh, prah, je bila nujna konsekvenca njene trendovske in všečnostne presoje nagrada za roman, ki je v manj kot letu dni doživel (menda) že pet ponatisov, ki ga je Delo pred meseci objavljalo v podlistku, ki je bil že lep čas na ustih »načitane« srenje, ki je bil, skratka, predestiniran za konsakracijo na najvišjem kritiškem nivoju, ki ga za romaneskno pisavo pri nas pač predstavlja nagrada kresnik. Pomislim, kako daleč se je ta nagrada izrodila in oddaljila od prvotne Žabotove ideje o literarnem, dionizičnem, poganskem obredju v čast čarobne kresne noči, o sekularni posvetitvi vsega tistega skrivnostnega, zaumnega in neizrekljivega duhovnega izročila, ki se v arhetipskih molitvah, zarotitvah, obrazcih, verovanjih in običajih ohranja v govorici poezije, književnosti in še posebej romana. In se spomnim, v kakšne žlahtne ustvarjalske roke vse je šla: od Kovačiča, Hienga, Lainščka, prek Marinčičeve, Šeliga, do Rebule, Jančarja in Dekleve …
Danes je kresnik – tako kot, žal, vsa duhovna kultura in omika – žrtev in derivat napredujoče sekularizacije in banalizacije našega sveta in življenja, ki jo na svojem zmagovitem pohodu prinašajo podivjani napredek komunikacijske tehnologije (s pripadajočimi spremembami bralskih navad, ki se selijo od tiskanih časopisov, revij in knjig na vsakršne elektronske nosilce, bralnike, ploščice in pametne telefone) in razbrzdana liberalna ekonomija ter vseobsegajoča komercializacija, ki za izključni smoter in edini smisel človekovega dejanja in nehanja (volje do moči, pravzaprav) postavljata gospodarsko učinkovitost in neto profit. Delo, lastnik in podeljevalec nagrade, je iz nekdaj javnega časopisnega medija (v tako imenovani družbeni lasti), ki si je štel v čast biti pokrovitelj osrednje in najbogatejše literarne nagrade in je v začetku devetdesetih let, ko je bil kresnik spočet, na svojih kulturnih straneh posvečal znatno pozornost književnim umetninam (da o danes nepredstavljivih osemstranskih Književnih listih niti ne govorim!), v novih časih tržnega gospodarstva in svobodne podjetniške pobude postal zasebna gospodarska družba v lasti nekega inženirsko-proizvodnega koncerna. Neizbežno so se zato tudi spremenili njegovi prioritetni smotri in poslovna strategija: svojim vlagateljem mora prinašati dobiček, je prvi in poglavitni zakon in merilo njegovega dela, vrhovni raison d΄être uredniške strategije, kar z drugimi besedami pomeni, da si mora prizadevati za čim številnejše bralstvo, za čim več sprotnih kupcev in stalnih naročnikov, to pa na drugi strani spet pomeni, da se mora v svoji uredniški politiki in časnikarski praksi absolutno prilagajati in podrejati merilom, standardom in intelektualni ravni povprečnega bralca, služiti mora okusu in zahtevam duhovno osiromašenega in z agresivnimi oglasnimi sporočili dodobra omamljenega potrošnika.
In ta metamorfoza javnega medija v interesu osveščenega svobodnega državljana v oglaševalsko občilo, pridelovalca dobička v službi vodljivega potrošnika, se je žal odtisnila tudi v statusu kresnika, najvišjega priznanja za romaneskno pisanje na Slovenskem. Bolj ko se je Delo spreminjalo v glasnika kapitalskih interesov in v boju z novičarskimi in senzacionalističnimi on-line mediji zniževalo svoje novinarske in uredniške standarde ter krčilo prostor za kulturne vsebine na svojih vse tanjših in plehkejših tiskanih straneh, bolj je iz skrivnostnih meglic Murinih mrtvic porojeni kresnik zapuščal temne labirinte magične, iskateljske, onirične in vizionarske literarne pisave, ki tipajoč v nejasnem goščavju jezika išče besedo za neimenljivo, in se začel spogledovati z všečno in zlahka dojemljivo govorico popularnih žanrov, s politično korektnim žargonom pravšnjosti, s prozo, ki se prilega najširšemu okusu. In ta sestop z olimpijskih višav visoke proze, ki so jo kot svečeniki v templju duha vzdrževali prej omenjeni pisatelji, je z letošnjo nagrajenko doživel svoj nujni klavrni epilog.
Zdi se, da se morata v prid digniteti romanopisne pisave na Slovenskem Delo in kresnik čimprej raziti, nagrada se mora vrniti v okrožje javne sfere in si poiskati neodvisnega sponzorja, ki ne bo sledil izključno komercialnim interesom, ampak bo z vložkom v kulturo potrjeval svojo poslovno in siceršnjo odličnost.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
