/ 

Modianojeva »Pasja pomlad«

Patrick Modiano: Pasja pomlad, prevedel Aleš Berger,
Mladinska knjiga: Ljubljana, 2017

 

Četrtek, 24. maja

Prebral sem Modianojev romanček Pasja pomlad (Chien de printemps), ki mi ga je s posvetilom pred dnevi poslal prevajalec, prijatelj Aleš. Modiano kot Modiano: v prvi osebi ednine – kot največkrat – pripoveduje zgodbo izpred tridesetih let, tiplje za sledmi, znamenji, odtisi neke pomladi, ko se je bil, pisateljski začetnik in za draži bivanja občutljiv mladenič, po naključju seznanil z znanim fotografom (izmišljeno romaneskno osebo Francisom Jansenom, ki pa je vpeta v realno zgodovinsko dogajanje, saj je prijatelj znamenitega fotografa Roberta Cape in član fotografske skupine Magnum) in z njim preživel nekaj tednov kot neke vrste tajnik in arhivarski katalogist njegovega fotografskega opusa. In želi si, zdaj že zrel in uveljavljen pisec, »povedati tisto malo, kar vem o njem«; se pravi, da avtor že v izhodišču ve, da bo o svojem junaku lahko povedal bore malo, da mu bo ostal do kraja enigmatična in zastrta, dvoumna in skrivnostna oseba; da bo lahko nanizal le prgišče negotovih, megličastih spominov, kakor se nam le parcialno, v fragmentih in nejasnih obrisih prikazuje vse naše minulo življenje; kakor pač vsak dan sproti doživljamo in oživljamo našo preteklost, ki se le kot nabirek naključnih, sporadičnih, parcialnih spominskih utrinkov daje naši zdajšnji izkušnji. Nezanesljiva, negotova, naključna, kontingentna je naša navzočnost v svetu, vnovič pripoveduje Modianojeva kronika romanja po sledeh izginulega časa, minljivi in begotni smo kot hipni odsevi sončne luči skozi krošnje dreves na bulvarjih, in fotografski zapis – osrednji pripovedni motiv tokratnega romana – ki za hip navidezno zaustavi odtekanje časa, je zgolj poizkus, da bi trenutek svojega življenja iztrgali pozabi in ga podaljšali v večnost, poizkus, utrinek, poblisk, utvara, ki se nazadnje vselej izgubi v temini minevanja.

Ljudje, dogodki, podobe, vtisi se – kot v vseh Modianojevih romanih – vztrajno izmikajo pripovedovalčevemu iskanju in marnemu brskanju po spominu, nikakor jih ne more dokončno identificirati in postaviti v čvrst dogodkovni okvir; nenehno ostaja neka nepremostljiva razdalja, zagonetna zev med pripovedovalcem in junaki njegove pripovedi, nenehno zija neka vrzel, nek trajni manko, navzoča je neka permanentna odsotnost. Osrednji junak, fotograf Francis Jansen, ostaja vseskozi enigmatična, zagonetna figura pustolovca, rojenega na tujem (v Antwerpnu), ki je šel v življenju skozi najtežje preizkušnje (s Capo je prekrižaril vojno Evropo), se zapletel v skrivnostno razmerje z nekim dekletom po imenu Colette (ki, kot je pri Modianoju že v navadi, tudi v pripovedovalcu budi neke nejasne spomine na prijetna doživetja v otroštvu, a se pozneje brez sledu izgubi iz njegovega življenja – le kdaj pa kdaj se, navidez ali v resnici, prikaže v podobi te ali one naključne pasantke, stranske osebe, da mu znova vžge plamen hrepenenja), od katere mu je v življenju ostala samo fotografija na steni, in se – v času, o katerem pripoveduje zgodba – odpravlja, da znova odpotuje iz Pariza, dokler se za njim nekje v Mehiki ne izgubi še zadnja sled. In kot vse svoje imetje s seboj odnese le tri kovčke fotografij, ki so potem obtičali v bogvedi kateri postajni garderobi. Za njim ostane le dvojnik kataloškega seznama fotk, ki ga je bil vestno in marljivo sestavil pripovedovalec, pisni seznam fotografij kot edini dokaz eksistence. In okruški spominov, ki jih avtor skuša sestaviti v smiselno zgodbo …

Modianojevi junaki kot po pravilu vstajajo iz meglic spomina, se kot nejasni obrisi zarišejo na ozadju nekih usodnih, spet drugič dovolj banalnih, a nikoli povsem razjasnjenih dogodkov ali čustvenih zapletov, vznemirijo pripovedovalčevo zavest in pero ter potem spet skoraj brez sledu izginejo v teminah časa in pozabe. Nikoli jim pravzaprav ne pride zares blizu, nikoli dokončno ne razvozla uganke njihove zagonetne usode, do konca pripovedi mu ostajajo (in kajpak tudi bralcem) uganka, nedokončana zgodba, le napol prebrana knjiga, šifriran zapis. Ali je ta trajna odsotnost, razdalja, izmikavost literarnih oseb odsev, sublimacija tistega globokega občutka razdalje in odtujenosti, ki je ločevala mladega Patricka od staršev? Ki ga je ločevala od vselej odsotnega, manjkajočega, begavega, po temačnih poteh črnoborzijanstva blodečega očeta? Ki ga je ločevala od matere igralke, ki ga je vsake toliko dala v rejo v zakotno pariško predmestje? Ali je ponavljajoči se lik skrivnostne mlade ženske, ki se v otroškem spominu ljubeče in zaščitniško sklanja nad malega Patricka in se pozneje znova misteriozno pojavi v njegovem življenju, se ga čustveno usodno dotakne in potem spet na zagoneten način izgine (nemara celo umre nasilne smrti pri ilegalnem prečkanju meje), je ta skrivnostna neznanka, tokrat poimenovana Colette (mogoče celo istovetna z Jansenovo Colette?), mar metafora nenehno umanjkane in pogrešane materine ljubezni? Ali, če tvegam še drznejšo hipotezo: ali je ta nepremostljiva razdalja, ta globoka vrzel, ta večna odsotnost, ta neudomljenost tudi simbol, metafora, literarna transpozicija izločenosti, tujstva in izgnanstva večnega Juda, obsojenega, da zaman išče kraj svojega domovanja in potrdilo svoje istovetnosti? (Na to misel me napeljuje omemba Jansenovega judovskega porekla in preganjanja med drugo svetovno vojno.)

In potem je tu še značilna Modianojeva pisava: lakonična, asketska, disciplinirana in čista, sestavljena iz številnih zamolkov in belin, diskretno dopuščajoča bralcu, da zapolnjuje praznine neizrečenega. Pasja pomlad je vsekakor roman o tišini, praznini, belini (naslov edinega Jansenovega publiciranega fotoalbuma je Sonce in sneg), o zamolku. O tem, kar nas nemo nagovarja iz črno-belih fotografij nekega minulega časa, iz tišine in beline slik, narejenih v »naravni svetlobi«, ki torej govorijo o naravni, narojeni minljivosti in nezanesljivosti stvari in ljudi: »Skozi ta sneg in to sonce sta presevali praznina in odsotnost,« pripoveduje roman. Za osrednjo témo jemlje prav to praznino, vrzel, manko, ki zeva v človekovi smrtniški eksistenci, to krhko in efemerno bivanje, ki zunaj svoje enkratne ranljive telesnosti nima nikakršne gotovosti in potrdila – fotografije so kvečjemu priče in dokazi kontingentnosti in prekarnosti človekovega življenja.

Pasja pomlad je tudi roman o krhkosti, begotnosti, izbrisljivosti in »pozabnosti« bivanja, o tem, kako malo sledi pušča človek za seboj in kako še te izginjajo (kakor se krušijo in pokajo spominske table na zidovih) z odtekanjem časa, kako prhka in krhka je v bistvu naša nepovabljena navzočnost v svetu. Fotograf Jansen je s fotografijami skušal poiskati domač, prijeten kraj za človekovo prebivališče v tujem, praznem svetu, prostor, kjer bi se človek počutil doma: »Iskal je izgubljeno nedolžnost in okolja, ustvarjeno za srečo in brezskrbnost, kjer pa človek odtlej ne more več biti vesel.« Ta »odtlej« je kajpak grenka izkušnja vojne in smrti prijatelja Cape, je najbrž tudi bridka izkušnja ob izgubi ljubljene Colette, je skratka izkušnja izgube, manka, praznine. Odtlej je na delu le še pozaba, odtlej je človek brezdomec, tujec, ahasver, večni popotnik, odtlej nima več nobene zanesljive identitete. Junakova istovetnost v romanu je vprašljiva, negotova, hlapljiva, zlahka jo v dokumentih pomešajo z identiteto nekoga drugega, mrtvega na neznanem kraju in ob neznanem času (kot se je zgodilo Jansenu, ko je belgijske oblasti zaprosil za rojstni list, da bi odpotoval v Benetke). In tudi ko pripovedovalec zapusti zgodbo, ostane za njim samo dežni plašč, zložen na klopci mestnega parka …

Tokrat sem Modianojevo melanholično potovanje po stezah varljivega spomina pa po bulvarjih, ulicah, trgih, kavarnah in parkih nekega davnega pomladnega Pariza bral s posebno razpoložljivostjo: pravkar sem se bil vrnil z enotedenskega bivanja v francoski prestolnici, kjer sva z Alešem s polnimi pljuči in usti vdihavala in srkala prelesti in skrivnosti čarobnega velemesta, v nosnicah sem še imel vonjave cvetočih kostanjev po parkih, v očeh so mi še odsevali odbleski prosojne jutranje svetlobe skozi krošnje platan ob bulvarjih, v ušesih mi je še bučal šumot mestnega vrveža. In v spomin sem si znova klical dni in noči, ki sem jih pred več kot štiridesetimi leti preživel v Latinski četrti. Kje so zdaj Alička, Zdeňek, Chantal, Helena, Muto …, študentska druščina iz številke tri na Karmeličanski ulici? Kam, hudiča, se je izgubila tista pasja pomlad iz leta 1977?

 

 

Jaroslav Skrušný
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).