/ 

Markovim manom v slovo

Jaroslav Skrušný – Marko Sosič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

 

Sreda, 3. februarja

Okrog štirih popoldne me preseka Alešev telefonski klic: »Marko se je poslovil.« Na tihem se je temna slutnja že nekaj časa pritikala misli na dragega prijatelja, vse od telefonskega pogovora pred nekaj več kot mesecem dni, ko sem v Markovem govoru zaznal nenavadno dolge premore, kot da išče prave besede za misel, ki se je sproti krušila in drobila… Tudi po pogovoru z Živko pred kakimi štirinajstimi dnevi sem izvedel, da je prijatelj v bolnišnici in da ni prav dobro z njim. In vendar – novica udari kot strela z jasnega in mi vzame sapo in besedo. Tudi Aleš na drugi strani je redkobeseden, glas mu drhti… Saj ni kaj reči vpričo nepreklicne dokončnosti dejstva, da se je Marku tostranska zgodba iztekla, da je odpotoval tja čez, kamor je njegove literarne junake gnalo hrepenenje, v pokrajine lepote, dobrote in spokoja, med migljave zvezde v brezmejnosti nočnega neba…

*

Ponoči mislim na Marka. Obujam spomine na dneve borštnikovanja, ko naju je medsebojna tekma za mesto selektorja BS koncem devetdesetih let paradoksalno zbližala, človeško povezala in sprijateljila; odtlej sva vzdrževala redne, čeprav ne prav pogoste stike, dodatno pa je najino tovariševanje utrdil še Aleš, ki se je kot bližnji primorski sosed z Markom družil precej pogosteje in intenzivneje kot jaz. Kadar ga je pot zanesla v Ljubljano, smo se dobili na kosilu v kateri od ljubljanskih gostiln, občasno pa sva bila z Alešem (in včasih tudi Petrom) njegova gosta na tržaškem krasu in v gostoljubnem pristaniškem mestu.

Spominjam se majskega potepanja s Petrom in Alešem po Trstu leta 2013; Marko nas je vodil po središču mesta, zavili smo na kozarec rujnega v slavno Magrisovo secesijsko kavarno San Marco, se fotografirali z Jamesom Joyceom na Rdečem mostu, si ogledali staro romansko cerkev Sv. Justa in kosili v gostilni Podgrad pri Križu. Naslednjič pride naša trojka v Trst pozimi, tik pred Silvestrovim leta 2015; s tramvajem se z Opčin spustimo v mesto, si v novoodprti galeriji Magazzino delle Idee (na mestu nekdanjih carinarnic) ogledamo razstavo Svet je tu (moderno tržaško slikarstvo med letoma 1910-1940), se na kratko sprehodimo po mrzlih vetrovnih ulicah in se vrnemo v Sežano na kosilo.

Jeseni 2017 se Aleš, Nada, Peter in moja malenkost pripeljemo – vsak par iz svoje smeri – z vlakom do Sežane, kjer nas Marko naloži v svojega merdžota in nas po zavitih strmih uličicah odpelje dol na obalo, do gradu Miramare, kjer si ogledamo razstavo češke secesijske umetnosti, arhitekture in umetne obrti. Novogotska graščina, na skalnem pomolu zgrajena koncem devetnajstega stoletja za nesrečnega mehiškega cesarja Maksimiljana in njegovo soprogo Charlotto, je tistega dne ovita v pravšnjo romantično atmosfero: dan je siv, deževen, črno morje razburkano buta ob skalovje pod gradom, svinčeno sivo nebo se spušča nizko nad vodo, v daljavi bliski in strele cikcakasto parajo zgoščujoči se mrak. Kuliserija kot nalašč za findesièclovsko zgodbo o zatonu neke zlate dobe! V Barkovljah si v restavraciji slovenskega jadralnega kluba Sirena privoščimo okusno kosilo z vsakovrstnimi morskimi sadeži in se zapeljemo v center mesta, kjer slovenska kulturna društva in organizacije na Borznem trgu pod številnimi šotori in za bogato obloženimi stojnicami prirejajo Slofest, večdnevni prikaz kulturne ustvarjalnosti zamejskih rojakov sredi tržaškega mesta; tu me Marko predstavi svoji Živki, živahni in zgovorni soavtorici in sodelavki kulturnega praznika; šarmantna črnooka dama naredi name nadvse žlahten vtis.

6. junija 2019 sva z Alešem znova Markova gosta v tržaškem mestu; tokrat si v Magazzino delle Idee ogledamo razstavo znamenitega francoskega fotografa Roberta Doisneauja, sodobnika in sodelavca Henrija Cartiera-Bressona. Po ogledu v večnost ujetih trenutkov nekega vsakdanjega, preprostega in prav v tej skromnosti nadvse poetičnega življenja naju Marko popelje po slikovitih uličicah starega mesta v faro Santa Maria Maggiore, do visoke meščanske hiše, kjer drug ob drugem domujeta mini muzeja Jamesa Joycea in Itala Sveva. Na ulici pod hišo se pofotografiramo ob celopostavnem kipu Itala Sveva, drobnega možička s knjigo v eni in klobukom v drugi roki, ki me nekako nerazložljivo, a tudi neutajljivo spominja na najinega prijaznega Vergila, sodobnega vodiča skozi blodnjak živahnega obmorskega mesta; njegov pisateljski pendant približno enake velikosti in enako nevpadljive zunanjosti stoji na že omenjenem Ponte Rossu nad Grand Canalom. Na kosilo stopimo znova k Sireni v Barkovlje, od tam naju Marko zapelje na sežanski kolodvor. Ob poznopopoldanski poletni uri je postaja videti obupno zapuščena, kot pozabljena na koncu sveta, nikjer ni žive duše, na tirih komaj kakšen tovoren vagon, v zanikrnem bifeju spijemo še zadnji kozarec za slovo, vagabundi na sledi za nečim neizrekljivim, begotnim in efemernim, ki se skriva tako na tej od Boga pozabljeni železniški postaji na Krasu (kolikokrat neki je Srečko tako stal na tem samotnem peronu in se odpravljal na svoja pesniška potovanja!) kot v magično ujetih trenutkih radosti, otožja in hrepenenja zaljubljencev na črno-belih Doisneaujevih fotografijah.

In slednjič, še zadnje neposredno srečanje z Markom iz oči v oči: lani poleti, ko je za nekaj tednov odjenjal val koronavirusne pandemije, se z Alešem dobimo v Sežani. Odpeljemo se v vas Povir in se od tam odpravimo na sprehod proti hribu Stari tabor. Marko zatrjuje, da je do vrha dobre pol ure hoda, vendar se v poletni vročini vzpenjamo po kamniti stezi med kraško makijo že poldrugo uro, vrha pa še ni videti od nikoder. Žeja in vročina pretehtata nad željo po razgledu z vrha, obrnemo se in se vrnemo v vas. Kot zakleto je edina vaška oštarija tisti dan zaprta, zato si v Divači za silo privežemo dušo, zatem pa se odpeljemo v Lokev na kosilo v vaško gostilno Muha. Zemeljsko hrano nadgradimo z duhovnim doživetjem: pod vodstvom simpatične lokalne umetnostne zgodovinarke si ogledamo farno gotsko cerkev Sv. Mihaela s freskami, ki jih je leta 1942 na stene cerkvene ladje naslikal Tone Kralj (na podobi Zadnje večerje je slikar Judežu naslikal D’Annunzijeve poteze). Nazadnje na proslulem sežanskem kolodvoru spijemo tradicionalni poslovilni kozarček in se razidemo vsak na svojo stran. Po tistem se z Markom nisva videla nikoli več.

*

Pomislim tudi na Markovo literaturo. V slovenski književni prostor je vtisnil prav poseben, izviren, neposnemljiv pečat, vanj je vdahnil odprtega, svobodnega, prepišnega in razigranega mediteranskega duha, prežetega z neko diskretno melanholijo in pretanjeno fantastiko, čarobnega duha, ki ga je moč primerjati kvečjemu s pisavo drugega velikega primorskega pesnika v prozi, Cirila Kosmača. Svet Markove literarne pisave je nekoliko zmaknjeni, nelinearni, začarani svet; to je svet na robu, na meji, v vmesju, med kraško gmajno in morskimi širjavami, med vaško srenjo in uglajenim meščanstvom, med Slovenci in Italijani, med slovansko rodovno mistiko in romansko preciozno lahkoživostjo, svet med včeraj in danes, med spomini in slutnjami, med sanjami in resničnostjo, med trdim delom za vsakdanji kos kruha in hrepenenjem po daljnih krajinah neizrekljive sreče, svet med svetlobo in temo, med krikom in tišino, med radostjo in bolečino, svet med življenjem in smrtjo.

Markovi literarni junaki so prav posebni ljudje, na neki način izbranci, drugačneži, obrobneži, posebneži, »božji otroci«, tako ali drugače zaznamovani in poškodovani, izločeni iz skupnosti, izmaknjeni merilom vsakdanje pameti, ponižani in razžaljeni, hrepenevci po toplini in ljubezni, iskalci svoje pristne podobe v svetu laži, utvar, prikazni in prividov, večni popotniki in iskalci dóma, s pogledi, venomer hrepeneče zazrtimi nekam čez, v onkraj, v neizrekljivo… In hkrati to niso nikakršne efemerne prikazni, prividi pisateljeve bujne domišljije, fantomski duhovi literarne izmišljije, marveč prav narobe: izklesani so iz najčvrstejšega kraškega kamna pisateljeve osebne izkušnje, vzeti so naravnost iz spominskega albuma njegove ožje in širše družine, ukrojeni po meri izvirnih posebnežev, ki so naseljevali karnevalski svet avtorjevega najzgodnejšega otroštva in rodovnega praspomina, zgneteni po vzorih vsakdanjih človeških figur s steza, poti, stranpoti, kolovozov, ulic, avenij in avtocest sodobnega razpršenega in razsrediščenega sveta, izoblikovani po izgubljenih in tavajočih postavah po gmajnah, gozdnih gajih, planjavah, dišečih sončnih travnikih in senčnih rečnih bregovih, raztresenih sredi novodobnega kaosa, ki bi ga občutljivi in sočutni pisatelj s svojimi zaklinjevalskimi besedami in pesniškimi uroki tako rad sestavil nazaj v kozmos.

Marko svoje štorije in like tke iz najfinejšega besednega prediva, iz spevne melodije poetičnega jezika, njegova stilsko izbrušena in do najmanjše podrobnosti filigransko izcizelirana pisava se pritajeno in elegantno giblje na tenki meji med realistično pripovedjo in fantazijsko sugestijo, suvereno posoja svoj tihi, šepetajoči glas zamolčanemu, v podzavest potlačenemu, prepovedanemu in tabuiziranemu, v zaumje potisnjenemu ali celo na molk obsojenemu govoru, pripušča k besedi prav tisto neizrekljivo in neizrečeno, ki se poraja iz vmesja, iz medprostorja in medčasja človekove eksistence, prižiga tisto svetlobo, ki se kreše na robu teme, slavi tisto življenje, ki vznika iz globine smrti in niča. Poet te presežne, čezrobne, izvsakršnega vmesja porojevajoče se govorice je zdaj dokončno prestopil na ono stran jezika in nemara našel odgovore na ključna vprašanja bivanja, ki si jih je zastavljal v svojem pisanju.

Počivaj v miru, dragi Marko, in sanjaj svobodne sanje svojih ukletih junakov!

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

       

Jaroslav Skrušný – Marko Sosič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).