Po daljšem premoru – vmes sem moral prebrati in oceniti sedem knjig za odraščajoče mladostnike pod okriljem akcije JAK Rastem s knjigo – spet vzamem v roke in do konca preberem knjigo Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija, ki so jo v počastitev stoletnice pisateljeve smrti v zbirki Koda izdali pri Beletrini. Grdina je zahteven in naporen pisec: njegov slog je stilsko gosto obtežen, baročno razkošen, na trenutke celo rahlo nabuhel, izrazno bohoten in na vse strani razvejan, iz slednje povedi štrli piščevo bogato polihistrsko, poglobljeno eruditsko znanje, ki sega od zgodovinopisja, slavistike, literarne vede, obče filologije, sociologije, političnih ved pa vse do psihologije in nekakšne vsezajemajoče teorije umetniškega ustvarjanja in univerzalne kreativne domišljije. Mestoma do neznosnosti išče retorične stilizme, besedne figure, izrazne arabeske, tavtološke domisleke, pleonastično kopiči epitete in okrasne prilastke, v en sam stavek skuša strpati celo goro dodatnih podatkov in spremljajočih dejstev, ki kot zgodovinski ali literarno teoretski kontekst oklepajo in podčrtujejo osrednjo misel ali trditev povedi. Takoj pa je videti, da je naš dvojni doktor po osnovni stroki vendarle historiograf, da ga najbolj vleče k političnim in idejnim bojem, med katerimi mu je še posebej blizu burno socialno in politično dogajanje v oblastnem osrčju Avstro-Ogrske monarhije – v K. und K. dvornih pisarnah in v državnem zboru dunajskega parlamenta – ter znotraj njega politična, idejna in nazorska trenja, spopadi, intrige, koalicije in kompromisi med strankami in strančicami na Kranjskem in v drugih sosednjih deželah dvoglave monarhije konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. Zato Cankarja najbolj prepričljivo umesti v »areno življenja« prav v tem strankarsko-političnem obzorju, najbolj pristno in doživeto se zna približati pisateljevim idejnopolitičnim odločitvam, dilemam in sporom, tako da dobi bralec za hip zmoten vtis, kot da je Cankar – zlasti pod konec življenja – večjo pozornost kot svojemu leposlovnemu pisanju posvečal strankarskemu in političnoagitacijskemu delovanju, še najbolj seveda v okrožju socialno demokratske stranke, ki se ji je v svojem kratkotrajnem političnem angažmaju čutil še najbližje in je na njeni listi leta 1907 celo kandidiral na državnozborskih volitvah.
Vendar bi delali avtorju krivico, ko bi njegov dovolj samosvoj in izviren pogled na »kneza slovenske besede« – kot Cankarja nekoliko vzneseno rad poimenuje sam – zreducirali le na pripovedno sicer zapleteno, a spretno speljano pa sorazmerno solidno argumentirano, čeravno nemara za kanec pregostobesedno umestitev izjemnega besednega umetnika in samosvojega človeka v okvir in kontekst tedanjega nadvse viharnega in usodnega – kulminiralo je z izbruhom svetovne vojne in razpadom stoletnega imperija habsburške vladavine nad dobršnim delom Srednje Evrope in zato kajpak tudi slovenskimi deželami – političnega dogajanja in njegovih odsevov v duhovnem ozračju tedanjega časa. Narobe, Grdina se še posebej potrudi, da bi Cankarja izluščil iz objema doslej trdno uveljavljenih biografsko-socioloških opredelitev, idejno-nazorskih določil ter zakoreninjenih literarno-zgodovinskih atributov: osvobaja ga pečata v književni stroki in javnosti kanoniziranega pisca in pričevalca o vsakršnih krivicah hlapca Jerneja, barda nesrečnih siromakov s klanca, zagovornika naroda-proletarca, pesnika ponižanih in razžaljenih, prepesnjevalca Komunističnega manifesta, ostrega kritika in satiričnega razkrinkovalca nizkotnih političnih intrig in brezobzirne oblastiželjnosti posvetnih in duhovnih jerobov tlačenega delavskega in kmečkega ljudstva; odrešuje ga slabšalne podobe skesanega grešnega sinu, obremenjenega s hudim ojdipovskim kompleksom, dekadentnega, zapitega in nenehno zadolženega slikarja dunajskih delavskih predmestij, sirotišnic, pajzlov, hiralnic in bordelov. Na vsak način – z nemalo posvečevalske gorečnosti in hagiografske zamaknjenosti – ga skuša ustoličiti predvsem kot suverenega umetnika, zavezanega izključno glasu svoje muze, poslušnega zgolj svoji ustvarjalni inspiraciji – ki, mimogrede, pri Grdini ni daleč od goethejevskega Božjega navdiha – neodvisnega in avtonomnega v odnosu do vseh zunajliterarnih narekov, potreb ali okoliščin, gospodarja celo nad glasom lastnega telesa in njegovih erotičnih vzgibov; vzpostavlja in časti ga kot samosvojo in samostojno osebnost, pokončno dvignjeno nad okoliščine in nehanje svojega časa; prikazuje ga kot samotnega orla, ki kroži visoko nad pritlehnimi banalnostmi vsakdanjega življenja; kanonizira ga kot samozavestnega demiurga, ki s suvereno pravico višje poklicanosti (poklicanosti za umetnost) zviška meri daljo in nebeško stran svojih sodobnikov in njih človeškega mrgolenja ter upira svoj vizionarski pogled nekam daleč, v slutnjo zarje …
Zato že v uvodnem poglavju, v ekspoziciji Pogled iz škatlice spomina, jasno in nedvoumno razloži svoj avtorski namen in načelo: iztrgati Cankarja prevladujočim oznakam proletarskega pisca s klanca siromakov, pesnika zakotnih dunajskih ulic in beznic, glasnika zgolj ponižanih in razžaljenih, pikrega – in mogoče malce tudi ošabnega ter samovšečnega – kritika zatohlih šentflorjanskih nravstvenih, kulturnih in družbenih manir in razmer na takratnem Kranjskem. Igor Grdina Cankarju vrača avreolo in dostojanstvo bistrega, nadarjenega, izobraženega, z duhovno dediščino najvišje evropske omike obdarjenega intelektualca in svetovljana, ki iz svojega proletarskega Ottakringa samozavestno zahaja v gosposke dunajske kvarte, bere sodobne pisce in sočasno kulturno časopisje, debatira v kavarnah, obiskuje gledališke predstave v Burgtheatru ter hodi na koncerte Mahlerjeve, Wagnerjeve in Beethovnove glasbe, pozna življenjski utrip belle époque in podlega dekadenčnim skušnjavam fin de siècla; ni si blizu le s sirotnimi umirajočimi deklicami iz Hiše Marije Pomočnice, marveč zahaja v gosposke kavarne v družbi z elegantnimi damami s širokokrajnimi klobuki in tam z njimi enakopravno razpravlja v francoščini … Ivan Cankar, prvi med slovenskimi pisatelji, je v pričujoči Grdinovi hagiografiji potemtakem predstavljen kot eminenten srednjeevropski intelektualec, razgledan umetnik, boemsko občutljiv portretist findesièclovske melanholije, enakovreden člen dunajske secesije, dekadence in simbolizma par excellence. Pripada, skratka, eliti evropskega duhá, kakršen je vel nad vodami »včerajšnjega sveta« Srednje Evrope, kot jo je s kancem fine melanholije in nostalgije označil Stefan Zweig.
Najzgodnejše eksistencialno izkustvo, ki je nadarjenega mladeniča z Vrhnike bistveno zaznamovalo in ga na neki način predestiniralo za umetniško poklicanost – in ga s tem tudi bistveno vzpostavilo kot ustvarjalca in človeka – je po Grdinovem mnenju doživetje lepote. Prav lepota kot transcendentalni smisel in najgloblji raison d΄être vsega umetnikovega početja je že zelo zgodaj »zadela« in uročila mladega Cankarja; kot pisatelj se ji je scela posvetil, jo vse svoje pisateljsko življenje uporno iskal in upodabljal, bil apostol njene neizrekljive resnice in hkratne nenehne vsenavzočnosti v bivajočem (božjem stvarstvu) – vse od prvih lepopisnih vinjet, ljubezenskih pesmi v Erotiki, črtic, romanov in dram do sklepnih Podob iz sanj. In prav ta popolna izročenost démonu lepote, ta najvišja zaveza umetniškega poklica presežni entiteti lepote je pisatelja na neki način obvarovala pred tem, da bi ga posrkalo pragmatično življenje sočasne dobe in družba soljudi, obvarovala pred tem, da bi njegovo delo zdrknilo na raven mimetičnega odseva gole resničnosti, obvarovala pred nevarnostjo, da bi se ga polastila in onečastila ta ali ona nazorska, idejna ali politična struja, da bi si ga prisvojili ta ali oni strankarski tabor ali literarna ali nazorska šola.
Zvesta služba leposlovni muzi pa je lepoti zapriseženega pisatelja varovala tudi pred skušnjavami tostranske ljubezni, zatrjuje Grdina in razlaga, da je Cankar vsa svoja erotična razmerja z ženskami podredil iskanju absolutne lepote in hrepenenjske vizije idealnega zlitja dveh duš v enem telesu. Zato so morala v dejanskosti ostajati neuresničena, nepotešena, spodletela, sublimiral in poveličal jih je v svojih besednih umotvorih. V tej zvezi naš avtor tvega dovolj drzno in izzivalno hipotezo: namigne namreč na domnevno incestuozno razmerje med malim Ivanom in njegovo starejšo sestro Lino (v črtici Pehar suhih hrušk, v kateri sestra zapelje brata v krajo, potem pa ga še hinavsko zatoži materi). Uvel, trpko sladkasti sadež posušene hruške (literarna podoba grešnega izkustva) naj bi bil skrita alegorija za sad s prepovedanega drevesa; Linino izdajstvo je odmev Evine izvorne zapeljivosti in izdajalske hinavščine, zato naj bi se – po piščevem mnenju prav zavoljo te nepredelane izkušnje kršitve ene ključnih moralnih prepovedi – vse žensko, čutno in polteno pisatelju do te mere zagnusilo (ker je znotraj krščanskega imaginarija in etične hierarhije sodilo v območje prepovedanega), da je za vse življenje travmatično zaznamovalo in obremenilo njegov odnos do žensk. Podmena se napaja v freudističnem nauku o potlačenem libidinalnem nagonu, kar je v kontekstu Grdinovega pisanja svojevrsten paradoks, saj se pisec sicer na daleč in s posmehom ograjuje od popreproščenih, a skrajnje zapeljivih in obče priljubljenih psihoanalitičnih izpeljav in razlag Cankarjevih literarnih podob, metafor, simbolov in alegorij (ter njih motivov v umetnikovem stvarnem življenju), izpeljav in razlag, ki se tako rade sklicujejo na misli in dela znamenitega psihiatra, ki je v tistih časih že užival ugled in slavo v dunajskih intelektualnih krogih, še posebej tudi med poklicnimi in ljubiteljskimi razlagalci umetniških del.
In zavoljo te incestuozne izkušnje s prepovedanim sadežem naj bi Cankar, tako Grdina, erotiko in ljubezenska razmerja v svojih delih vselej opisoval le na sublimen način, kot doživetje zgolj hrepenenjske razsežnosti in duhovne globine, stvarna doživetja mesenih spoznanj in izkušnjo čutne ljubezni pa potiskal v sfero duhovnosti, hrepenenja, sanj, fantazije in lirične poezije. Nekoliko nenavadna oznaka za opus, ki so mu nravstveno zgroženi sodobniki včasih pripisovali celo pornografske lastnosti (Hiša Marije Pomočnice) ali mu, na drugi strani, literarni sladokusci priznavali dotlej v slovenski književnosti še ne doseženo mojstrstvo v opisih ženske erotike (Gospa Judit).
Ta zavrti, blokirani, v sfero duhovne lepote in hrepenenjske neuresničljivosti odrinjeni in nato v pesniški besedi sublimirani odnos med pisateljem in nežnejšim spolom Grdina natančneje analizira in pokaže na primeru Anice Lušinove in njene ljubezenske korespondence s Cankarjem poleti 1908, ko se pisatelj mudi pri sorodnikih v Pulju, piše svojo prvo dramo Jakob Ruda (in v njej osrednjo junakinjo – glej ga, šmenta – poimenuje z Aničinim imenom) ter svojo vrnitev v Ljubljano in telesni stik z izvoljenko odlaga ad calendas graecas. Kot bi hotel pisec s to epizodo v pisateljevi biografiji reči: Anica je le ena od mnogih, pars pro toto, tako rekoč reprezentativna, simbolna postava, ki ponazarja in uteleša številne druge srčne izbranke, ki so morale žrtvovati svojo živo utripajočo ljubezensko slo, svojo polno čutečo in čutno ženskost, svoje goreče srce na oltar Cankarjeve boginje Lepote, se odreči ljubezenski potešitvi v stvarnem življenju, da so lahko zažarele v sublimnem plamenu pesniške govorice. Tudi če štorija in zaključek, ki ga iz nje potegne Grdina, nista povsem v skladu s stvarnimi dejstvi in dogodki v pisateljevem erotičnem življenju, pa izpeljava in razlaga lepo ponazarjata in služita avtorjevemu osnovnemu namenu: postaviti spomenik pisatelju-demiurgu, ki iz čutne in telesne snovi svojega realnega življenja oblikuje presežno, večnostno vizijo in poveličano podobo ljubezni kot vselej v onstranstvo, v neuresničljivo, v nadčutno naravnano in povzdignjeno hrepenenje.
In na podoben način so prikazana tudi druga pisateljeva razmerja ter odnošaji s sodobniki, brati po duhu in peresu, političnimi sopotniki ali naključnimi sodelavci (časopisnimi in revijalnimi uredniki, založniki, meceni in dobrotniki), naj so mu bili prijateljsko naklonjeni in v duhovno pa materialno pomoč ali zoprniki in estetski ali nazorski nasprotniki. V knjigi je vselej na prvem mestu poudarjen, čaščen in poveličevan neodvisni, suvereni ustvarjalec, poslušen zgolj svojemu domišljijskemu navdihu, zvest edino svojemu umetniškemu poslanstvu, pokoren le svojemu notranjemu démonu. Vsa človeška, družbena in duhovna razmerja ter odnosi z drugimi so v Grdinovem slavilnem spisu o velikem slovenskem literarnem geniju ugledani in precejeni skozi zorni kot Cankarjeve suverene in neodvisne samokonstitucije kot umetnika, predstavljeni izključno v luči in skozi prizmo njegovega lepoti zapisanega pogleda nase, na sočasno dobo in njene prebivalce. V sklepnem poglavju (Boj in mir ter romanje čez zadnje meje) Grdina s svojo značilno hagiografsko pisavo – se pravi, predvsem s poveličevanjem prioritetnega mesta in odločilne vloge, ki so ju v konstituciji genijeve podobe in mitičnega pisateljskega lika med Slovenci imeli Cankarjeva ustvarjalna domišljija, stvarniška samozavest in nesporen umetniški talent, in s poudarkom na avtonomnem in suverenem, od nikogar zunaj nareka umetniške pisave odvisnem statusu prvega med takrat živečimi slovenskimi književniki – prikazuje pisateljeva zadnja leta, njegov politični angažma pri socialnih demokratih, spore in zaplete z avstrijskimi policijskimi in vojaškimi oblastmi, nesrečni vpoklic v vojsko, zbližanje z Mileno Rohrmannovo, zadnji javni predavanji v Trstu in Ljubljani (o utopističnih načrtih in nesprejemljivih oblikah sožitja južnoslovanskih narodov v prihodnji državi), nesrečni padec po stopnicah v hiši na Kongresnem trgu in naposled smrt 11. decembra 1918.
Za sklep: nesporna in neminljiva zasluga Grdinove knjige je, da je Cankarjev knjižni opus ter pisateljevo človeško in umetniško postavo iztrgala iz utesnjujočih vezi pozitivistične psihologistične in sociologistične biografike in ad usum delphini prirejenim interpretacijam njegove »napredne« socialne angažiranosti ter bridko prišpičene družbene kritike; da je njegove literarne tekste osvobodila ideološkega bremena in pisatelja z duhovnozgodovinsko analizo osebnosti in umetniškega opusa umestila v panteon velikih duhov evropske literature v času fin de siècla in belle époque, ga vrnila v njegov izvorni literarni prostor dekadence in simbolizma, med eminentne sočasne pesnike tujstva, večnega romanja pa iskanja odrešitve v lepoti in hrepenenju.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
