/ 

Spev vesoljnega pijanstva

Jaroslav Skrušný  – Guillaume Apollinaire – Aleš Berger – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Guillaume Apollinaire Alkoholi, prevedel Aleš Berger, Nova lirika, Mladinska knjiga, 2020

   

Prebral sem svež prevod Apollinairove zbirke Alkoholi, ki jo je Aleš Berger tokrat prvič v celoti prevedel in pripravil za tisk; prvi izbor je pod naslovom Sonce prerezan vrat objavil leta 1992.

Alkoholi so zagotovo prelomna, ključna zbirka v zgodovini sodobne evropske lirike, zbirka, ki je bistveno zaznamovala in opredelila rojstvo moderne, postromantične in postsimbolistične poezije. Po eni strani so pesmi, nastale med letoma 1898 in 1913, po svoji tematski vpetosti v okrožje temnega, dvoumnega erotizma, s svojim himničnim čaščenjem domala bukoličnih, impresionistično begotnih podob narave, zapredene v nekakšno permanentno melanholično svetobolje in hkrati fascinirane nad pojavi in čudežnimi prikaznimi urbanega, tehničnega, industrijskega sveta novo rojevajočega se stoletja, po eni plati so torej te pesmi še dedinje liričnega izročila pionirjev modernizma, »prekletih poetov« Baudelaira, Rimbauda in Verlaina, po drugi strani pomenijo prodor v nove izrazne možnosti jezika, inavgurirajo nove, dotlej neraziskane razsežnosti pesniške govorice, napovedujejo obdobje kubizma, dadaizma in nadrealizma (sam pojem nadrealizem naj bi prvi uporabil prav Apollinaire v spremnem besedilu k svoji igri Terezijeve dojke leta 1917). Slovenci torej dobivamo integralni prevod te ikonične, emblematične knjige pesniške moderne dobrih sto let po izidu izvirnika; a najbrž nič prepozno, saj prevajalec sam priznava, da se je z Apollinairovimi enigmatičnimi in zapletenimi pesniškimi figurami, dekonstruirano sintakso, prenesenimi pomeni, poljubno razvezanimi asociativnimi sintagmami in zvočnim ter barvnim poigravanjem z odzveni in odtenki znotraj prostega verza s presledki ubadal več kot štiri desetletja in da je prenekatero pesem (med njimi tudi znameniti Mirabeaujev most) pilil, brusil in popravljal več kot enkrat.

Prevajalčevemu trudu, zadregam, pomislekom, negotovosti, večkratnim poizkusom približevanja izvirnemu ritmu in zvenu izvirnika se ne gre čuditi: Apollinairov jezik je v resnici nadvse zapleten, sintaktično in slovnično dobesedno razsut in potem na novo sestavljen po mili pesnikovi volji in muhastem navdihu pesniške imaginacije; njegova govorica je pomensko razvejana in oprta na številne reference, inspiracije in namige iz najrazličnejših kulturnih in duhovnih tradicij, sestavljena iz razpršenih in nato spet poljubno sparjenih kronotopov, kot sončna svetloba sočasno razlita po številnih koncih in krajih sveta; polna je neologizmov, nenavadnih skovank, zgolj za potrebe kapriciozno izbranega barvnega tona ali zvočne nianse izumljenih besed in njihovih prečudnih, z običajno narativno logiko skreganih zvez; napaja se iz vrelcev pradavnih mitskih izročil, vzhodnjaških, keltskih, grško-rimskih, germanskih in judovsko-krščanskih, svobodno črpa iz najrazličnejših civilizacijskih zakladnic in njih izkopanine poljubno druži in meša med seboj; suvereno se giblje na mnogih govornih ravneh in legah, od antične himnične ditirambike do formalno izbrušene klasično preciozne francoščine XVII. stoletja, od eterične liričnosti najsubtilnejših ljubezenskih vzdihljajev do prostaških kvant vojaških popevčic in žargona pouličnih prodajalki ljubezni. Če k temu dodamo še pogosto uporabo prostega verza, radikalno odpoved ločilom, vsakovrstna druga zanikanja pravopisnih pravil ter poeziji imanentno zastrtost in skrivnostnost jezikovnega arzenala in fantazijsko bogato razraščeno besedišče, je jasno, da imamo opraviti s skrajno zahtevnim jezikovnim in pesniškim podvigom, ki ni terjal le pretanjenega poznavanja nians izvirnega jezika, ampak tudi eruditsko razgledanost v zapleteni strukturi in temnih izraznih labirintih moderne poezije; zahtevni nalogi je bil Aleš Berger mojstrsko kos.

In ko smo že pri jeziku: Apollinaire je vsekakor eden ključnih apostolov modernega pesniškega izraza, predhodnik najradikalnejših posegov v sámo strukturo pesniške dikcije; jezikovno polje pesmi je skušal približati govorici slikarstva (prijateljeval je, bil promotor in si estetske nazore in prekucuško ognjevitost brusil in delil s pionirji kubizma, Georgesom Braqueom, Maxom Jacobom, Pablom Picassom in Marie Laurencin, ki je bila nekaj let tudi njegova ljubica) in muzikalnemu izrazu novih sodobnih glasbenih smeri (kaj ni pesem Mesečina s svojo čutno nasičenostjo in impresionistično drhtljivostjo – kot nekakšen besedni odpev – na las podobna Debussyjevi skladbi Clair de lune?). S poljubnim asociativnim povezovanjem vsakršnih čutnih senzacij, hipnih impresij, intuitivnih uvidov, spontanih refleksij in paradoksalnih govornih zasukov, z zvestim sledenjem avtomatičnim vijugam razvezane domišljije je tlakoval pot nadrealistom, z razbijanjem toge metrične forme in kršenjem zakonitosti slovnice in pravopisa je napovedoval izzivalni dadaistični eksperiment. Vendar Apollinaire ni le vizionarski glasnik novih poetskih obzorij, svetniški zaščitnik umetniške avantgarde z začetka dvajsetega stoletja, marveč je tudi nesramežljiv dedič izročila novoromantične in simbolistične struje v moderni evropski liriki, malce svojeglav samohodec in inovativni nadaljevalec tistega njenega toka, ki si daje duška v iskanju izvornega sozvočja in sočutenja z naravo in njenimi čarobnimi dražmi in manifestacijami (ob tem pa z malce otožno naslado odkriva tudi njene temne plati, se vzdražen in razbolen utaplja v skrivnostno noč na narobni strani plamenečega sonca), zato se rad podaja na uživaške pustolovske ekskurze v polje čutnega, telesnega, dionizičnega užitka, v skrivnostne in vselej nekoliko zmuzljive krajine alkoholnega opoja (v tem je nespregledljiv Baudelairov dedič) ter volhke, kajkrat tudi poltene erotike, kjer pa ga največkrat čakajo razočaranje, razhod, izguba, občutek, da je »malo ljubljen« (v čemer si je zelo blizu z Verlainom).

Kar z drugimi besedami pomeni, da nikakor ni pristaš pesniškega hermetizma, abstraktnega formalizma, meditativnega solipsizma, mallarméjevskega spiritualizma; prav narobe, Apollinaire je dedič dekadentnega senzualizma, glasnik razbrzdane čutnosti, apostol opajanja z življenjem, dionizični častilec zemeljskih sadov, sonca, ognja, vina, krvi, ženskih teles, večino njegovih pesmi preveva zdaj radostni, zdaj otožni klic Erosa, hvalnica ljubezni, ki pa si v nobenem trenutku ne zapira oči pred drugo, narobno stranjo ljubezenskega užitka, pred temnimi globinami, kamor vabi poželenje, marveč tudi na vrhuncu čutnega opoja tenkočutno in drhteč prisluškuje zamolklim klicem Thanatosa. V eni najbolj znanih Apollinairovih ljubezenskih žalostink, v Pesmi malo ljubljenega, napisani v rimanih petvrstičnicah, med katere so – kot nekakšen komentar, dopolnilo oziroma kapriciozna pesniška digresija – vstavljene tri »podpesmi«, tematsko bolj ali manj povezane z osnovnim erotičnim sporočilom, v tej lirični poemi, ki je na eni strani pretresljiva izpoved srčne bolečine ob grenkem spoznanju, da se je ljubezen obletela, na drugi pa vznesena hvalnica ljubezenskim čustvom in nasladam, ki jih spremljajo, sta ta dvojni, Janusov obraz ljubavnega poželenja, ta dvoumna narava erotične ekstaze izpovedana s skoraj programsko eksplicitnostjo: »Pogrešati oči dekline/in njeno pantersko telo/naslade ki preobrnile/so najino življenjsko pot/bile so zvrhane grenčine«.

Ljubezen, ki jo opeva, slavi in za njo žaluje večina pesmi v Alkoholih, se manifestira na najrazličnejše načine in v najraznovrstnejših oblikah, ima mnogotere obraze in plati: od malone v parnasovski formi zapete ljubezenske romance, ubrane v treh petvrstičnih, v strogi verzni metrum ujetih rimanih kiticah (kot bi posnemala antično pastirsko eklogo in njeno bukolično vigredno vzdušje), z naslovom Jutranjica péta o veliki noči pred letom dni, prek kratkih liričnih impresij ali begotnih žanrskih podob iz kmečkega življenja, ki izzvenevajo v otožnem jesenskem razpoloženju izgube in slovesa (Zbogom, Jesen), hudomušnih zabavljivk na témo kupljive ljubezni (Marizibill, Rozamunda, Ciganka, Hoteli) pa vse do pastišev ljudskih poskočnic (Zvonovi), tradicionalnih balad (Lorelaj) ali malce zarobljenih soldaških popevk (Schinderhannes). Slednje so zbrane v domala neoromantičnem ciklu Renske pesmi, ki predstavlja nekakšen umik iz osrednjega modernističnega toka, svojevrstno lirično oazo idiličnega miru in nostalgičnih sanjarij sredi trzavičnih hrupnih senzacij in bleščavih fascinacij raztreščenega modernega sveta, ki ga označujejo nenehne selitve, potovanja, vlaki, tramvaji, tovarne, žerjavi, hangarji, avioni. Cikel Renskih pesmi je pravzaprav ljubezniv, nostalgičen poklon arkadijskim izvorom pesniškega navdiha. In nazadnje krona Apollinairove ljubezenske lirike v Alkoholih: Mirabeaujev most, ta znamenita, malone ponarodela žalostinka za odtekajočim časom, nestalno, varljivo ljubeznijo in nevrnljivo minevajočim življenjem: »Ljubezen gre kot tale voda teče/ljubezen gre/počasna kot življenje/in divja je kot Upanje skeleče//Pridi noč udarjaj ura/dnevi grejo jaz sem tukaj«.

Vendar se na dnu še tako nežnih srčnih vzdihljajev, v senci strastnih plamenov, v sijaju bukolične jesenske krajine že skriva drobcena zev, se oglaša zamolkel odmev zatona, slovesa, smrti, rastejo rože zla: »Pastir ubira čisto tiho pesem/mukajoč počasi za zmerom zapuščajo krave/travnik ki ga jesen posula je z zlim cvetjem« (Podleski). Apollinaire je predvsem bard nesrečne, spodletele, izzvenele ljubezni, pesnik otožnih spominov na nekdanjo srečo, glasnik malo ljubljenih, kot Orfej – praoče in patron vseh poetov – nenehno tožeče zdihuje po daljni, odsotni, v begavo senco spremenjeni ljubici, njegova ljubezenska lirika je prepojena z nostalgijo, melanholijo, spleenom, večno neuresničljivim hrepenenjem. In to svoje temeljno lirsko naravnanost, to temno erotično poželenje, to skoraj romantično občutje d’être mal-aimé je znal – čarovnik paradoksa, véliki mag besede – mojstrsko vtkati v slikovito, mnogobarvno, zapleteno, večplastno, zazankano in neprosojno mrežo moderne, vse prej kot sentimentalne ali svetobolne pesniške dikcije.

Apollinaire pa je – mimo orfejskega žalovalca za izgubljeno ljubico – tudi pesnik vsakršnih sodobnih življenjskih protislovij, ostrih kontrastov, notranjih dilem, presenetljivih miselnih povezav in zasukov, bard soočanja in spopadanja različnih tradicij, duhovnih obzorij, verovanjskih obrazcev, civilizacijskih razlik. Na eni strani si ne pomišlja zajemati (in ga v isti sapi tudi že parodirati, sprevračati) iz izročila starih kultur in njihove bajeslovne snovi, zlahka posega v dediščino poganskih ritualov, legend in običajev, si z nonšalantno pesniško samoumevnostjo sposoja motive in simbole staroveških vzhodnjaških zgodb in grških mitov z njihovimi herojskimi postavami, junaki, bogovi in čudeži vred (Razbojnik), se občasno zateka k fantastičnim podobam in mračnim obrednim izročilom keltskih sag in legend (Merlin in starka), še najraje pa parodira, sprevrača, ironizira in se suvereno poigrava s svetopisemskimi motivi, prilikami in simboli (neženirano, naravnost bogokletno druži vzvišeno, sublimno, svéto, božje s tusvetnim, nizkim, zemeljskim, človeškim, nemalokrat celo grešno poltenim), brezsramno spodkopava in poredno maje temeljne tabuje in nosilne zakramente krščanstva – v kulturnem izročilu starih civilizacij in verovanj se potemtakem počuti tako rekoč kot doma –, na drugi strani pa se prav eksplicitno odpoveduje klasični kulturni in duhovni tradiciji Zahoda in kar naravnost izjavlja: »Nazadnje imaš čez glavo starega sveta (…) Sit si življenja v grški in rimski davnini« (Cona).

O tem notranjem protislovju, o permanentnem spopadu med občutkom duhovne pripadnosti zahodni civilizaciji na eni in potrebo po nenehnem igrivem spodnašanju in samovoljni pesniški persiflaži njenih temeljev, ključnih označevalcev in bistvenih simbolov govori, denimo, pesem Saloma, sproščena, nagajiva variacija tragičnega svetopisemskega motiva, ki sta ga malo pred njim upesnila že Oscar Wilde in Stéphane Mallarmé: Apollinairovi verzi v slikanju volhke vzhodnjaške atmosfere žehtijo od nasičene čutnosti, od pritajene erotične sle, skrite v dvoumnih metaforah (»Močno močno srce mi je plalo/ko sem poslušala med janežem plesaje/in vezla lilije na tisti prapor/ki naj vihral z njegove bi gorjače«), v sklepni kitici pa, kot bi odrezal, pride do »modernističnega«, prozaičnega preobrata, pomenskega paradoksa, do svojevrstne »depoetizacije« (spremenita se tudi verzna struktura in metrum): v klasično ubrani, nekoliko vzneseno pripovedovani biblijski zgodbi se na lepem pojavijo rekviziti skrajne posvetnosti, banalni elementi sodobnega časa (Salomina podveza, kraljeva tabatiera, infantinjina vlečka, duhovnikov koretelj), pesnik si gladko – poslušen zgolj svojemu domišljijskemu navdihu in kapricioznemu muzinemu nareku – privošči drzno, spotikljivo intervencijo skrajno posvetne, profane, trivialne snovi v kanoniziran religijski motiv.

Nekaj podobnega velja za pesem Puščavnik: gre za hudomušno, malce porogljivo, a hkrati ljubeznivo, z dobršno mero prizanesljivega sočutja prežeto parafrazo tradicionalnega puščavniškega lika, strogega krščanskega asketa, ki se je odrekel skušnjavam in blagom posvetnega življenja in se zgolj z mrtvaško lobanjo za popotnico zatekel v samotno špiljo (bržčas gre za hermenevtičen namig na sv. Hieronima). Apollinaire z igrivimi pesniškimi figurami, svobodnimi asociacijami, nenehnimi intervencijami banalnega v posvečen kontekst, mestoma tudi z rahlo opolzkimi vložki (»Porogal se bom papeževim vulvam/svetnicam ploskoprsim jo v mesta mahnil/nemara umrl da bi si devištvo ubranil/v brk dlanem besedam kožam in obljubam«) pa presenetljivimi metaforami in pomenskimi paradoksi na neki način desakralizira, profanira eremitovo vzvišeno držo in razkrinka njegovo težko zatajevano poželenje po mesu, po krvi, po znoju, po ženskem telesu, po Lilit. Nazadnje se razumevajoče posmehne njegovi prisilni askezi in puščavnikovo spovedovanje mestnih dam in dajanje odveze prikaže kot sakrilegijski obred v čast in slavo grešnemu telesu, mesu, znoju, krvi, burnemu srčnemu utripu. Namesto alegorije svetosti pravcata himna senzualnosti, aleluja telesni ljubezni, torej. Najbrž je odveč dodati, da je s skušnjavami grešnega telesa nemočno spopadajoči se eremit bržčas prispodoba pesniškega stanu, razpetega med pekel in nebo, če ne že kar pesnikov skriti avtoportret.

Nemara najbolj dosledna in radikalna v tej »subverziji« tradicionalnih vrednot, pojmovanj in ukoreninjenih predstav o svétem je daljša pesem Razbojnik, neke vrste parafraza antične grške tragedije, z osrednjim junakom razbojnikom, kradljivcem sadja (aluzija na Adamovo kršitev Božje prepovedi, opomnja na izvirni greh kot zaščitni znak naše izvorne telesnosti, čutnosti, človeškosti?), igralcem, starcem, žensko in celo zborom. Apollinairov besednjak in verzni ritem sta v tej mini pesnitvi privzdignjena, skoraj himnična, forma malone parnasovsko izbrušena, metrum praviloma štirivrstičnih kitic je klasični enajsterec; tudi scenerija je klasična, starogrška, nastopa vsa menažerija antičnih rekvizitov, pojmov, krajev, oseb in podob, vendar vseskozi prepletena s krščanskimi znaki, prvinami in simboli, ki si v bizarnem krvoskrunskem parjenju podajajo roko z ikonami poganskega panteona (in si na ta način vzajemno odjemljejo in spodkopavajo posvečeni, religiozni pomen, težo in značaj ter postajajo zgolj posvetni akterji v pesnikovi dionizično razbrzdani domišljijski igri). V zadnji kitici se kot ultimativni paradoks, kot vrhovni pomenski zasuk in desakralizacijski moment v skrajnje profanem kontekstu pojavijo nemara najpregnantnejši simboli, metafore in ikone krščanstva – trojstvo, devica in križ: »Rus prostodušen s svojo senco tavaj/trojstvo je moško in ti mrzel kot devica/dotik naključen a pogled podaljša/od vseh znamenj imaš le znamenje križa«. Na tem mestu se je pesnik na las približal sakrilegiju.

Vendar bi bilo napak Apollinairovo pesniško držo v odnosu do tradicionalnih verskih izročil, pojmov, vrednot in podob razglasiti za ikonoklazem, za protiversko gorečnost, za bogoskrunstvo ali herezijo v klasičnem pomenu besede. Gre pač za svobodo moderne pesniške imaginacije, s katero pesnik v nabor svojih tém, likov, motivov, podob in prispodob enakovredno in suvereno vključuje tako posvečene ikone, kultne obrazce in simbole različnih religij in duhovnih tradicij kot profani imaginarij sočasne urbanizirane in industrializirane družbe: »O tu smo Pariz zelo žive pijače/možata mesta kjer česnajo po domače/kovinski svetniki iz svetih tovarn/naši dimniki oplajajo oblake na nebu/kot je nekdaj storil mehanični Iksion/svoje roke nepreštevne/tovarne delavnice fabrike roke/kjer goli delavci podobni našim prstom/proizvedejo toliko in toliko resničnosti na uro/vse to ti damo« (Bratvín). Pesnik se z religijskimi pojmi in svetimi podobami – kot s simbolnimi označevalci celotne zahodne civilizacijske paradigme na sploh – prostodušno in po mili volji poigrava kot s kockami svoje ustvarjalne izmišljije, svobodno jih uporablja, prestavlja in povezuje kot zvočno, barvno, čustveno ali miselno gradivo za svojo sublimno imaginarno zgradbo, narejeno iz poljubnih razumskih in čutnih asociacij, zaznav in pomenov, stkano iz konkordanc in korespondenc med vsakršnimi dražljaji, impulzi in senzacijami iz obdajajoče ga stvarnosti, iz barv, zvokov, znakov, pomenov, pojmov in besed, ki tvorijo njegov vsakdanji bivanjski univerzum. Apollinairov vpoklic religijskih in mitoloških instanc, znakov, simbolov in obrazcev v izpovedno tkivo posvetne pesmi nikakor ni zanikanje ali celo destrukcija njihove izvorne semantične avtonomije, ne pomeni njihove ukinitve ali izničenja, ravno narobe, v kontekstu pesniške artikulacije jim vrača njihovo samobitnost, prvotno večpomenskost, jih na novo vzpostavlja in kliče v navzočnost na način, kot pač pritiče poiésis: iz temè niča jih privaja v svetlobo bíti.

Alkoholi so – od uvodne Cone do sklepnega Bratvína – svojevrsten duhovni potopis, slikovit in živopisen domišljijski oris neskončnega potovanja pesnika k samemu sebi, potovanja skozi premnoga mesta in dežele, od mrzlih bretonskih obal do sončnega Mediterana, od vinorodnih bregov Rena in Mozele do kamnitih zidov Rima in Vatikana, od temačne in skrivnostne Prage do razuzdanega Amsterdama in naposled v sámo srce pesnikovega vesolja, v njegov namišljeni duhovni dom, v popek sveta, v Pariz: »Poslušajte me jaz sem golt Pariza/in še bom pil vesolje če mi bo do tega« (Bratvín). Alkoholi so vznesen, ekstatičen in mestoma nekoliko melanholičen zapis o imaginarnem potovanju skozi najrazličnejše čase in razdobja, od bajeslovnih časov indijskega Šakuntale, prek grške antike in njenih junakov (Ikarja, Mavzola, Henoha, Apolonija iz Tijane in Iksiona), prek keltskih mitov in bajk do vročičnega sedanjega trenutka, vse do naselitve v sedanjosti, v srcu moderne urbane metropole, kamor se zlivajo vse reke, vsa vina, vsa modrost, vsi spomini, vse ljubezni, vsa bolečina sveta. Potovanje, vandranje, potohodstvo, odisejstvo so tako rekoč pesnikova temeljna drža, usojeno razmerje do sveta; najsi se napoti v katero koli smer neba, v kateri koli zgodovinski čas, nazadnje se bo vselej znašel v svojem aktualnem zdaj in tukaj, v sedanjiku, ki v sebi nosi vso preteklost in prihodnost sveta, v edinem možnem kronotopu, ki je na voljo poeziji (hic et nunc), na goriščni točki, v kateri so zbrane vse izkušnje, vsa pamet, vsi spomini in slutenjske vizije lirskega subjekta, točki, s katere presunjen in odmaknjen opazuje svet in samega sebe in prepoznava svojo mnogotero istovetnost: »sprevod je šel mimo in v njem sem iskal svoje telo/vsi ki so prihajali in v katerih nisem našel sebe/so drugega za drugim prinašali koščke mene/gradili so me počasi kot se zida stolp/plemen je bilo vse več in končno sem se še sam prikazal/oblikovan od vseh teles in človeških zadev//Časi minuli Preminuli Bogovi ki ste me naredili/živim le za hip in tudi vi ste minili/in odvračam oči od prihodnosti prazne/in vidim v sebi preteklost ki rase« (Sprevod).

Pesem Potnik, denimo, je naravnost programska, deklarativna izpoved sodobnega večnega mornarja: elegična himna popotništvu, klatenju, vagabundstvu, malce nostalgičen itinerarij po številnih krajih, mestih, postajah, podeželskih krajinah, rekah in gorah, otožna meditacija o večnem odhajanju, o nenehnih poslavljanjih, o zaporednih odhodih, o trajnih izgubah. V Potniku je upesnjena vsa razpršenost, prekarnost, izkoreninjenost in marginalnost sodobne eksistence, obsojene na večno blodenje v krogu, romanju brez izhodišča in cilja; iz pesmi veje grenko vzdušje tujstva, naključnosti, zmuzljivosti, negotovosti, begotnosti človekove usode v svetu, zgoščeno in sežeto v presunljivem romarjevem klicu, ki ga je Apollinaire postavil na začetek in konec pesmi: »Odprite mi vrata na katera trkam jokaje//Življenje je nestalno kot voda v Evripu« (Potnik).

Pesnikovo romanje skozi prostor in čas njegovega človeškega in pesniškega vesolja se sklepa v krog, potovanje se nazadnje vselej konča tam, kjer se je pričelo. Poetova vandrovska pustolovščina se v Alkoholih zaključi kot neznansko gargantujevsko pijančevanje, kot uživaško opijanje z vinom življenja, ljubezni in smrti, kot omamljanje z nektarjem poezije, ki se z vseh vinorodnih krajev Evrope, iz vseh rodovitnih brajd domišljije, iz vseh izvirov ustvarjalnega navdiha zliva v žrelo Pariza – naravnost v pesnikov nenasitni, večno žejni golt (»Poslušajte me jaz sem golt Pariza/in še bom pil vesolje če mi bo do tega//Poslušajte moj spev vesoljnega pijanstva« (Bratvín) –, kjer se nazadnje zjedri in ojekleni v kvišku štrleč falos Eifflovega stolpa, simbol možate erotične odprtosti za draži in čare življenja in pesniške drznosti za prodor v obnebje bivanjske skrivnosti in večno obnavljajočega se življenja (»Eifflov stolp pastir trop móstov danes zjutraj meketa« – Cona).

Uvodna pesem Alkoholov Cona prinaša ob koncu naslednje dvostišje: »In piješ ta pekoči alkohol kot svoje življenje/piješ svoje življenje kot kakšno žganje«, sklepni Bratvín se ji kakor v odpev odzove z verzi: »A od takrat vem, kakšen je okus vesolja//Pijan sem ker sem popil vse Vesolje/na bregu kjer sem gledal speče vlačilce in budne valove«. Apollinaire je nesporno izvoljeni moderni mag pri obredni orgiji opijanja z življenjem, posvetni svečenik v hramu ljubezni, nebrzdani pivec iz svetega grala razvezane imaginacije, druidski žrec skrivnostne pesniške besede.

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

    
   
Jaroslav Skrušný  – Guillaume Apollinaire – Aleš Berger – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).