Hvaležna moč pesniške besede

LITERARNI KOLEDAR – 11. JUNIJ

JANKO LOZAR MREVLJE O POEZIJI OTONA ŽUPANČIČA OB OBLETNICI PESNIKOVE SMRTI 

Moje najstništvo je bilo najgloblje zaznamovano prav z Otonovo pesniško besedo. Ta kratkosladki čas je bil zame eno ključnih formativnih obdobij, ko sem po šoli najraje odkorakal v bližnji gozd in se za več ur predajal opoju, mirni vzhičenosti, ganjeni vzradoščenosti. Ta opoj, danes mi je to bolj jasno, ni prihajal zgolj od čutno zaznanega bilja. Enako opojen je bil tudi vsakič znova predramljen uvid v nikoli do konca doumljivo prvobitno resnico narave, ki jo, zna biti, najlepše in najnatančneje poimenuje Otonova beseda rast. Gledati neposredno v divje gosto podrast v spočenjanju poletja. Več ur gledati s celim telesom, kožo, pljuči, lasmi in utripajočim zatiljem, kako komaj doumljivo utripa drob gozda ali visokega travnika. Resnica narave ni niti malo enostavna, saj jo najpogosteje razumemo v udobno zasedeni samoumevnosti, v njeni, in naši lastni, spokojni objektivnosti, češ da raste in usiha v krogotoku (se spomnite, vrli bralci Zaratustre, pritlikavčevega sikanja skozi zobe o krožni resnici časa v uganki vseh ugank?). Do žive resnice narave se je treba dokopati, treba se je mojstriti, da bi te oplazil plamen živosti. Precej podobno nenavadna je ta trditev, kot je tista znana od Cezanna, da se moraš dobro učiti bolje gledati, da bi bolje videl. In enako je tudi z mojstrenjem besede. Bodi pesniške bodi filozofske. In ravno to je znal med drugim, kot bi s pogledom zavrtal v samo dno moje mlade, vznemirjene duše, ubesediti Oton: »Gledam brezo, smreko in hrast, tiho zamišljene v svojo rast, večno zamaknjene v neba dih — kakor da sam sem eden od njih.«

Kaj natanko je znal ta nenavadno živahni belokranjski duh predramiti v telesu mojega oduševljenega mladičjega duha? Tu je, v to sem prepričan, eden Otonovih nesporno ključnih momentov. Za pesniški elan niti ni toliko pomembno, ali je to počel v polni ovedenosti ali ne. Danes, po več kot dveh desetletjih mojstrenja v filozofiji, lahko z vidnim mirom rečem naslednje: duhovnozgodovinsko je Oton z nemirno vročo krvjo zapolnil in prečistil okorne žile tisti stari resnici o prvobitnosti, prvožitnosti narave, ki drži nepreštevne roke pratelesa pod vsem živim in neživim, vsem telesnim, duševnim in duhovnim, vsem človeškim, demonskim in bogovljim. Danes vsi poznamo razmišljanja o tem, kako se je Evropa s platonizmom in platonizmom za ljudstvo usodno oddaljila od starogrškosti prvobitne resnice naravnosti vsega, tudi demonov in bogov. Oddaljila tako, da je odvrnila pogled od čudežnosti rasti v skrajni prizadetosti in skrhanosti zaradi nerazdružnega brata dvojčka rasti, ki sliši na ime propad. Dolga stoletja, kar tisočletja trdovratnega (heksenšusovskega!) zaziranja v kar koli že večno istega, neumrljivega, neminljivega, kar niti ne raste niti ne propada, so poskrbela za to, da je tako težko videti, slišati in zaduhati polno resnico narave, ki jo Oton izreče – slišite lahni, nagli švist meča njegovega ubesedovanja? – z besedo rast. Kar je neki nenavadni germanski tuhtač dolga desetletja, z marljivo pedantnostjo in vztrajnostjo razumevanja počel z besedo bit – dajmo, slišimo že spet nekaj nebivajočega in nebivajoče živega v pobivajočeni in tako pozabljeni naravnosti biti –, je ta belokranjski mojster v pesmih opravil malone mimogrede, z lahkotno, a vsakič precizno odmerjeno gesto. Oton mi je dal filozofsko zrasti z uvidom, da je beseda rast enako, če ne še bolj filozofsko ključna od besede bit. Rast, ki je prisotna in se razpenja čez vse Otonove pesmi, četudi je ujeta v privid stalnosti samostalnosti in samostalniškosti, moraš slišati, zaduhati v njeni glagolskosti, vzgibanosti, zganjenosti, tako da se uglasiš z njo – z naravno ganjenostjo. Niti najmanj patetičnim, pač pa patičnim, ganotjem. In ta glagolskost rasti, kot bi dejal stari mojster ontološke govorice, ni nič bivajočega, je pa zato toliko polnejša in gostejša od še tako čistega diamanta. In če že izrekam zahvalo Otonovi pesniški besedi za rast filozofskega uvida, naj omenim še eno od hvaležnosti, ki jo gre na tem mestu izreči na kratko: Nietzschejeva famozna volja do moči, Wille zur Macht, ki jo mislec za mislecem zadnjega dobrega stoletja interpretativno razstavlja na osnovne elemente, se lahko z naslonitvijo na Otonovo prabesedo odpre drugače za nov vpogled: Friedrichova prafenomenalnost volje do moči, katere bistvo je v samopreseganju, se sila drugače razume – otrese se slabe vesti zaradi politične ali oblastniške konotativnosti moči kot premočevanja –, če jo prebesedim v voljo do rasti. Kaj ni duhovni občutek, da vse, vključno z mano in močjo moje volje, raste, edino možno bistvo sreče, kot je nekje vzkliknil Friedrich?

Seveda pa take nenavadno polne in dinaminizane ožiljenosti pesniškega duha ni brez tistega pogleda v brezno, kjer te brezno pogleda nazaj: pripoznanje lastne končnosti, smrtnosti. A pazite, le ne spreglejte samurajsko lahke in precizne ostrine meča besede in enostavnosti geste Otonovega verza: »Nas sprejme prst in nas s travó pregrne, al’ pesem ptic iz gnezd se ne utrne.«

Oton je zaradi nezmotljive vzhičenosti in radoživosti redek ptič v pesniški krošnji slovenstva. Morda bi lahko z nekaj primerjalnoknjiževnostne drznosti dejal, da je njegov pesniški duh našel sorodno živost v velikem Šalamunu, ki bi ga lahko dojel kot Otona, spuščenega z vajeti ritma in rime in sunjenega z zrelih belokranjskih pašnikov v frišne hudourniške brzice praradosti.

Dragi Oton, bi dejal za zaključek tega kratkega hvalospeva ob 70. obletnici njegove smrti, hvala ti, da si bil in da si in da boš z nami, Slovenkami in Slovenci, premnogokrat preokorno premalenkostnimi. Naj nas zlagoma iz hlevskih težkonogih bitij v ptiče preobraža tvoja vrla beseda, vedra vest tvojega viharnega žitja.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Janko Lozar Mrevlje– Oton Župančič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.