Šansoni Svetlane Makarovič (*1939) so zbrani in izdani pri založbi Sanje leta 2015 v knjigi in zbirki 4 cd-jev (Nočni šanson 1984; Dajdamski portreti 1985; Večerni šansoni 1990; Namesto rož 1999). Ti reprezentativni izdaji nam predstavita Svetlano, kot pravijo Francozi, za chanchon d’auteur. Nedvomno je za vse, ki žele doseči kaj več kot le predvajanje na komercialnih radijih, poleg Frana Milčinskega Ježka, Svetlana temelj šansonjerstva in kantavtorstva.
Začela je igrati v začetku šestdesetih za javnost v kavarni Evropa, kjer je, kot pravi, »podedovala od prejšnjega pianista reklc, živomoder s črnimi žametnimi zavihki in s predolgimi rokavi…«. Nakar je igrala z ansamblom Rdeči vragi nato v Kopru, Portorožu, Piranu … Danes temu pravijo ‘lounge music’, lahkotna glasba za ob kosilo in zvočno kuliso. Ob tem je morala tudi peti in je. Pravi, da je takrat sanjala, da bi imela blond lase, saj bi ji bilo kot pevki popevk lažje. A ni se tako izšlo – ni imela ne zaščitnika ne mentorja za ta poklic.
Da je začela pisat pesmi, pravi, je kriv Gregor Strniša. Ko mu ni šlo, sta iskala rime in »jih nekako spravila skupaj« in jih, kot je rad govoril Gregor, »izcuzala iz prsta«. Svetlana je potem začela dobivati naročila za besedila. Napisala je tekste za nekaj »ljubljanskih«: Luči Ljubljane, V Ljubljano … A honorarji so bili vedno nižji in zvodenelo je vse v »štancarstvo in avstrijsko heimat musik«, zato je v letih 1965 do 1972 prenehala pisati popevke.
Lotila se je šansona. Takole povzemam njene misli iz intervjuja o Zlatih letih Slovenske popevke iz leta 1997: »Šanson je popevka z umetniškim besedilom. Samo petje šansona zahteva igralsko interpretacijo, zahteva podoživljanje teksta. Praviloma šanson niti ne prenese zelo razgibane glasbe, šanson mora bit z glasbo samo podprt, nikdar ne sme glasba preglasiti teksta, kajti tekst je v šansonu glavni.«
Svoj program je predstavljala v lokalih. Sam se spomnim nastopov v Hotelu Lev. Šele v osemdesetih je imela v Cankarjevem domu nekaj uspešnih koncertov. Svetlana je imela precej grenko izkušnjo z RTV Ljubljana, kjer niso prepoznali pomena njenih šansonov, tako da nimamo nobene njene oddaje iz njenih najbolj prodornih let. Taka kratkovidnost uradnih inštitucij narod vedno drago stane in dela iz nas zamudnike.
Svetlana obvlada svoj pesniški posel in ker ima tudi kaj za povedat – sta dana oba pogoja za dobre pesmi. Njeni šansoni so prava šola ritma in rimanja. Pet do osem zložni verzi, običajno v štirivrstičnih kiticah, tekoče in spevno in jasno pripovedujejo, medtem ko glasba črpa iz klasike in preigravanj popevk in šlagerjev ter se transformira s Svetlanino nadgradnjo v slovenski šanson. Glasba je funkcionalna kot pri francoskih šansonih zlate dobe Brassensa, Brela, Barbare … Preseneča me Svetlanina odsotnost na tedanjih festivalih zabavne glasbe, kjer so gojili »pesmi svobodnih oblik«. Nedvomno je to povezano z zavračanjem na RTV Ljubljana.
V XXI. stoletju so njeni šansoni postali klasika. Njeni koncerti so polni in vsem nam je v veliko zadoščenje in veselje njen uspeh. Kantavtorska civilna iniciativa in Kantfest sta ji podelila leta 2014 neobstoječo nagrado TRUBARD kot prvi in edini.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
