Jan Krmelj o poslanih pesmih
Teh nekaj pesmi je del cikla m, ki ni končen. Je prisluškovanje odzivom na resnično in najintenzivnejšo človeško prisotnost, ki sem jo v tej črki slutil že nekaj let pred srečanjem z živo osebo. Je oseba, s katero sem se vzpel na Piramido lune v Teotihuacanu, še preden bi si sploh lahko drznil predstavljati, da je mogoče, da takšen človek obstaja. Bitje, ki me v svojih imenih in preobrazbah opominja na vse moje razlike.
***
m, 1
Nadaljuješ me v knjigi,
kjer me ni bilo stoletja.
Zapisana beseda rojeva
jelene v tvojem ožilju:
vsak izhod iz tega telesa
je blagoslov teles, ki jih
ne morem zapustiti.
***
Vsakič znova je praznina:
nohti, ki so drseli po hrbtu,
vonj, ki ostane na konicah prstov
kot prva vizija Boga, ki je ne rabi
izničiti nobena zgodovinska nujnost.
Vse to si. In Tvoje sinapse
nevihta za druge oči. Nobena
misel ne nastane brez zareze v kožo,
noben dotik se ne rodi brez
sanj. Ustvarjati moramo
miriade fikcij, da postanemo
resnični.
Ostati v dnevu, na katerega dežuje
vsaka celica navzven. Zdaj
sem globoko pod vodo in hkrati čutim
solzo, ki zapušča moje oko.
To oko je zrlo v trenutke razpiranj
kot nebo, ki se prvič odpre po vulkanskem izbruhu.
Dežujem navzgor, dežujem v tla:
stopala čutijo vsako bilko, ki zveni
v svoji rasti navzven. Neznosne vertikale
vsega, kar razliva to kroglo
v vrtenje.
***
Toliko čisteje
od vsake realnosti –
in ne sterilno, ne,
čisto in jasno kot
je lahko lahko le meso –
in ne odsotno, ne,
odsotno, kot je lahko
le telo –
***
Tla na belih vlaknih plešejo.
Skozi svetlobo tresljaji teh ulic:
v razpadli tovarni, sledovi
divjadi med ploščami tega
betona; udraci postajajo petje;
hrumenje motorjev oblika krvi.
***
Trenutek, ko izgine
vsakršen strah pred izrekanjem –
se v njem rodijo
novi strahovi, strah
pred vsem, kar je že
bilo izrečeno?
Ko izgine, pred vsem,
kar izrekam?
***
Zavarovati usta
kot bi zavaroval
oči pred tem, da vanje
ne zapihajo okruški
kristalov.
Zavarovati usta pred
molkom? Pred
govorom?
Kot prikriti obrazu jedrsko eksplozijo:
neizogibno videti svoje kosti
v rentgentski sliki,
skoz telo spustiti
zvok, ki je hkrati toplota.
Zavarovati ušesa
pred tem, da bi vanje
ne vstopil jezik.
Da bi slina, ki ostane
na vijugah, ne pozabila
drhtenja.
Potem
odstraniti
vse barikade.
***
Vse, kar odmeva
v ptičjih kosteh:
pozabjam ali so črke
dlani ali njihove
tihe, orošene
površine –
te črke niso listje:
hiše, grajene
le iz sledi lastnih rušitev,
hiše, grajene
iz petja.
Kosti so zapolnjene s tistim zrakom,
ki ga diha dvoje pljuč – ki ga sope
preteklost, prihodnost,
nikolišnjost –
nikoli ni
kaj, nikoli
ni kamen, nikoli
je kal, ki jo nosiš
zato, da ni kaplje
brez časa, ko pada,
brez časa, v katerem
polzi.
***
Anatomija objema:
Drhtim
v tem, da te ni
tam, kjer
te čutim –
