V trenutku, ko sem ob zvokih opozorilnega alarma, ki spremlja spuščanje ladijskega mostu, zavohal in zagledal pomol v Evdilosu, sem imel čas za vse. Tistega dne sva kosila prav na dolgo; toliko, da me je ožgalo spredaj, rahlo tudi po desni strani vratu, na zatilju pa me je le prijetno pogrelo. Naročila sva testenine orzo s hobotnico in muškatnim oreščkom, sardele na žaru in liter hišnega belega presenetljivo maslene teksure, nato pa zaspala, ko je sonce zahajalo in vstala, še preden je spet vzšlo in so bili budni le ribiči.
Nekaj časa traja, preden se navadiš tukajšnjega življenja. Ladja iz Pireja do Evdilosa vozi sedem ur in pol. Ikarija ima sicer tudi svoje letališče, ampak nihče ne bi smel sem z letalom. Človeku je naravno hoditi po zemlji in pluti po morju, ne pa leteti. Sedem ur in pol se poslavljaš od celine, kot bi počasi drsel v spanec. Ne opaziš, kako mirno je, ne opaziš, kako malo je vsega. Ne opaziš, da ti nič ne manjka. Na zahodu vse šumi in zato zlahka najdemo mir v tišini, tišina sama pa še nič ne pove. Ikarija šepeta, potiho in odločno. Vino je močno, ker so trte pritlehne in ker se je med Kastaniesom in Marathojem bojda rodil bog Dioniz, ker poleti sonce sije ves čas in pozimi počiva. Brezposelnost je petinpetdeset odstotna, večina prebivalcev vozi rjaveče poltovornjake, zelenjava je ves čas prezrela in sadje je prezrelo in zrak svež in suh. To ni kraj, kjer bi jedi nastale iz velike količine surovin brez okusa. Surovine so jedi, četudi niso surove, ampak kuhane ali pečene, vselej pa z oljčnim oljem. Zapletenost je odveč.
Nič jim ne manjka in nočejo preveč. Neumno je misliti, da nočejo ničesar, da hočejo le to, kar imajo, četudi so na to ponosni, na svoj kraj so vezani bolj in nemara drugače kot prebivalci celine. Želijo si čim boljšega avtomobila za svoje potrebe, učinkovitega vodovoda in delujoče električne napeljave. Pridejo dnevi, ko si zaželijo tistega vina, ki so ga pili le enkrat davno v Solunu, večje televizije z več programi in motorni čoln. Toda to je njihov svet in z njim so sprijaznjeni. Najboljši avto je tisti avto, ki si ga lahko privoščijo – in privoščijo si lahko malo. Če hoče oče otrokom omogočiti študij v Atenah, ženi kupiti nov pralni stroj in jo peljati v taverno na večerjo, popraviti ograjo, zamenjati vinski sod za trpežnejšega, obenem pa upoštevati, da se bo avto brez dvoma kvaril, da bo v njem vozil kosilnico, septembra grozdje in novembra oljke, da je cesta večidel makadamska in kriva, o izbiri nima kaj razmišljati. Najpogostejša znamka avta na otoku je ford ranger, letnik 1985–1995. Najbolj priljubljena stranka na otoku je KKE – komunistična partija Grčije. Taista komunistična partija, ki je obstajala že v času druge svetovne vojne in nato hladne vojne. Ikarija je bila v svoji moderni zgodovini, to je vredno poudariti, vselej del zahodnega sveta, a otomanska zgodovina in geografska bližina Turčije sta jo neločljivo prepletali z vzhodom. Mnoge jedi prihajajo iz Male Azije. Vzhod se sliši tudi v glasbi. Rdeči grafiti srpa in kladiva ob cesti in propagandni plakati z verzi Majakovskega v vaseh lahko zavajajo. Tu komunizem ni zgolj plod politične tradicije in zgodovine, revolucionarne ideje ne prihajajo iz zakotnih sob in podtalja, ideje ekonomske pravičnosti niso upravičene z debelimi knjigami, z imeni mavzoliranih plešcev ter podobami starih brkačev in bradačev. Komunizem je na Ikariji prisoten v mrežah ribičev, srpih in kladivih kmetov, v razpokah na cesti, rojeva in utrjuje se na dolgih pohodih do poštnega urada, o njem se razpravlja med sedenjem na trgu. Komunizem nagovarja povprečnega Ikarijca, kot nagovarja neoliberalizem povprečnega borznika na Wall Sreetu.
V vasi, ki je vkopana na vrh ikariotskega gričevja, sem želel kupiti sol. Še preden sem se uspel razgledati po edini krajevni trgovini, me je takoj ogovoril lastnik; ko je videl, da ne govorim grško, je vprašal: »Deutsch?« Nikoli nisem imel rad, da me istovetijo z Nemcem, to je verjetno eden izmed glavnih razlogov, da sem se podal v Grčijo in se v Grčijo vračam. Zavoljo praktičnosti sem se brez pojasnila vdal in vprašal: »Hast du Salz?« Ni zares govoril nemško, seveda, tudi angleško je šlo bolj za silo in ni poznal ne nemške ne angleške besede za sol. Nekako sva jo kljub temu našla. Od kod sem? Ko sem odgovoril, da prihajam iz Slovenije, je vidno pomirjen, da se nisem izkazal za Nemca, izstrelil: »Dober dan, dobra bitka.« Nimam pojma, na kaj se je nanašal. Vzel sem še feto in limone, dosti drugega trgovina niti ni premogla. Ko sem naslednji dan prišel po kruh, so bila vrata zaprta, okoli pa ni bilo žive duše. Zaman sem skušal najti informacije o odpiralnem času in ta dan sva bila brez kruha. Naslednje jutro sem prišel bolj zgodaj in lastnik trgovine, čigar imena nisem izvedel, je sedel pred vhodom ter kadil. Na moje vprašanje, če je trgovina odprta, je zamahnil z roko, ugasil cigaret in mi pristavil stol, češ naj sedem. Da bo napravil kavo. Da me bo njegova kava napravila močnega in bom zaradi nje dolgo živel. Trgovina je bila dan prej zaprta, ker je šel na drug konec otoka iz satovja pobrat med. To je običajno, ne more si privoščiti, da bi imel vsak dan odprto. Včasih preprosto ni dovolj prometa in zato prideluje med. »If there is no honey, I make olive oil, if there is no olives, I plant vegetables, and if nothing grows, I wait here and smoke and wait.« Delavci skrbi ne prelagajo na državo. Država jih pusti pri miru v dobrem in slabem. Po drugi svetovni vojni so Grki na otok celo izvažali nezaželjene politične nasprotnike, kot to radi počnejo imperialistični narodi s svojim odvečnimi otoki in odvečnimi otroki. Nikjer v zahodni Evropi nisem zasledil takšne zasebne pobude kot na Ikariji. To je zasebna pobuda, ki premore eleganco nujnosti; poraja se iz občutka odgovornosti in preživetvenega nagona – ta dva nista v nasprotju, ampak delujeta sinergično in simbiotično.
Prebivalci Ikarije vedo, kaj zemlja od njih terja in kaj lahko od nje pričaku-jejo, kje najdejo njeno zavetje in kako si ga ustvarijo med njenimi skalami, pod hribi, ob morju, kako daleč morajo potovati iz enega kraja do drugega, kako dolge so zime in kdaj pride pomlad, kdaj je treba potrgati zrele fige in jih posušiti na še dovolj močnem jesenskem soncu, kdaj bodo oljke dale pikantejše olje in kakšno bo olje, če bo trgatev kasnejša, kdaj bo vino močnejše in kdaj bo premočno, na katerih pobočjih bodo semena vzklila in kdaj je prst presuha. Ovinke poznajo, ker jih je izdolblo morje. Vedo, kateri vetrovi vplivajo na valove in kateri so od njih neodvisni. Granatovci ob cesti do Kastaniesa bodo rasli hitreje in njihova jabolka bodo slajša od tistih ob obali in tam bodo slajše fige. Vedo, da nekatera drevesa potrebujejo več let, da končno obrodijo, in potrpežljivo čakajo. Vedo tudi, kdaj ni več vaša. Vedo, da vzhod nikoli ne bo zahod in sever ne jug, ampak tudi, da kava kdaj uspava in vino prebuja. Voda je dobra, pitna, celo zdravilna; cevi so slabe, zato nihče ne pije vode iz pipe. Do izvira v hribovju naprej od Christosa vodi luknjasta cesta, ki je trikrat daljša od strmega makadama, ki vodi od Nasa do Pezija, toda vsi vozijo po prvi. Zelišča nabirajo ob jutrih, živali zakoljejo skoraj opoldne, zvečer jejo in pijejo. Plešejo že prej in plešejo potem in plešejo takrat, ko naj bi plesali in ne plešejo takrat, ko jim to ne ustreza. Sedijo in gledajo v dolino in hodijo iz doline navzgor. Tudi večkrat dnevno. Na obiske hodijo nenapovedano in nenapovedane obiske radi pogostijo. Timijanov med ni najboljši, le manj ga je kot borovega. V dobri družbi spijejo več kot v slabi. Obstajajo težki trenutki, ki zahtevajo čas, in trenutki stiske, ki zahtevajo raki. Morje se bolje sliši ponoči.
Ikarija predstavlja uresničitev tistih želja, ki si jih ljudje navadno voščijo na zahodu, pa se jim potem izneverijo. Vse je res: to je otok dolgoživosti, zdravja in veselja, ampak ni otok, na katerem bi vladala sreča. Če je skandinavska srečnost zgrajena na čokoladi in zdravstvenem zavarovanju, ikarijska srečnost – če jo sploh moremo tako imenovati – izrašča iz nepopustljivega premagovanja in nezadržnega sprejemanja življenja. Herodot je podal nemara prve znamenite poskuse odgovora na vprašanje dolgoživosti, ko je obravnaval dieto starih Perzijcev in starih Etiopijcev (ki jih ne gre zamenjevati z modernimi prebivalci Etiopije – izraz aetiops dejansko pomeni »zažgan obraz« in je ohlapno označeval ljudstva na severu Afrike od Maroka na zahodu pa do današnjega Sudana na vzhodni afriški obali). Perzijci so bojda dosegali za tisti čas častitljivih osem desetletij, krepčali pa so se le z dobrim polnozrnatim kruhom in vinom. Etiopijci naj bi to starost presegli za tretjino in po pričevanju Herodota ni bilo nenavadno, če je kdo doživel sto dvajset let ali več. Namesto kruha so pogosteje jedli meso in namesto vina pili mleko.
Poznamo jih tudi pod imenom, ki so jim ga nadeli Grki – Makrobioi. Dolgo živeči. Nomadsko ljudstvo starih Etiopijcev je bilo morebiti prvi znani blue zone (območja, kjer ljudje živijo nadpovprečno dolgo), Herodot pa je bil prvi, ki je skušal streti vprašanje o razlogih takšnega življenja, preden so se tega lotili znanstveniki, antropologi, novinarji. Toda zdi se, da nismo nič kaj bliže odgovoru na vprašanje dolgoživosti. Potrebna je pazljivost: ni vse vidno od povsod in nimajo vse uganke svojega odgovora. Uganke, ki je ni postavil en sam človek, tudi razrešiti ne more le posameznik. Uganke, ki niso postavljene v besedah, v besedah ne morejo biti odgovorjene. Skrivnost dolgoživosti je zakopana skupaj z vsemi, ki so dolgo živeli in nato umrli.
Mi, ki bežimo na otoke, težko razumemo, kam bežijo otočani. Vračanje na celino je vračanje v samoumevnost, na izhodišče. Ikarija nima naravnih pristanišč – to je eden izmed razlogov, zakaj se na njej ni nikoli posebej razcvetela kultura, zakaj na skoraj dvesto kvadratnih kilometrih živi le osem tisoč prebivalcev; uvoza je še dandanes malo, izvažajo na drobno.
Pomol v Evdilosu je narejen umetno, dolga betonska polica je utrjena z ve-likanskimi količinami kamenja. Za kosilo sva jedla soufiko in dakos. Po domače: sezonsko zelenjavo v olju in grško solato z drobljenim prepečencem, ki ga po posebnem postopku pečejo zlasti na Kreti. Nato sva se sprehodila do svetilnika na kraju pomola in se z vrečko grozdja namestila pod prijetno septembrsko sonce. Ana je med skalami lovila mačko, jaz pa sem skušal razmišljati o ničemer. To mi je v teh krajih skoraj uspevalo, vsaj bolj kot kje drugje. Počasi se je, hodeč le ped od roba morja, približeval starec v rdeči vetrovki in z očali, ki so priljubljena med slepci. Verjetno je hodil breznamensko, kot je to v navadi pri starih ljudeh, a ni taval, kot to počnemo v mestih, ko nekaj iščemo, pa ne vemo kaj ter ne vemo kje. Sprehajal se je zato, da bi se sprehajal in po točno začrtani poti. Ustavil se je pred mano, me nekaj trenutkov gledal in molčal. »Come with me for drink.« Nič pametnejšega nisva imela početi, zato sva vabilo sprejela. Saj je bil vendar najin namen spoznati domačine, midva pa sva navidez samozadostno le hodila po otoku, pila kavo, se vozila z najetim malim fiatom pando, in od zunaj s čim manj posegi skušala prestrezati življenje domačinov, ki se je okoli naju pomikalo po lastnih tirnicah. Do taverne smo hodili brez besed. »What do you drink?« Odgovoril sem: »Wine if it’s good, something stronger if it’s not.« Vrnil se je z malo stekleničko tsipura in tremi kozarci. Ime mu je bilo George in kadil je cigarete karelias. Izkazalo se je, da se navadno ne sprehaja po tej poti in le čaka ženo, ki je šla v banko uredit neke papirje. Povabil naju je, naj prideva na večerjo v njuno hišo nad kanjonom, ki se izliva v morje. Prišla sva, jedla klobase, ki jih je napravil sosed, pila vino, ki ga je pridelal župan, in kruh, za katerega nama je Varvara, Georgeva žena, povedala, da je blagoslovljen. Naredila nisva nič in prejela že tretje povabilo: v nedeljo, v »vasi«, k maši.
V obalnih vaseh je navsezgodaj odprta vsaj ena kavarna. Stran od morja ni ribičev, zato glavni trg ob osmih zjutraj ostaja čisto sam in prazen. Mize so zunaj in stoli tudi, kajti ni bojazni, da bi jih kdo ukradel in dež je v toplejših mesecih sila redek pojav. K sreči sem s seboj vzel knjigo, zbirko pesmi Konstantina Kavafisa v angleščini. Do devetih je v vas pristopicljalo nekaj starejših gospodov, najprej posamič in nato trumoma; začenjala se je nedeljska maša. Vse težje sem se osredotočal na branje in vse bolj je mojo pozornost prevzemalo prebujanje okolice. Nazadnje sem čisto pozabil na knjigo in jo odprto odložil na mizo. Pesem, pri kateri sem se zaustavil povsem naključno, se mi je zazdela posrečeno umestna.
I love the church: its labara,
its silver vessels and candleholders,
Je to petje ali govor? Naročil sem metrio kot vselej doslej, ampak kot vselej doslej je kava presladka. Po ulici, edini ulici v Christosu, ki je neuradno glavna vas zahodnega dela otoka, se približuje stari Karelia, tresoče in z istimi očali za slepce. Z obema rokama drži bel plastičen lonček z blagoslovljenim kruhom. Kruh so namesila dekleta pod cerkvijo, mama in tri hčere, ki si med seboj niso podobne. Enak kruh imajo v obeh krajevnih trgovinah, enak kruh imajo v tavernah, ki ne mesijo svojega, enak kruh je blagoslovljen. Spečejo ga v nedeljo dopoldne, in v škafih narahlo oškropijo z brandyjem. Alkohol in duh sta tu nerazvezljiva. George, čeprav neizobražen (v Atenah se je izučil za električarja, nekaj časa je ob večerih delal tudi kot projekcionist v kinu), se zaveda značilnosti grške kulture. Zaveda se paradoksov in dejstva, da so to paradoksi za tujce. Grki resda berejo bore malo, a pišejo zgodovino z velikimi črkami – in kdor piše, nemara dvakrat bere. »Germans drink to make happy, I drink when I am happy.« Pol skodelice je usedlina. Grška kava je le za nepozornega enaka turški (in turška ni enaka slovenski).
the lights, the ikons, the pulpit.
Karelia razjasni mojo dilemo – duhovnik govori in ne poje. »But he not talk with words.« Zadnje leto žaluje in danes obeležujejo smrt … Brata? Prijatelja? »I have no brother or sister, my parents make only one child, but they make a special child. But I have many brother and sister.« Grški bog ni eden, bogov je mnogo. Če že mora biti eden, naj bo vsaj mnogo svetnikov in naj se pojavlja skoznje. Boga se praznuje v klobasah in v vinu in v jagenjčku, bog se skriva v soufiko in v pogledu na morje iz vetrovne vasi Amalou, do koder pelje nova cesta. Svetniki so dobri prijatelji, zato imajo svoje praznike. Panigiria. »Last year my brother in law and and sister in law die.« Od takrat panigirijev ne obiskuje. Midva pa naj le greva. Okušati morava, duhati.
When I go there, into a church of the Greeks, with its aroma of incense …
Karelia se ves čas ozira proti cerkvenemu portalu. Ko zagleda svojo ženo, se oprime naslonjala in vstane. Rodila mu je štiri otroke. Najstarejša hči (52 let) na celini uči aerobiko in plavanje. Najmlajša jih šteje 20 in študira vinarstvo. Zgodnji september je vmesni čas. Nekateri so utrujeni, nekateri v pričakovanju, eni skušajo pojesti čim več paradižnikov, preden nastopi jesenski mraz, drugim se paradižniki že upirajo in bi jedli samo buče. Jutranja kava po dolgem času zadiši močneje in toplo pozdravi kot sonce tam, kjer sije bolj redko.
… its liturgical chanting and harmony, the majestic presence of the priests dazzling in their ornate vestmenets, the solemn rhythm of their gestures.
Vsak dan skadi dve ali tri cigarete, ne da bi se omejeval, ko ob šestih popoldne, ne da bi posebej načrtoval, spije kavo s svojo ženo. »I smoke only when I drink coffee. I have coffee to spend some time with my wife.« To počneta 43 let vsak dan, ne da bi se obremenjevala, če je kakšen dan drugačen. Cigareto ponese k ustnicam počasi, drži jo lahno med palcem in kazalcem, naslonjeno na sredinec. Ko potegne dim, cigareta komaj opazno zalebdi. Kako bi lahko bila taka navada razvada?
… my thoughts turn to the great glories of our race to the splendour of our Byzantine heritage.
Vsak dan isto; ista miza, isti stol, ista natakarica, ki je že od nekdaj stara in se nikdar ne postara, časopis, ki želi biti senzacionalen in izpade dolgočasen. Vsak dan so novice bolj odmevne, dejanja politikov in napadi upornikov so vsak dan skrajnejši, večji, bolj uničujoči. Karelio vsaka stran presune manj in pravi, da bo bolje, če neha brati časopis, preden bo prepozno. Pije podobno kot bere. Resnica je, da Ikarijci pijejo zmerno; laž je, da se zmernost konča pri enem kozarčku, dveh. George pije dosti, neznanec bi ga hitro obsodil da pije preveč. Včasih pol kozarca zraven sira in oliv za zajtrk, brez izjeme dva, tri deci zvečer v taverni. Ko ju z ženo kdo obišče, iz shrambe prinese feto, domač kruh in ono županovo vino, temno kot noč. Pred spanjem spije čisto majčkeno medice. Ampak George ni pijanec. Vztrajno zatrjuje, da nikoli ni pijan in se je napil le dvakrat v mladosti. Privaditi vina se je lepo, privaditi se novic, v tem je pravi hudič. Razumem ga. Kljub temu ali ravno zato, ker ne poznam odgovora, ga vprašam, ali se mu ne zdi, da je treba najprej postati čisto ravnodušen spričo usode sveta, da bi lahko na pogorišču vzniknila resnična etika. V odgovor nezadovoljno stisne ustnice in me vpraša, če me kaj zebe.
George je več let delal v Južnoafriški republiki. Koliko let in kaj je delal, ni povedal nikoli, jaz pa ga tudi nisem spraševal. Bolj kot kaj je delal, me je iskreno zanimalo, kako je delal in deloval v državi, ki je sicer znana po svoji večslojnosti (tako v dobrem kot v slabem), po enajstih uradnih in še več neuradnih jezikih. In angleščini kot lingui franci. Angleščini, ki jo George zasilo govori, a razume bore malo besed, ki so izven njegovega značilnega besedišča. Pogosto, recimo, uporablja glagol pinch, zlasti v političnem kontekstu. »They just pinch money. Left, right pinch money.« V Atenah je popravljal furnaces. Ni pa vedel, kaj pomeni laptop (čeprav ga je imel), niti kaj pomeni notebook, niti približno kaj je baggage in kaj butter. Moja grščina je še precej slabša od moje nemščine, čeprav na trenutke podobno metafizičnega značaja, glede izbora besed: vse, kar znam enega in drugega jezika, sem se naučil iz oklepajev, ki so jih prevajalci pustili iz izvirnika v filozofskih delih. In značilnih fraz, ki diplomiranemu filozofu pritičejo, kot se za kuharja spodobi, da ve, kdaj uporabiti ta ali oni nož. »Epikeina tes ousias,« ne odpira dialoga, za razgovor se je bilo težko zanesti tudi na mojo angleščino – za te razmere je bila prezapletena. Da bi lahko komuniciral, sem se najprej odpovedal večini besedišča, ki se mi je naplastilo v letih prebiranja knjig v angleščini, šolskega učenja, gledanja filmov, skratka vsakdanjega življenja na Zahodu. Toda to ni bilo dovolj. Jezika se naučimo in ga nato pozabimo. Ko moramo poseči v njegove osnovne gradnike, v njegovo naravno melodijo in tempo govorjenja, ki se z nami zraščata kot dihanje, se razleti na kosce. Odpovedal sem se vsem, razen najbolj rudimentarnim slovničnim oblikam in na koncu še lastnostim jezika, ki so nujne za njegovo vsaj približno pravilnost, četudi najbolj poenostavljeno: množina, naglas, glagol. Nekje v tej spontani degradaciji svojih jezikovnih zmožnosti, sem bil prepričan, da sem se resno uštel v svojih pričakovanjih. Grki, ki sem jih poznal, so navadno dobro govorili angleško in skoraj nikoli nisem spoznal Grka brez vsaj osnovnošolskega znanja angleščine. Zavedal sem se njihove slovite naklonjenosti Angležem in vezi z Ameriko, da je grški narod skoraj tako diasporičen kot izraelski in da je po prvi svetovni vojni grško prebivalstvo iz Smyrne, Istanbula, Trakije in Kavkaza odhajalo v ZDA v velikanskih valovih. Spominjal sem se kraja na Santoriniju, ki je izgledal kot Mehika ali kot Teksas in kjer so ljudje vozili forde ter v trgovinah z živili prodajali kaktuse.
Nova cesta gre od Nasa do Karkinagrija – pri Amalouju se začne vzpenjati, dokler ne seže tako visoko nad morje, da se valovi spodaj spremenijo v majhne bele črtice, navidez negibne. Razen zapuščenih tovornjakov ob cesti ni sledi človeka. Monumentalni, od vetra zloščeni kupi kamenja, najtrdovratnejše rastje in bežne meglice spominjajo na scenografijo iz znanstvenofantastičnih filmov. Pa tudi na ameriški Divji zahod in na nepredvidljive ravnice Bližnjega vzhoda. Mnogo stvari v Grčiji izgleda kot drugod. Ne poznam vseh kulturnih vplivov, ne vem, kdo je v Grčijo prišel in kdo je iz Grčije odšel drugam. Nekatere besede zvenijo podobno na različnih koncih sveta, četudi so njihove etimološke poti neodvisne. Včasih podobno zazveni tudi glasba. Nekatera občutja so tesneje zvezana z okoljem kot druga. Splošni izraz za grško ljudsko muziko je dhimotika; ampak vsaka vas na Peleponezu, vsak del Atike in Makedonije, vsak otok v Jonskem in Egejskem morju ima čisto svojo, posebno zvrst glasbe in vsaka glasba ima svoj ples. Khasapiko je eden izmed najbolj pogostih skupinskih plesov, zeibekiko je individualen. Pri zeibekiku se plesalec dvigne, ko začuti klic glasbe in se nanj telesno odzove. Pleše sam in le zase. Razvil se je zlasti v tekedejih pristaniškega podtalja, kamor so takoimenovani mange – obstranci, navadno moški nižjega sloja, ki so postopali po mestu (še najpogosteje v Pireju in Smyrni, današnjem Izmirju) z noži za pasom in na eno ramo nataknjenimi suknjiči – hodili kadit hašiš in pozabljat svoje tegobe. Glasba, ki so jo preigravali v urbanih beznicah, se imenuje rembetika (tudi rebetiko). Rembetika zveni in ne zveni kot blues. Pionirjizvrsti, Markos Vamvakaris, Vasillis Tsitsanis, George Mitsakis in drugi so pisali o podobnih rečeh na podoben način, kot so to počeli črnski glasbeniki na ameriškem Jugu po prvi svetovni vojni. Besedila rembetike in bluesa so izrazito osebna in erotična: grenkoba razhoda, poželenje in varanje, revščina in osamljenost na robovih družbe, v zaporu. Značilna ritmična shema bluesa je jambski pentameter, ki je klasična poetična forma na zahodu; rembetika je navadno pisana in peta v dekapentasilabičnih verzih, kar je najpogstejši metrum grške poezije od bizantinskega obdobja naprej. Niti blues niti rembetika ne napeljujeta k spremembi; obe zvrsti glasbe sta stoični raje kot zaskrbljeni, raje utrjeni kot dejavni. Zato ni nenavadno, da blues nikoli ni uspel postati glasba črnskih aktivistov, čeprav priča o zapostavljenosti in diskriminaciji in rembetika nikoli ni postala glasba grške levice, boja za družbo solidarnosti, za skupno pravično prihodnost. Na Ikariji ni beznic, v katerih bi lahko rembetika zazvenela dovolj intimno in dovolj osamljeno. Glasba se tu igra na odprtem, pod zvezdnatim nebom in pleše se družno. Telo enega postane telo vseh, ki se z rokami sprimejo v serpentinast klobčič. Njihov ples se imenuje ikariotikos. Ritem je enakomeren in stopnjujoč in vodi naprej v ekstatičnem pričakovanju. Dokler se krog ne sklene in spontano razprši.
Ikarijci občutijo ves otok kot svoje telo. Skrivnost Ikarije ni v tem, kar prebivalcem daje, ampak v vsem, kar iz njih izvablja. Georgeu nisva uspela povedati, da sva šla na panigiri, jedla kozlička iz skupnega kotla in plesala v krogu. Naslednji dan sva se na trajekt vkrcala tam, kjer smo se spoznali. Na otoku ni ulic in uličnih številk, nimava njegovega naslova in ne njegovega priimka. Kot mnogim drugim mu je ime George in kadi cigarete karelias. Ni mi povedal dosti, toda tudi moje najljubše knjige so kratke, dejstveno skope in pogosto netočne. Pogovor ni le izmenjava sporočil. Poslušanje ni le sprejemanje sporočila drugega in govorjenje ni le posredovanje sporočila drugemu. Ne da se vsega povedati vsem.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
