Etični problemi Zahodne civilizacije – splav, evtanazija, smrtna kazen, istospolne poroke, tretji spol, nadomestno materinstvo – se rešujejo pretežno v sporu med levico in desnico, vendar gre za generacijske probleme. Ker o njih odloča vsaka generacija znova, odločitve v demokraciji niso dokončne. Tudi pravica do splava, danes prevladujoča na Zahodu, lahko doživi spremembe – omejitve, pogojnost, prepoved – vendar z argumentacijo nereligiozne etike. Odvzem pravice do splava po katoliško pomeni politično, etično in moralno regresijo.
Zato je prav, da država sodi kleriku Tadeju Strehovcu zaradi sovražnega govora. Namreč v kontekstu problemov – ženska, splav, umor; pravica do življenja, svobode govora, oznanjanja vere; demokracija, ustava, pravo – se kaže: prvič, da je sovražni govor nujnost kleriškega krščanstva; in drugič, gre v zadevi Strehovec et. al. za spopad dveh kultur: nedemokratične v. demokratične, klerikalne v. sekularne. Zato me zanima kontekst z vidika časa, kraja, oseb in vsebin.
Cinizem, hipokrizija, nasilje
Ne smemo tolerirati izjav papežev, kardinalov, škofov, teologov. Za Janeza Pavla II je splav enak šoahu / holokavstu; zakoni o pravici žensk do splava pa »najbolj strašna oblika totalitarizma, skrita v demokratično preobleko … in zato nimajo nikakršne pravne vrednosti«. Za Benedikta XVI. je ženska nosečnost – in vse pred in po njej – vedno bila in bo Cerkvena zadeva. Cinizem je žensko primerjati z zločinci v Auschwitzu, Barbarinem rovu, Srebrenici ali Darfurju, ki bi jim morali soditi tako kot nacistom v Nürenbergu, Tokiju ali Haagu za zločine v Jugoslaviji. Obskurna papeža gojita tradicijo / ambicijo obvladovanja ženske – telesa, duše, duha – od rojstva, za življenja in še dolgo po smrti. Nadzor ženske in njenega mednožja »in totaliter« – zaradi rodilnih sposobnosti in nič manj zaradi užitka (orgazma, spolne sle) kot naravnega smerokaza veselja nad življenjem – kler prakticira z zakramentalnimi tehnikami krsta, obhajil, birme, porok in pogrebov; s strašenjem o izvirnem grehu, vrojeni ženski grešnosti, otrocih kot sadovih greha, grešni spolnosti pred in izven zakona ter kazni po smrti zaradi grehov v življenju.
Ciničen je Frančišek! Zanj je splav »podobno, kot če bi najeli poklicnega morilca, da konča življenje nekoga drugega«. (18. 10. 2018) Ženska naroči umor poklicnim morilcem, zdravnikom! »Vzeti življenje« je litota za umor. Za demokratično pravo splav ni niti naročen umor niti »odvzem življenja«; umor je samo za cerkveno pravo, ki ga demokracija izključuje kot idejo in prakso.
Bom jasen: izjav klerikov o ženski, splavu, otroku ne pokriva pravica do govora; še manj pa mizogine – ženski sovražne – politike RKC pokriva pravica oznanjanja vere v Boga ljubezni. Zato je važen kontekst; ker demokracije razkrivajo kaj kler RKC v resnici počne urbi et orbi, so izjave klera hinavske. Slovanski in nemški papež sta do konca prikrivala vse zločine RKC, posebno pedofilije.
Spodaj pojasnjujem zakaj smisel – rabe in zlorabe – pravic razjasni šele historični kontekst boja za njih. Tu pa poudarjam: ker je pravica do splava v ustavah, zakonih, mednarodnih aktih demokratičnega Zahoda, so primerjave splava s šoahom, najetimi morilci, umori nerojenih otrok hiper sovražni govor. Tako kot je sovražni govor juda imenovati otrok hudiča (Jezus Kristus), homoseksualca peder, črnca črnuh, pohabljenca kripl, duševnega bolnika kreten itd. Ne pozabimo, da je jezik politične korektnosti rezultat dolgega boja proti velikim krivicam in trpljenju drugačnih, ki jih je RKC vedno trpinčila: homoseksualce, nezakonske matere, nekrščene otroke, drugoverce, samomorilce. Zato v boj proti krivicam sodi, da klerike pedofile in škofe prikrivalce imenujemo zločinci; požrešne, oblastne in lažnive klerike pa klerikalci itd.
Svoboda govora, abortivni lobi, molitev za nerojene otroke
Bistven je kontekst! Ker je pedofilija tako pogosta spolna praksa klera, so politike RKC glede spolnosti, splava, molitev za nerojene otroke tipična hipokrizija; na eni strani uničevanje resničnih življenj s spolno zlorabo in na drugi licemerni boj za nerojene. Papeži, ki teatralno molijo za nerojene otroke (Lavrentino), naj rajši molijo za posiljene otroke, ki so prav zato, kot odrasli naredili samomor. O teološkem licemerju t.i. molitev za domovino, Evropo, razsvetljenje sodnikov po sv. duhu pa drugič.
Zato so za demokracijo »molitve za življenje« pred ljubljansko porodnišnico, ki jih sponzorira katedralni kler (primas S. Zore et consortes), prakticirajo pa čudaki iz »Zavoda Božji otroci« samo vrsta sovražnega govora. Klerik A. Stres trdi, da molijo za »700.000 nerojenih deklic in dečkov, ki so bili splavljeni v zadnjih 70 letih.« Ker jih je kler več tisoč posilil v samo 10-letih, stresom – s prezirom, ki ne mine – sporočam: če verjamete v pekel, se nanj intenzivno pripravljajte in molite, da vam ga kdo ne uprizori tukaj, kot ga vi otrokom vsega sveta! (Državne, edino relevantne preiskave pedofilije, poudarjajo, da razkrivajo le vrh ledene gore.) V tem kontekstu v domačo zagamanost sodita tako izjava, da je Simone Veil »največja morilka vseh časov« in namerni falsifikat, da je »rimsko pravo priznavalo pravno subjektiviteto nerojenim otrokom«. (BMZ) S. Veil je hrabra judinja intelektualka, ki je Francozinjam izborila pravico do splava (1975) in mračnim sporočila: »Usoda Evrope in prihodnost sveta sta samo v naših rokah.« In ne Boga. Rimsko pravo nerojenim priznava pravno subjektiviteto samo, če se rodijo ! (Slovenkam je leta 1975 to izborila nič manj hrabra Vida Tomšič, revolucionarka prvega ešalona.)
Zato kleriki Strehovec, Stres, Zore, osebe oblastnih ambicij, govore čisti sovražni govor proti osebam v stiski; ženskam, ki odločajo o sebi in plodu. Smo pri bistvu: sovražni govor in dejanja proti človeku v stiski niso nikoli dovoljena – niti direktni cinizem papežev; niti posredno z napadom na abortivni lobi niti direktno z molitvijo za nerojene otroke. Ker RKC tu ni civilna družba je moj jezik oster zato, da se razumemo. Z ostrim in jasnim jezikom branim šibke, tiste v stiski.
Kako deluje zahodna svoboda?
Ideja zahodne svobode izhaja samo iz grško-rimske tradicije. Zato bi se 1. člen demokratičnih ustav moral glasiti: »Državljani ste svobodni pod pogoji, ki jih določa ustava.« Svobode torej ni brez postave, ustave, prava, kar pomeni: prvič, država mora zagotoviti, da je »Odločanje o rojstvih svojih otrok … svobodno.« (čl. 55 Ustave) Tudi tako, da aktivno omejuje nasprotnike ustavnih pravic. In drugič, država ne sme tolerirati netolerantnih; skratka ne sme biti nevtralna do ver in institucij (RKC), ki so v temelju proti tej svobodi. Država demokracijo brani tako, da ima ustavna pravica (čl. 55) a priori premoč nad nasprotniki te pravice (klerikalci).
Kontekst šteje. Pravica do splava izhaja iz etike t.i. zahodne svobode. Celotna zgradba svobode stoji na posamezniku, ki nisem jaz; torej če drugi ni svoboden, tudi jaz nisem. Če o sebi odločam svobodno – dam ali prodam kri in organe, se samopoškodujem, se ubijem, evtanaziram – mora tudi drugi o sebi odločati svobodno. Zato ženska odloča o sebi v celoti; tudi noseča razpolaga s seboj in svojim plodom, ki za etiko zahodne svobode, ni drugi; ona in plod sta ona. V tem smislu je ta pravica zapisana v ustavi in Evropski konvenciji o človekovih pravicah (1950), ki zarodek (zigoto, fetus, embrio) šteje kot del ženskega telesa in utero.
Gre za bistvo politično / etičnega problema: kdo naj razen ženske odloča o njej, ko je noseča? Samo ona in nihče drug! Pravica do splava je torej pravica do izbire samo ženske, da zanosi, rodi ali splavi. Namreč z etiko svobode (demokracije), ni mogoče utemeljiti, da lahko kdo drug odloča o ženski in njenem plodu. Samo mon(ote)istična etika ženski vzame pravico in jo da klerikalcu, komunistu, fašistu. Janez Pavel II, Ceaușescu in Pinochet stoje skupaj. Možnost izbire v temeljnih zadevah – splav, evtanazija, razpolaga z organi, dosmrtni zapor – odraža omiko demokracije; prepoved ali zapoved pa neomiko.
Bom jasen: pri pravici do splava ne gre za t.i. pravico do življenja, kot jo razumejo sodobna etika, nacionalno in mednarodno pravo. Zato se nasprotniki splava ne morejo sklicevati na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948) in Evropsko konvencijo (1950, čl2.). In zato tudi čl. 7 Ustave RS: »Človeško življenje je nedotakljivo«, ki je samo imperativno pojasnjevalna formulacija 3. čl. Deklaracije 1948, ni nad pravico ženske do splava. Sklicevanje reakcionarjev – cerkvenih in laičnih – na naravno pravo pa je neumna akademska neizobraženost. Katoliški pleonazmi – kultura življenja, izberi življenje itd. – nimajo zveze s pravico do življenja iz demokratične etike.
Smisel pravic
Ker ustava pravico odločitve da samo ženski, so za demokracijo neetični vsi pritiski v smislu očitkov slabe vesti, zahtev da ne sme sama odločati. Država je zato dolžna odločitev ženski olajšati tudi s prepovedjo aktivizma, ki stisko žensk stopnjuje; škofom naj »odsvetuje« ščuvati molivce iz božjih zavodov. Važen je kontekst: kot je bila politika RKC do nezakonskih mater vedno neusmiljena, je danes enako zlobna do mater samohranilk. Zato so molitve za nerojene pred porodnišnico nasilje institucije in hipokrizija, ki nima zveze z zaščito otrok. Obratno je res; če ima ženska pravico izbirati, država pa zagotoviti, potem klerikalci zlorabljajo pravico do zbiranja, govora, svobode vere, če s tem stopnjujejo stisko žensk. Torej, če država ne bo zaščitila žensk pred klerom, jih bodo državljani sami.
Zato velja razumeti, da smisel pravic – rabo in zlorabo – razjasni šele historični kontekst. Namreč, vse pravice – temeljne, socialne, politične, kulturne – so rezultat stoletnih bojev in hektolitrov prelite krvi; so etika svobode. Enkrat izborjene so demokratične pravice za vse; tudi za kler(ikalce), ki so proti njim in jih bodo ukinili, ko bo mogoče. Smo pri bistvu: zato sklicevanje klera (Strehovec, Stres, Zore, SŠK, Pravičnost in mir itd.) na pravice v konkretnem življenju vedno deluje neiskreno; in zato uporabo sprevračajo v zlorabo.
V tem kontekstu gre vedno za zlorabo, če pravico – govora, zbiranja, protestiranja, oznanjanja – uporabimo za napad na zasebnost / intimnost, kamor vsekakor sodi odločitev za splav. Kler besno zavrača možnost obstoja prostora (intimnosti, zasebnosti), kamor v imenu Boga nima vstopa, zato uči da naj »zakonca pri spolnem odnosu medse povabita Kristusa.« Prostor zasebnosti demokracija brani z vso silo, sicer ni demokracija. (A. de Tocqueville)
Koliko svobode?
Danes je Evropa demokratična, sekularna, za versko svobodo, človekove pravice, svobodo mišljenja, govora, seksualnosti, feminizem, socializem, ki zmanjšuje neenakosti. To je RKC zatirala prej in danes.
Sem za veliko svobode za vse. Svoboda razkriva klerikalce, reakcionarje, mizogine konzervativce; imajo se za žrtve demokracije, saj jih ovira, da bi svobodno oznanjali vero sovražno svobodi, na primer žensk. Da nič mon(ote)ističnega ni demokratično kaže prav to, da kler(ikalci) danes svobodno »sovražno govore o boju za demokracijo in njene postulate«; napadajo relativizem, individualizem in liberalizem, ki so izhodišča vseh človekovih pravic, tudi do splava.
Prav lojalnost ustavi zahteva ustavnim pravicam (tudi splava) priznati premoč nad pravico svobode govora nasprotnikov teh pravic. Konkretno je zato pravica do splava (čl. 55) visoko nad pravico svobode govora in oznanjanja vere s katero utemeljujejo »sovražni govor« do zagovornikov te pravice – abortivnega lobija. Namreč kontekst / tradicija nedemokratičnosti napaja sovražni govor in dejanja. Pravno je govor sovražen, če povzroča javni nemir; ampak izjave papežev in kler(ikalcev) – Strehovca et al. – povzročajo izrazit notranji nemir; moralno ogorčenje nad klerom, ki »oznanja vodo, pije pa vino«. (H.Heine)
Zato sem celo za »zlorabo« svobode govora, ko gre za ironijo, humor, sarkazem, zato ker je velika razlika primerjati žensko, ki splavi z morilko ali upodobiti Marijo s podgano. Prvič gre za katoliško zlobo do živih žensk – mater, hčera, deklet; drugič pa za radikalno (in nesramno!) ironizacijo teološke konstrukcije o brezmadežnosti s katero RKC še danes kaže izvorno sovraštvo do naravne spolnosti. Marija s podgano je blažev žegn v kontekstu večne kleriške surovosti do žensk.
Svoboda je zapletena; zahteva obzirnost in odločnost. V demokratični EU prakse niso enotne, ker ne morejo biti enotne. Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo (25.10.18), da »žaljenje preroka Mohameda presega meje svobode govora« in tako podprlo sodbi sodišč Avstrije. Irska pa je ravnokar dekriminalizirala bogokletje (10. 2018). Ravnotežje med pravico govora enih in pravico drugih do zaščite njihovih verskih čustev je dobro za sožitje ateistov, teistov in agnostikov. Ampak sožitje mora upoštevati tradicijo kritike in dvoma, kamor sodijo tudi humor, ironija in sarkazem na račun vseh v republiki.
Torej, veliko svobode za vse in še več pravne države.
Sklep
Dobro je, da država sodi T. Strehovcu za sovražni govor. Prav razloženi kontekst kaže, da je za pregon čl. 297 Kazenskega zakonika več kot jasen. Trditev M. Krivica, da »mora biti kazenski zakon povsem jasen (lex certa)« je neumnost. (Delo, 10.11.18) Če bi to držalo ne bi bil obsojen noben veliki zločinec v Nürenbergu, Tokiju ali Haagu (srbsko posiljevanje muslimank kot vojna strategija; foški dosje). Če ni zakonov ali ti niso »povsem jasni« je odločilna etika – kultura, tradicija, etos / drža sodnika; to ga vodi skozi kontekst, ki jasno pokaže kdo moč zlorablja (RKC) in kdo je šibek, v stiski (noseča ženska); zato je na strani nje in njenih zagovornikov, tako kot je čl. 55. Ustave: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.«
Zato je čl. 297 KZ več kot jasen (lex certa) za pravosodje – tožilce, sodnike – ki z osebnim etosom /držo uveljavljajo etiko, ki je utemeljila ta zakon in to ustavo. Če te etike nimaš in si etično negotov (kot Krivic), potem črkobralsko zahtevaš 200% jasne zakone. Skratka pravosodje je dolžno upoštevati kontekst reakcionarnosti, nedemokratičnosti, mizoginosti, ki hrani sovražni govor cerkvenih in laičnih klerikalcev. Če pravosodje v konkretnih zadevah ne uveljavlja etike ustave in zakonov, demokracija ni možna.
Perspektiva
Etični problemi Zahodne civilizacije – splav, evtanazija, smrtna kazen, istospolne poroke, tretji spol, nadomestno materinstvo – se rešujejo pretežno v sporu med levico in desnico, vendar gre za generacijske probleme. Ker o njih odloča vsaka generacija znova, odločitve v demokraciji niso dokončne. Tudi pravica do splava, danes prevladujoča na Zahodu, lahko doživi spremembe – omejitve, pogojnost, prepoved – vendar z argumentacijo nereligiozne etike. Odvzem pravice do splava po katoliško pomeni politično, etično in moralno regresijo.
