Izpoved otroka, ki ga ni

Mlada avtorica Katja Gorečan (1989, Celje), diplomirana komparativistka, magistrica dramaturgije in scenskih umetnosti ter trenutna študentka magistrskega programa Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je pred proznim prvencem Materinska knjižica objavila dve dramski besedili in tri pesniške zbirke, ki bi jih, še posebej zadnji dve, lahko umestili med poezijo in dramoletom. Angeli istega porekla (Literarno društvo Šentjur, 2007), Trpljenje mlade Hane (Center za slovensko književnost, 2012) – delo je bilo izbrano za 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja ter nominirano za Jenkovo nagrado – in Neke noči neke deklice nekje umirajo, s podnaslovom Koreopesem duhov, senc, sanj in volkov (Književno društvo Hiša poezije, 2017).

V delu Materinska knjižica, ki tako formalno kot vsebinsko nosi primesi poezije, na izjemno subtilen, neposreden in pronicljiv način problematizira doživljanje mlade, neimenovane ženske po spontanem splavu, ki se ji je zgodil v devetem tednu nosečnosti. O njenem dolgem in izčrpavajočem doživljanju na »neobremenjen«, igriv ter neredko pesniški način pripoveduje njen izgubljeni plod, ki je v času žalovanja za seboj dobil ime tobija. Slednja avtoričina odločitev doda meditativni in s tragiko zaznamovani pripovedi edinstveno, nemara odločilno dimenzijo. Kot da šele glas »drugega«, tistega, ki ni s tega, z naglico in s produktivnostjo obremenjenega sveta, lahko zaobjame vso kompleksnost materinega žalovanja ob izgubi nerojenega otroka. Ker ta svet za to témo nima in ne želi imeti dovolj posluha. Zato je delo intimni, družinski, družbeni in politični komentar problematizirane teme, hkrati pa, tako avtorica, ki ne skriva avtoterapevtske vloge samega pisanja tega dela, »ljubezenska izpoved mame svojemu nerojenemu otroku«.

Obravnavana problematika je v javnosti sicer prisotna, a ravno toliko, da ni možno reči, da je ni. Kjerkoli že se o njej razpravlja, se razpravlja premalo in predvsem na premalo premišljen, kompleksen in empatičen način, da bi lahko bilo učinkovito. Z avtobiografsko kopreno prevlečena Materinska knjižica pristopa k tej občutljivi temi na izviren način prav s to zaobrnjeno, »potujitveno«, odmaknjeno in hkrati središčno pripovedovalsko perspektivo. Kot je avtorica nekje povedala: »Sovraštvo in krivdo, ki sem jo čutila do sebe in predvsem do svojega telesa po izgubi, je lahko ublažil samo glas otroka, ki je nezaznamovan z družbo in njenimi predsodki. Zato je nerojeni otrok pripovedovalec v zgodbi, ki opazuje svojo mamo pri žalovanju.«

Čas nosečnosti je eno izmed tistih obdobij, ko se ženska najbolj zaveda lastne krhkosti in predvsem spoznanja, da na določena obdobja v življenju nima in ne more imeti vpliva. Da je to, kar lahko naredi sama za varno nosečnost in porod zdravega otroka, bore malo v primerjavi z neštetimi možnostmi, da se na poti zatakne. Da tudi medicina ne zmore prevzeti popolnega nadzora in da še posebej v prvem trimesečju nosečnosti ne zmore preprečiti tega, česar se nosečnica najbolj boji. Da ji ne preostane drugega kot zaupanje in vera, da bo vse dobro.

In vselej ni dobro. Da se spontani in umetni splavi dogajajo tako rekoč nenehno, da sta zavedanje o njih in ustrezna podpora ženskam o še vedno ne dovolj pomembni, celo tabuizirani temi zvečine potisnjeni na rob družbe, da ženska praviloma sama išče izhod iz čustvene stiske, ki sledi izgubi otroka, da so te stiske lahko mukotrpne, dolgotrajne in samoogrožajoče, o tem nazorno, s pravo mero empatije in neprikrite kritike družbe, pripoveduje Materinska knjižica Katje Gorečan.

Zgovorno in ironično je izbran že naslov dela. Namesto poteka nosečnosti in razvoja ploda, ki ga redno nadzoruje in v materinsko knjižico nosečnice vpisuje stroka, se v Materinsko knjižico Katje Gorečan stekajo čustveni izlivi ženske, kot jih prestreza glas njenega izgubljenega ploda. Ta nas vsevedno, suvereno, »zrelo«, tudi z vmesnim nagovarjanjem bralca, popelje skozi štiri dele romana s pomenljivimi naslovi. »Odsotnost svetlobe«, »Ginekološko-porodniški oddelek«, »Odsotnost zvokov« in »Poslednji zakrament« zaobjamejo trpko pot mlade ženske, ki jo prehodi, da preživi. Medtem ko razdelek o odsotnosti zvokov problematizira tudi materino podedovano naglušnost, ki ji v sodobni družbi prav tako predstavlja čustveni hendikep, je avtorica v drugem poglavju razgrnila vso hladnost in sterilnost tako stroke kot družbe, ki ji namesto potrebne podpore sporočata, da se od nje pričakuje sodelovanje in funkcionalnost. In zaključi z ganljivim pokopom majhne krste v zemljo, ki se bere kot pokop žalovanja tako za izgubljenim otrokom kot za »ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes«.

Osrednja protagonistka se sooča z občutki izgube, razočaranja, jeze, manjvrednosti, krivde, sramu, bolečine, nemoči, praznine in odvečnosti povsem sama, na skrivaj, po koščkih, na tleh kopalnice, obrnjena k steni. Tobija, ki bralcu sporoča njena občutenja, predstavlja edini glas sočutja, razumevanja in sprejemanja materinega žalovanja, duša, ki je obstajala ali morda še obstaja, potem ko so »me počistili res do konca, da je mami lahko ostala zdrava«. Zdi se, da je med vsemi materinimi občutji najtrdovratnejši prav občutek krivde, s pogledom od zunaj sicer paradoksalen, a nič manj razdiralen. »ampak hkrati se ji je zdelo, da je ta krivda, ta sluz, ta senca, ta ogabna gmota nečesa, kar jo je držalo vsak dan znova dlje k tlom in še globlje, da je ta nepredstavljiva teža prihajala od nekod drugod, iz nečesa drugega. ali je to sploh bila krivda? včasih se je res zdelo, kot da bi nekdo to krivdo s selotejpom prilepil na mamina ramena.«

Tako tematsko kot formalno se Materinska knjižica prepoznavno vpisuje v opus Katje Gorečan, v katerem je osrednja junakinja praviloma mlada ženska, ki je v svojevrstnem konfliktu z okoljem in ki v sodobnem svetu doživlja (ne)prikrito nasilje. S tem se je na primer soočala že Hana v Trpljenju mlade Hane, medtem ko rojstvo mrtvorojene hčerke zaznamuje delo Neke noči neke deklice nekje umirajo. V slednjem delu je opaziti tudi prepoznavno držo od bolečine razcefrane ženske (»leži obrnjena stran od nas in nam kaže hrbet«), ki se prav tako pojavlja v Materinski knjižici. Avtoričina pisava tudi tokrat privzema pesniški slog, ponavljanja in odsotnost velike začetnice, ki kljub lirski kopreni pripomorejo k večji neposrednosti in izčiščenosti, s tem pa jasni sporočilni noti tega svojevrstnega lirskega glasu, tokrat položenega v usta otroka, ki ga ni.