Vse pesmi so iz Kondorjevega izbora poezije Iva Svetine Plamen iz morja (Mladinska knjiga, 2018), ki ga je sestavil in uredil Igor Divjak.
Igor Divjak o izboru pesmi Iva Svetine za revijo Vrabec Anarhist
Poezijo Iva Svetine zaznamujejo erotika, dohovnoiskateljstvo in družbena kritičnost. Pri izboru za revijo sem dal prednost prvi razsežnosti. Svetina je zaradi drznosti, fantastičnosti in visoke estetiziranosti ljubezenskih podob zagotovo vodilni slovenski erotični pesnik. Prelomna je bila njegova zbirka Joni (1976), ki je v naši poeziji odpravila številne seksualne tabuje. Tudi tiste Svetinove pesmi, v katerih v ospredje stopi duhovnost, na primer iz zbirke Oblak in gora (2003), lahko beremo kot erotične, le da v njih ženska pesnika nagovarja kot samota in meditacija.
IZ ZBIRKE BOTTICELLI (1975)
Tvoja slika je školjka, zlata živalska geometrija,
iz nje se dvigaš velika in svobodna poganska luč,
napol zrak, napol meso, iz kamna, ki ga je lepota
oblikovala po načrtih sonca. Ležiš v gnezdu, znotraj
gladkem in ko Feniksova slina zlizanem od ognja,
greješ svoje otroke, da ovijajo tvoje dolge, medene
arabeske las krog bokov, ki jih slišim kako
se širijo, da te rodijo, purpurna sluz, speča v črnem
laku. Rasteš, otožna, zrcalo kavalirske perspektive,
v tvoji maternici se kopajo pomarančni mandarini,
s smaragdnimi mili negujejo s krvjo popudrane
obraze. Srečna barva, gibajoča se z ljubkostjo svetlobe,
krhka zagonetna snov, razprta pahljača, sinja in tanka
mačeha, iz Mijine kože izrezljana. Rišejo te objeti
vetrovi, ki so se pod cvetočimi krili prepustili
ljubezni. Tebi. Plave rože v njihovih poljubih so
bradavičke dojk, spuščajočih se ko plitek relief na
tvoje vrtnično telo. Vzpela si se iz popka tišine,
gola, zlatonitna ostriga in moja pesem je prva senca
nad tvojimi očmi, kapljicami divje krvi, ki je pricurela
iz ovce, zate zaklane pred tisočletji. Si steklena hiša
lepote, z belimi okni, razpirajočimi veke, si razklano
granatno jabolko, luč prši iz čipk žita vzhajajočega
planeta renesanse, porcelanastosinja iz snega povita
deklica, v finem zlatem prahu žareča linija anatomije.
Dvignila si se sama iz sebe, iz plitkordečega Sredozemskega
morja, v Venero oblikovana svetloba sveta. Tvoje še mokro telo
se vino iskri na Botticellijevih ustnicah.
***
IZ ZBIRKE JONI (1976)
Dala si mi kruh in razpočil se je majski večer za naju,
z meseca se je odluščila zlata sablja in se nandaya
papiga spustila k nama, ki sva bila večerni gozd vrtnic,
bršljan na hiši lubenic v Toskani.
Ležala si na levem boku, brušenem v čašastem listu, da je
zašepetala teža v tvojih dojkah in sta se sklonili
pod poljubom roke srca; zelena tkanina, prepolna luknjic
vonja izmed stegen, kjer si grela mojo včeraj napisano
pesem, ljubezensko pismo tvojemu joniju. Z orientalskimi
prsti si si vrtinčila dimasto grivo in od časa
do časa s sredincem segla globlje, da je
bil v vaginalnih solzicah posrebren, ko si ga dvignila
iznad ustnic k meni. Vzdramila si se, koža, zubelj, zgladilo
se je koleno in zlita senca sem objel tvoje stegno; pod
rdečelično lazuro trebuha je brenčalo najino srce,
zlatoglavi hrošč, ki ga bom s poljubom ubil, ko bova brizgnila
iz vrča tvoje vagine. Za tvojo ritko v rožah večera gori
srečna beseda.
Napela si se krog mene, dojki sta nagnili glavi vznak,
nazaj do belega obzorja ram, za katerim vrejo lasje kot
otroci, in navzdol do najinih v nihanju
objetih bokov, skrivajočih valove, krče valov dragocene
snovi, barvajoče se v spermi. Božam te odznotraj, krog
ustja, moker in gladek v temi, ki jo boš zgostila s tihim
ječanjem.
***
Prespala si v meni, krhka baletka, egipčanska mačka,
črna iz samote s srebrnimi očmi, tvoji dojki
sta čajni skodelici v zlatu mladega faraona,
vsa brez dlake, s porcelanasto ritko, rahla kot alkohol,
ljubeča, da te nosim na dež, rumeno cvetlico
v piramidi noči; z belimi nohti pišeš po mojem čelu,
da se mi za las odpre glava in iz nje zadišijo
solzne minute tvojih besed, arabska mavricija, tisočletja
skrivaš v sebi srce nebeškega ovna; tvoje runo je vodomet,
penisov prstan, nebo nad prekrvavljenim ustjem nožnice,
bel pesek v živalskem skominu, lak, ki oblije moj ud,
poljubim te, vino, stisnjeno iz meseca, vrelega v hišah oblakov,
iznad Babilona plovečih k nama; objemi me, svetloba, sreča;
si žareča smetana Nila, nasmeh poletne noči, sleci se,
svetloba krhke plesalke, razpri se, luč, da se bom strdil
v rdečo pot skozi tvoj temni grozd,
da bom za žličko sebe izlil v tebe.
***
IZ ZBIRKE PÉTI ROKOPISI (1987)
Arabeska
Arabeska Aga Mirak je slikal ptice in cvetje, vodo in vladarja. Samo nje, ki je edina smela ležati v vladarjevi postelji, ni smel upodobiti. Kajti skopili bi ga. Slikal in slikal je arabeske, milimeter za milimetrom nanašal barvo na izrisane like in v njih so se prebujale ptice in cvetje in voda – le vladarjevega obraza ni bilo nikjer več zaznati. Mesece in mesece je slikal, vztrajno, samo v zgodnjih jutranjih urah, ko so spali tako delavci kot vladar. In nekega jutra, tretjega dne šestega meseca zarana, je bila naslikana arabeska in bila je ona, ki bi ga skopili zaradi njene podobe. Izmučen je zaspal nad njo, z licem na njenem trebuhu, opraskanem z vladarjevim prstanom. Tedaj se je vladar prebudil in v postelji poleg njega je bila narisana arabeska v podobi cvetnega labirinta, v čigar srcu se je za večno izgubila ona, ki je edina smela ležati v njegovi postelji.
***
IZ ZBIRKE KNJIGA OČETOVE SMRTI (1990)
Zidam ti dom, drevo, pod teboj sam svoja senca sedeč, da se nebo pase v čašah oči, pijočih te, višina, skozi eone rastoča, zasnutek zidu, ki pregradi svet, da z ene strani živé pišoči, a z druge speči. Sprejmeš me v varstvo, da hodim. Gospodar, pod tvojo krošnjo, krono osmerih žarkov, sijočo pred pragom Sonca – v preteklost toliko kot v prihodnost –, ker le tvoje deblo je čas sedanji, čas nikogaršnji. Ne poznam imen tvojih plodov, ki jih pernata bitja krasijo s petjem, da si nadevajo podobe storžev, želodov in šišk, obdanih z zeleno svilo, in se nakit zdé v prisotnosti zlatega sadeža, ki men ne pozna ne potešene slasti, ker od pred pričetka je. Že slišim v vedomčevem petju odpiranje tvojega svetlega debla – vrat hrama, kjer se moje besede, obtežene s tisočerimi očmi kač, kuščarjev, mravelj in polžev, najedô tvoje prošnje k Mesecu, z vzhodom nizko jadrajočim skozi južnik tvoje krošnje, kristal peneče se med sinjo jaso neba in modrim zalivom. Preraslo si kletev, zapisano po vseh tvojih listih, da nikdar ne rodiš, ker si vonje kot šoje posesalo skozi zrak, da okrase nevestino posteljo sredi doline, praprostora zgubljenega paradiža. Štirikrat te obkrožim, ki si pevčevo ljubezen vklenilo v nežno lubje, in s sončnimi nitmi me prikleneš k roju mušic, da vzplamtim, poganska trava, pregrinjajoča prvo stopinjo k tvojemu dvorcu, skoraj že domu. Sam svoja mama se izlevim v sina, da se mlada palica, odrezana od tvoje najvišje, najtanjše veje, zasadim v zenit, ki ti vzame senco in jo, nepotešeno ženo, položi v silno svetlobo, pršečo iz tebe, ko si ogenj.
***
IZ ZBIRKE OBLAK IN GORA (2003)
Na čajni skodelici je bil narisan ptič,
ki se mu je reklo tat jagod: svetlorjavega pegastega oprsja
in sivomodrikastih kril se je s kljunom sklanjal k zreli jagodi.
Krog njega pa je bil razraščen rastlinski ornament:
vitice in umetelno zavihani listi, ki kljub temu, da je mesečina
presevala skozi tenak porcelan in se razlivala po gladini
ohlajajočega se čaja, niso dajali nobene sence.
Le zakaj naj bi bil ta ptič tat jagod? je pomislil Yüan,
ko je srknil grenak čaj. Mar le zato, ker se je njegov kljun
sklonil k sladki in vonjivi jagodi?
Ker je Yüan le počasi srkal svoj vsakodnevni čaj,
je bila skodelica, krhka kot dekliške sanje,
komaj do polovice popita. In tako Yüan ni mogel videti,
da je na spodnji strani skodelice narisan ptič,
ki žre sladko in omamno jagodo. Ki rase na tujem vrtu.
***
So se danes ptiči oblekli v belo ali je oblak sedel v krošnjo
drevesa, rastočega onstran vode? je razmišljal Yüan,
ko se je mučil za svojo delovno mizo z nekoristnimi opravki.
Ali pa je sredi poletja zapadel sneg, ki je pobelil ta himalajski
cigarovec, cvetoč takrat, ko je na drugih drevesih
v bližnjem parku listje že začelo rumeneti?
Zvečer, ko je sedel v gledališču in je predstava prek odra
drsela kot sanje, mu je pred očmi znova zažarelo drevo,
vse belo in okrašeno kot nevesta, stopajoča v svoj novi dom,
krog katerega se že gosti mrak, da iz njega zrase noč:
njena prva noč.
***
IZ ZBIRKE LESBOS (2005)
Sneg že pobelil je vrhove Krete,
košuta z mladičem se je zatekla v hrastov gozd,
midva pa še vedno na goli skali gola soncu se darujeva.
Mrmram Sapfine stihe, da misliš, da delovne čebele
znova k poznim cvetom brenče,
ko se z Orfejevo glavo igraš med nogami.
Po slanem zrcalu stopicajo rožnati ptiči,
ki njih perje afriškim kraljem krasi prestole,
in skoz vas, zastraženo s srebrom oljk
in žalostjo cipres, gre procesija, prepevajoča
svatovske pesmi, da nevesto že spreletava srh.
Najin praznik je ugasnil pod baldahinom noči
in nikdar več ne slišiva pomladnih piščali,
ki goro spreminjajo v edenski vrt in ovce
v najine lepe, nerojene otroke, dišeče po medu
in dišavah, rastočih v srcu Lesbosa,
ki naju je izbral, da v ljubljenju častiva njegovo ime.
***
IZ ZBIRKE SFINGIN HLEV (2010)
Je to materino ali sestrino telo? Nobenega se nisem dotaknil,
odkar vedel sem, da žensko telo je kraj, kjer se vsakdo pogubi.
Je materino, sveto, nedotakljivo, prepoved požgala je
travnike cvetočih želja, kot da bile bi narcise na Golici?
Je sestrino, za katerim ostajajo le sledi perila,
ki izgleda kot igrače, s katerimi otrok ne ve, kaj bi počel?
Je sestrino, ki tema zaklene ga pred njegovimi očmi,
ko zunaj odmevata prvi maj in petje in se širi požar?
Sestrino je, telo, ki približa se mu, preden leže v hladno
posteljo, a njegove veke ranjene so od silhuete,
ki prvomajska noč naslikala jo je na belo steno sobe.
Sestrino je, ki še sredi dopoldneva, vse bolj vroče,
spi pod odejo, dišečo po sivki, saj vso zimo bila je v omari.
Zunaj, ko končno uspel sem prerezati kot popkovina
nežno vrv, bil je praznik, prazen in tih, oznanjajoč jutro,
v katerega se nikdar več ne povrnem, saj kapljice krvi
na sestrinih hlačkah bile so solze mojega obupa.
***
IZ ZBIRKE KENTAVER, MALINE IN … ALKOHOL (2011)
Odposlanke
Leta 1908 Ezra Pound v Benetkah napiše: »Še v sanje mi pošiljaš svoje odposlanke.« To je eden zadnjih razumljivih pesnikovih verzov. Iz mrtvih kanalov, komajda še vodá, se dviguje smrad po razpadlih oblekah, ki so pred Casanovo zdrsnile z benečanskih dam. Čipke in svila, trakci in gumbi, teža, ki bi jo še kamela težko nosila dlje kot en dan, pozlačene maske iz kartona, ki so jih turisti odvrgli z mostov, na katerih so nekoč ženske delile poljube celo temnopoltim sužnjem, nevidno stopnišče se dviga proti nebu in po njem se vzpenja bosa, da kamen vedno znova zaječi, ko se ga dotakne nežen podplat. Tudi mene obiskujejo tujke, ne več otroci, odraščajoče deklice, da bil bi jim lahko oče … Že naslednji hip ženske, odločne, gospodarice, četudi brez biča, a vseeno pokleknem. Odgrinjajo mojo kožo, kot da so rjuhe v beneški palači, in lezejo vame, neslišno, le rahlo rožnate, bolečine skoraj ni, le drget, srh, razsvetlitev temne celine nedolžnega spanja, saj legel sem, ko polovica noči je že umrla.
Kdo so te ženske? So tvoje sestre, hčere ali kar ti sama, ki si se v muranskih zrcalih pomnožila: deklica in starka, nosečnica in zrel sadež na tropskem drevesu, orošen, še preden se ga dotaknejo opičji prsti. Četudi tujke, nemara prav zato, so sladke kot hip, preden se izlije seme. Čas pitne daritve je, ko se posoda nagne in se na hladen kamen zlije tekočina, zaobljuba, da odslej bo nebo bdelo nad ljubeznijo. Moje dlani so razprte, hočejo biti krila, da poletim za njimi, ki vame vdirajo, da živim mnogo življenj, z vsako od njih, tihe in odločne, lepše, kot bi jih zmogel opisati, četudi bi pred menoj bila knjižnica polna praznih listov papirja.
Jih za dne ujamejo moje oči in jih skrijejo pod veke, da posušijo solze in odgrnejo posteljo, mehko od mojih davnih želja? Zagorela od noči, nadišavljena z vonjem mrtvih rib in strupenih školjk, se me dotakne, pogleda in me popije kot kozarec sladkega vina, in izhlapi, vonj po marelicah, mladem lesu in trpkih koreninah.
