Stanka Hrastelj o svoji ustvarjalnosti
Pri pisanju nove zbirke ali romana nočem nadaljevati z mesta, do katerega sem s prejšnjo knjigo prišla. Raje krenem z druge točke in iščem zase novo pot, z drugačno poetiko in izreko. Kar ostaja isto, je zanimanje za človeške stvari, ki so skrite v senci, pod površjem, pod gladino, pred nami samimi skrite.
***
šušljalo se je
šepetalo na ušesa
pisalo na drobne lističe
vtipkovalo v kodirane mejle
hhhhhverjetno – slišali smo – bojda
in
hhhhhkončno – čas je bil – dolgo smo čakali
hhhhhmislili smo, da se ne bo zgodilo
hhhhhskoraj smo nehali upati
potem pa
od nekod
iz temnih kotov sob
izza vogalov brez cestne razsvetljave
ta šuš
ta vetrc
ta usta v nasmeh
***
kar sem slišala na busu:
da se je pojavil nek tip, pa lačni so bili, pa ful jih je bilo, mislim, zares ful ljudi, pa eden tam je imel štruco, pa en je imel milko, in pol je ta tip iz tistih žemelj in čokolade naredil, da so vsi tam jedli kruh z nutelo, mislim, res, ful folka, tri taužent ziher. pa tist tip.
***
strici so mi povedali:
slep je bil od rojstva, pa je spregledal
in oni stari knap z berglami, zdaj je zdrav ko dren
ne kašlja več, poskakuje kot srnica
in še
in še
in sosed je govoril (bog mi je priča!)
in sodelavka je razlagala (naj se mi roka posuši!)
in poštar je prisegel (majke mi!)
da je vse res, kar so rekli
da komu vse je pomagal
kaj pa jaz?
kaj pa jaz?
***
kar sem slišala pri frizerki:
tako je bilo
neka punčka je umrla
pa so trupelce pripeljali k njemu
in ji je rekel, naj vstane in hodi
pa je vstala
pa je, od mrtvih
poslušaj
njena koža je bila zelenobleda, prosojna, hladna
srček je miroval
povem ti, mrtva kot te škarje
